<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Kp 693/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.693.93
Evidenčna številka:VSL20080
Datum odločbe:13.10.1993
Področje:kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
Institut:zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - poneverba

Jedro

Sodišče prve stopnje kljub obsežnemu dokaznemu postopku ni moglo s potrebno zanesljivostjo ugotoviti vseh odločilnih dejstev, česar tudi ne bi omogočalo morebitno zaslišanje v pritožbi predlagane priče, zato je v dvomu obtoženca upravičeno oprostilo obtožbe.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Obtoženi G. G. je bil na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 141. člena KZ RS. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je bilo odločeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje kljub obsežnemu dokaznemu postopku ni moglo s potrebno zanesljivostjo ugotoviti odločilnih dejstev, tega ne bi omogočalo niti morebitno zaslišanje priče I. K., ki ga v pritožbi predlaga javni tožilec, zato je v dvomu obtoženca upravičeno oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 141. člena KZ RS.

Zbrano dokazno gradivo tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne daje zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obtoženec obe satelitski anteni res vzel v skladišču in ju nameraval prodati K. P. za 500 DEM, kot navaja K. P., ali pa mu je obe anteni izročil na podlagi reverza, kar zatrjuje obtoženec. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta izdajanje anten na reverz, kot tudi prodaja dokončanih in nedokončanih anten po nižjih cenah brez prometnega davka v času storitve kaznivega dejanja bila možna. Prodajo anten zatrjuje samo K.

P., ki pa glede na njegovo vlogo pri odkrivanju obravnavanega kaznivega dejanja, njegovo vlogo v disciplinskem postopku zoper obtoženca, kot jo opisuje priča M. S. in glede na njegove zatrjevane osebne lastnosti, ni priča, ki bi mu moglo sodišče prve stopnje verjeti brez pridržkov. Na drugi strani pa obtoženčev zagovor o obstoju reverza potrjujeta priči B. K. in posredno tudi M. S.. Z izpovedbami kriminalistov, ki so sodelovali pri preiskavi skladišča in dokumentacije in ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo po navodilih razveljavitvenega sklepa, obtoženčev zagovor o obstoju reverza ni bil ovržen, pa tudi ne potrjen. Okoliščina, da naj bi bil reverz iztrgan iz knjige reverzov, bi bilo mogoče s potrebno zanesljivostjo ugotoviti le še na podlagi zasežene sporne dokumentacije, česar pa kriminalisti niso storili. Zbrano dokazno gradivo nadalje tudi ne daje zanesljivega odgovora na vprašanje, koliko je bilo ključev od skladišča in ali je bilo le-to zaklenjeno ali odklenjeno ob prihodu kriminalistov, predvsem pa na podlagi dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali se je morda v skladišču kdo zadrževal še pred prihodom kriminalistov.

Že sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog javnega tožilca o zaslišanju direktorja I. K., ki naj bi po izpovedbah kriminalistov omogočil vstop v skladišče in ki naj bi povedal ali je bilo le-to ob njegovem prihodu zaklenjeno ali odklenjeno. Sicer pa ta okoliščina po mnenju pritožbenega sodišča niti ni pomembna, saj v nobenem primeru ne izključuje možnosti, da ne bi bila dokumentacija morda pregledana in reverz iztrgan iz knjige že pred prihodom kriminalistov.

Dvomov v zvezi z obstojem reverza, kar je odločilnega pomena za razsojo, tudi ni mogoče odpraviti z natančnejšo primerjavo tečaja nemške marke v času storitve kaznivega dejanja in z ocenjevanjem ali je bil K. P. nakup anten sploh logičen in smotern glede na zatrjevano vrednost anten in ker je tudi sam imel možnost nakupa glede na to, da je delal v isti organizaciji kot obtoženec. Tudi če bi bile pritožnikove domneve s tem v zvezi, kot jih navaja, točne oziroma, da naj bi K. P. kupil anteni po nižji ceni, to samo po sebi še ne bi zadoščalo za obsodbo.

Končno tudi izročitev anten zunaj delovne organizacije za obtoženca ne more biti obremenilna, če se upošteva, da je obtoženca k takšni izročitvi napeljal ravno K.P. in da je bil on tisti, ki je policijo obvestil o tem, kje in kdaj mu bo obtoženec predal anteni. V prvem razveljavitvenem sklepu je bilo sicer opozorjeno, da bi bila K.P.

ovadba obtoženca logična le v primeru, če bi šlo za prodajo ukradenih anten glede na to, da izdaja anten na podlagi reverza ni bila prepovedana. Vendar pa glede na že omenjeno vprašljivo verodostojnost K. P., tudi njegovega obvestila policistom o prodaji anten ni mogoče ocenjevati kot zanesljivo dejstvo, zlasti še, ker iz izpovedb nekaterih prič izhaja in kar zatrjuje tudi obtoženec, da naj bi mu bilo vse skupaj "podtaknjeno".

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo javnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (KZ SFRJ, ZKP) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.

RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).

 


Zveza:

ZKP člen 366, 366/1, 366, 366/1. KZS člen 141, 141/1, 141, 141/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzM5NQ==