<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Kp 765/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.765.93
Evidenčna številka:VSL20193
Datum odločbe:13.10.1993
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:nedovoljen dokaz - dokazna ocena

Jedro

Pismena izjava in zaznamek o telefonskem pogovoru z osebo, ki je bila predlagana za pričo, nista bila uporabljena kot dokaza v kazenskem postopku, temveč ju je sodišče upoštevalo le pri ocenjevanju verodostojnosti druge priče, ki pa je bila zaslišana. Tudi brez upoštevanja pismene izjave in telefonskega pogovora bi bila izrečena enaka sodba.

 

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 20.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje so bili imenovani obdolženci iz razloga po 3. tč. 350. čl. ZKP oproščeni obtožbe, in sicer obd. M.Š. in obd. J.S. kaznivega dejanja po čl. 106/2 in 1 KZ RS, obd. M M. pa kaznivega dejanja po čl. 108/1 KZ RS. Zasebnemu tožilcu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se pritožuje pooblaščenec zasebnega tožilca.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolžence spozna za krive očitanih kaznivih dejanj in jim izreče primerno kazensko sankcijo ali da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožnik, ni podana. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da pritožnik meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 364. čl. ZKP, ker naj bi se sodba opirala na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opirati in sicer na pismene izjave in telefonski pogovor s pričo Š. Vendar pa je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da sodišče prve stopnje pismenih in telefonskih izjav Š. in G. ni ocenjevalo kot dokaze, temveč jih je to upoštevalo le ob oceni zagovora obd. M.M. Pri takšni oceni sodišče prve stopnje zlasti ni moglo spregledati izpovedbe, ki jo je J.Š. podal kot priča na sodišču v kazenski zadevi, opr. št. II K X, ko je bil predhodno opozorjen na resnico in na posledice krivega pričanja in kjer je povedal, da je dne 15.5.1945 v gradu v G.L. videl tudi Z.M. Sicer pa je očitno, da bi bila tudi brez upoštevanja pisnih izjav J.Š. in V.G. ter zaznamka o telefonskem pogovoru med J.Š. izrečena enaka sodba. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi podrobno ocenilo zagovor obd. M.M. in izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v tem kazenskem postopku ter je svojo oceno tudi podrobno obrazložilo. S takšno oceno se tudi pritožbeno sodišče strinja, pri čemer je pri oceni, komu je moč verjeti glede vprašanja, kje se je v maju 1945 nahajal zasebni tožilec, vsekakor prepričljivejši zagovor obd. M.M., ki je zasebnega tožilca kot sovaščana, ki je živel v sosednji hiši, dobro poznala in si je tudi lahko zapomnila, kje in kdaj ga je videla, medtem ko na podlagi izpovedb prič G.T., S.H. in J.T. ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti, da je bil zasebni tožilec v kritičnem času v L.

Čeprav navedene priče sicer zatrjujejo, da je bil zasebni tožilec v tem času v M., pa je vendarle vprašljivo, če so se priče v kritičnem času za zasebnega tožilca zanimale v tolikšni meri, da bi se še po 48 letih natančno spominjale tudi mesecev, v katerih so zasebnega tožilca videvale v določenih krajih.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje prav in popolno ugotovilo.

Pravilno je ocenilo izvedene dokaze ter štelo, da ni dokazano, da bi obdolženca pri dejanji pod I. napisala naslove ter podnaslove članka in z besedilom opremila fotografijo, ki je tudi nista sama posnela.

Ko je ocenjevalo zagovora obd. M.Š. in J.S., obenem z izpovedbo priče M.L. je pravilno štelo, da izpovedba priče potrjuje zagovor obeh obdolžencev, čeprav priča sicer ni navedla konkretno, kdo je sestavil naslove in podnaslove prav v obravnavanem primeru, temveč je povedala o tem, kakšna je bila nasploh praksa uredništva. Pravilna je nadalje tudi ocena, da besedilo, da je zasebnemu tožilcu znano, "kje je končal I.M.", ne predstavljajo razžalitve. Sprejemljiva je tudi ocena izvedenih dokazov glede kaznivega dejanja pod tč. II, katerega je bila obtožena M.M. Njenega zagovora, da gre za opis resničnega dogodka, z izvedenimi dokazi ni bilo mogoče zavrniti. Kot je že navedeno, izpovedbe prič, ki naj bi zasebnega tožilca v kritičnem času videle v M., niso tako prepričljive, da bi sodišče moglo zavrniti zagovor obd. M.M., zlasti ob upoštevanju tega, kar je kot priča v kazenskem postopku II K X povedal J.Š. Pritožnik sicer skuša omajati verodostojnost izpovedbe J.Š., kar pa se nanaša na tisti del J.Š. izpovedbe, ki s sedaj obravnavano kazensko zadevo ni v zvezi, to je o okoliščinah smrti F.K. Pa tudi glede tega pritožnik ne navaja ničesar, kar bi vzbujalo dvom v resničnost J.Š. izpovedbe. Ker je dejansko stanje tedaj prav in popolno ugotovljeno, ni potrebno nadaljnje izvajanje dokazov, kot predlaga pritožnik. Na ugotovljeno dejansko stanje so bile tudi pravilno uporabljene določbe kazenskega zakona.

Tudi odločba o stroških kazenskega postopka je v izpodbijani sodbi pravilna in temelji na določilih cit. člena 99/3 ZKP.

Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 99/3 in 101 ZKP.

 


Zveza:

ZKP člen 364, 364/1-8, 364, 364/1-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzQyOQ==