<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep Kp 1028/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.1028.93
Evidenčna številka:VSL20190
Datum odločbe:13.10.1993
Področje:kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
Institut:absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločilna dejstva - prikrivanje - ponarejanje listine

Jedro

Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev so v precejšni meri v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej navaja, "da je prepričano, da je obtoženi vedel, da kupuje ukraden avto", v nadaljevanju pa, "da okoliščine same po sebi še ne pojasnjujejo očitanega kaznivega dejanja, da naj bi obtoženi vedel, da je bilo vozilo ukradeno takrat, ko ga je kupil".

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se v oprostilnem delu (tč.II) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zagovornika pa se zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Obtoženi S.U. je bil z izpodbijano sodbo pod tč. I spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 186. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, ter na podlagi 3. odstavka citirane določbe določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožencu so bili naloženi v plačilo tudi stroki kazenskega postopka.

Pod tč. II izpodbijane sodbe pa je bil obtoženec na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 176. člena KZ RS. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni za obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila javni tožilec in zagovornik.

Javni tožilec se v zvezi z oprostilnim delom sodbe pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik pa se v zvezi z obsodilnim delom sodbe pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa obtoženca oprosti obtožbe.

Utemeljena je le pritožba javnega tožilca.

Zagovornik v pritožbi zoper obsodilni del sodbe ( tč. I) navaja, da obtožencu ni dokazano, da je on ponaredil ali predrugačil listine, kot tudi ne, katere listine in kaj naj bi v njih obtoženec ponaredil.

Po njegovi oceni tudi ni dokazano, da naj bi obtoženec vedel, da listine niso prave oziroma da so ponarejene.

Glede na to, da se obtožencu v zvezi z dejanjem, opisanom pod tč. I, očita le uporaba krivih poslovnih listin kot pravih, ne pa tudi ponareditev listin, so pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

Sodišče prve stopnje je tudi zanesljivo ugotovilo, da so bile listine (zapisnik o javni prodaji, potrdilo za registracijo, račun AMD ter kupoprodajna pogodba) ponarejene v obsegu in na način, kot izhaja iz opisa dejanja pod tč. I. Brez dvoma in zanesljivo pa je tudi ugotovilo in v razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo in obširno utemeljilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov ocenjuje, da je obtoženec vedel, da ob registraciji ukradenega avtomobila uporablja krive listine, četudi je avto registriral brez problemov.

Iz razlogov izpodbijane sodbe in dokaznega gradiva nedvomno izhaja, da je bil osebni avto Audi 80 ukraden v Nemčiji in da so bile listine, ki jih je obtoženec uporabil ob registraciji tega avtomobila, ponarejene. Identiteta prodajalca D.M., od katerega naj bi obtoženec kupil avto, je tekom postopka ostala neugotovljena, saj v X. ulici v Beogradu, ne obstajajo številke 86 ali 86a, kjer naj bi prodajalec stanoval. Docela nerazumljvo je tudi obtoženčevo ravnanje, ko naj bi kasneje, kot navaja strgal kupoprodajno pogodbo med njim in D.M., ki predstavlja pravzaprav edini avtentični dokaz o nakupu vozila. Nadalje sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarja, da je obtoženec S.N. zamolčal okoliščine v zvezi z zatrjevanim nakupom vozila in da je bilo njegovo sklicevanje na posojilo in prepis vozila kot garancija za to posojilo prej in slej le pretveza, da je prišel do S.N. osebne izkaznice, in da je registriral osebni avtomobil na njegovo ime. Obtoženec je najprej S.N. povedal, da ne želi avta registrirati na svoje ime, česar tudi sam ne zanika, kar pa je nerazumljivo, če je bil avto pridobljen na pošten način; če pa je bila takšna registracija namenjena prekrivanju določenih dejstev, pa je takšno obtoženčevo ravnanje seveda povsem logično. Po zatrjevanju obtoženca naj bi kupoprodajno pogodbo med D.M. in S.N., na kateri je bil ponarejen S.N. podpis, sestavil D.M., čeprav ni videti nobenega razloga, zakaj bi D.M. potem, ko je z obtožencem že sklenil pogodbo, sodeloval še pri sklepanju takšne lažnive pogodbe, nobenega dvoma pa ni, da je prav obtoženec imel interes za sklenitev takšne pogodbe. Ni tudi mogoče prezreti, da je obtoženec spreminjal svoj zagovor glede okoliščin, kje in kakšne podatke naj bi izročal D.M., kar samo še utrjuje sklep, da je njegov zagovor neprepričljiv in da je kot bivši policist in takratni referent za izdajo prometnih dovoljenj pri, ki je dobro poznal proceduro v zvezi z registracijo vozil, s skrbno načrtovano in izpeljano akcijo skušal le prikriti pravi izvor ukradenega avtomobila.

Ob takšnih dokazih in podatkih tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izrečene obsodilne sodbe, kot primerno pa ocenjuje tudi izrečeno kazensko sankcijo za to dejanje (člen 379 ZKP).

Ob skrbnejši in bolj kritični presoji navedenih dokazov in dejstev, pa bi sodišče prve stopnje moglo obtožencu izreči obsodilno sodbo tudi za kaznivo dejanje prikrivanja (tč. 2) za katero ga je oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 350. člena ZKP. Četudi po mnenju sodišča prve stopnje ni dokazano, da bi obtoženec že ob nakupu avtomobila sprejel ponarejene dokumente (kar se sicer praviloma dogaja) in da tudi ni sestavil pisne pogodbe o nakupu vozila v svojem imenu (čeprav je nelogično, zakaj naj bi jo strgal), pa že "manipulacije" s S.N., njegovimi osebnimi podatki in osebno izkaznico, skupaj z drugimi že omenjenimi dejstvi in dokazi pritrjujejo navedbam obtožbe, da je obtoženec že ob nakupu avtomobila vedel, da gre za ukradeno vozilo.

Njegovo kasnejše ravnanje - registracija vozila na tuje ime, z neprepričljivim pojasnilom, zakaj ne želi nastopiti kot kupec, ter zavestna uporaba ponarejenih dokumentov je bila očitno namenjena prav prikrivanju te okoliščine. Če bi obtoženec res šele kasneje zvedel za goljufivo prodajo, bi bržkone zoper storilca podal kazensko ovadbo, tega pa ni storil.

Sicer pa je sodišče druge stopnje oprostilni del sodbe moralo na pritožbo javneg tožilca razveljaviti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Javni tožilec namreč v pritožbi upravičeno opozarja, da so razlogi sodbe med seboj v precejšni meri v nasprotju: izpodbijana sodba najprej navaja (list. št. 8), da sodišče ne dvomi o tem, da je obtoženi že ob nakupu dobro vedel, da je kupil ukraden avto ", v nadaljevanju pa ugotavlja (list. št. 9) da "te okoliščine same po sebi še ne pojasnjujejo očitanega kaznivega dejanja, da naj bi obtoženi vedel, da je bilo vozilo ukradeno takrat, ko ga je kupil".

Spričo navedenega je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi javnega tožilca, izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ponovno celovito in kritično oceniti zbrane dokaze in podatke in znova odločiti o utemeljenosti tega dela obtožbe. Pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ), navedenih v tej odločbi, je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I z dne 25.6.l991).

 


Zveza:

ZKP člen 364, 364/1-11, 366, 366/1, 364, 364/1-11, 366, 366/1. KZS člen 176, 176/1, 186, 186/1, 186/3, 176, 176/1, 186, 186/1, 186/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzQyNw==