VSL sklep II Cp 2080/93

Jedro

Če družbeno podjetje kot soustanovitelj novega podjetja v mešani lastnini vloži nepremičnine, odvzete s pozneje razveljavljeno kaznijo zaplembe premoženja, kot kapitalski vložek z izraženo denarno vrednostjo v sedanji družbi kot ustanoviteljske delnice, to ne predstavlja pravne ovire za vrnitev zaplenjenega premoženja po 2. odstavku 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugodilo zahtevi, da se bivšima lastnikoma F. W. in V. W. roj. Š. vrnejo v last nepremičnine, vpisane pri vl. št. 70 k.o. L. z edino parc. št. 305/1 in vl. št. 390 k.o. L. z edino parc. št. 305/2. Hkrati je odredilo ustrezno vknjižbo lastninske pravice po pravnomočnosti prvostopnega sklepa. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tudi predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero je T. d.d. Ljubljana prepovedalo razpolaganje s poslovnimi prostori v hiši M. 4 oz. C. 2 v Ljubljani v površini 240,31 m2, ki je zgrajena na parc. št. 305/1 in 305/2 k.o. L., s tem da se prepoved vknjiži tudi v zemljiški knjigi pri navedeni vložni številki. Svojo odločitev je v tem delu oprlo na 9., 10.,11., in 12. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje druga nasprotna udeleženka. Izpodbija ga v celoti, torej glede obeh zgoraj povzetih odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ker ni upoštevalo, da druga udeleženka ni zavezana k lastninskem preoblikovanju po pravkar omenjenem zakonu, saj ima znano lastnino in ne razpolaga z družbenim kapitalom v smislu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter da se je že preoblikovala v letu 1991, ko ta zakon še ni bil v veljavi. Sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo in zato zgrešeno ugodilo predlogu za začasno odredbo, ki tako nima zakonite podlage. Predlaga, da se sklep glede izdaje začasne odredbe razveljavi.

Druga nasprotna udeleženka pa se pritožuje tudi zoper 1. točko sklepa, s katero je sodišče ugodilo predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Izrek je tudi nerazumljiv, odločilna dejstva so v nasprotju z izpovedbami in listinskimi dokazi.

Sodišču je druga nasprotna udeleženka predložila dokaze, iz katerih izhaja, da je bilo podjetje dne 14.8.1991 vpisano v sodni register kot delniška družba v mešani lastnini s sklepom opr. št. Srg 4149/91. V ustanovitev te delniške družbe pa so bili kot kapitalski vložek vloženi poslovni prostori na M. 4. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo 16. člena Zakona o denacionalizaciji, ki določa, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža do višine deleža družbenega premoženja. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da gre samo za statusno spremembo in ne za novo ustanovljeno delniško družbo, je s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Druga nasprotna udeleženka pa se v pritožbi končno sklicuje tudi na ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije spričo določbe 2. odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po kateri v primeru, ko vrnitev zaplenjenega premoženja stvarno in pravno ni več možna, povrne dejansko vrednost tega premoženja po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritrditi je sicer treba razlogovanju druge nasprotne udeleženke v njeni pritožbi zoper sklep o ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe, po katerem je z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93) urejeno le zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, ki jih uveljavljajo nasproti tistim podjetjem, ki se preoblikujejo po tem zakonu (9. člen). Vendar pa je tobrez predmetno spričo dejstva, da druga nasprotna udeleženka iz kroga teh podjetij ni izvzeta.

Upoštevati je treba namreč določbo 1. člena ZLPP, po kateri ta zakon ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom, podjetja z družbenim kapitalom pa so po določbi prvega odstavka 3. člena istega zakona med drugimi tudi podjetja v mešani lastnini. Prav kot tako pa je druga nasprotna udeleženka vpisana v sodni register, o čemer med strankama ni spora (glej spisu priložen izpisek iz sodnega registra). Pri tem je izhajajoč iz konstitutivne narave vpisa v sodni register brez pomena sklicevanje druge nasprotne udeleženke na vložitev priglasitve za vpis zasebnega podjetja, ki je bila po lastnih trditvah nje same s sklepom registrskega sodišča zavržena (iz razloga, ker v danem ji roku ni uspela pridobiti soglasja Agencije RS za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij). Ta okoliščina nasprotno kaže le na nujnost sklepanja, da postopek lastninskega preoblikovanja druge nasprotne udeleženke še ni zaključen. Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o izdaji predlagane začasne odredbe povsem pravilno oprta na določbe ZLPP, pri čemer jih je treba upoštevati kot specialne (v razmerju do Zakona o izvršilnem postopku) tako glede pogojev za izdajo začasne odredbe ter njeno vsebino in obseg (12. člen), kot tudi glede postopka s pritožbo, ki je kot pravno sredstvo za izpodbijanje začasne odredbe z določbo drugega odstavka 11. člena istega zakona izrecno predvideno (ne pa ugovor). Po obrazloženem je bilo treba torej pritožbo druge nasprotne udeleženke zoper začasno odredbo, za izdajo katere so izkazani vsi zakonsko predvideni pogoji, zavrniti kot neutemeljeno na podlagi določbe 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in v tem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi.

Z doslej obrazloženim pa je že delno odgovorjeno tudi na neutemeljeno pritožbo druge nasprotne udeleženke zoper prvostopno odločitev o ugoditvi zahtevi za vrnitev zaplenjenega premoženja, katere utemeljenost je treba presojati izključno po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS št. 17/78 - 8/90, Ur.l. RS št. 12/92). Po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja (ki učinkuje "ex tunc") lahko predstavljajo ovire za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi le tiste, ki so kot take predvidene z določbo 2. odstavka 145. člena ZIKS - torej če vrnitev stvarno ali pravno ni več mogoča. Stvarnih ovir druga nasprotna udeleženka niti ne zatrjuje, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da za vrnitev spornega premoženja v obravnavanem primeru tudi pravne ovire niso podane. Pri tem je pomembno, da je soustanoviteljica sedanje delniške družbe kot podjetja v mešani lastnini - T. p.o. prevzela v uporabo svoj nesporni delež spornih nepremičnin od tedanje družbenopolitične skupnosti neodplačno (o čemer obstajajo listinska dokazila v spisu). Če je družbeno podjetje T. p.o, kot soustanoviteljica sedanjega podjetja v mešani lastnini vložila te nepremičnine (poslovne prostore) kot kapitalski vložek z izraženo denarno vrednostjo v sedanji družbi kot ustanoviteljske delnice, kakor to zatrjuje druga nasprotna udeleženka, je s tem šlo še vedno za neodplačni prenos spornih nepremičnin. Zatrjevani odkup ustanoviteljskih delnic namreč ni imel statusno nikakršnih pravnih učinkov, saj se druga nasprotna udeleženka po lastnih trditvah ni uspela vpisati v sodni register (konstitutivna narava vpisa) kot zasebno podjetje. Zato ima še vedno status podjetja v mešani lastnini in se ne more sklicevati na pravno učinkovito, odplačnim potem na derivativni način pridobljeno lastninsko pravico, ki bi ob hkrati izpolnjenem pogoju dobrovernosti predstavljala pravno oviro za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna. K temu je treba dodati le še to, da je brezpredmetno sleherno sklicevanje na določbe Zakona o denacionalizaciji, saj gre za področje, ki je bilo pravno urejeno že pred njegovo uveljavitvijo, z njegovo uveljavitvijo pa tudi ne bi bilo mogoče poseči v pravice upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja, ki bi jim sicer šle tudi če ne bi bilo poznejših predpisov.

V zvezi s pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb postopka pa je treba pojasniti, da ga druga nasprotna udeleženka uveljavlja povsem pavšalno in nekonkretizirano, po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Glede na obrazloženo je bilo treba torej tudi to pritožbo druge nasprotne udeleženke zavrniti kot neutemeljeno in v z njo izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Določbe ZPP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2230/2004
• VSL Sklep II Cp 3179/2005
• Sklep II Ips 409/2006