VSL vmesna sodba in sklep I Cpg 658/2008

Jedro

Pred novelo ZGD-F je bila v 250. členu ZGD določena pravica odpoklicanega do odpravnine, kadar je bil član oziroma predsednik uprave odpoklican s te funkcije brez utemeljenega razloga. Z novelo ZGD-F, ki je veljala v času sklenitve pogodbe o opravljanju funkcije predsednika uprave (priloga A3), pravica do odpravnine zakonsko ni več urejena, pač pa prepuščena avtonomni volji pogodbenih strank. Zato je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pomembno, kako so pogodbene stranke uredile pravico tožeče stranke do odpravnine oziroma odškodnine v primeru predčasnega odpoklica prvotožeče stranke kot predsednika uprave oziroma predčasne prekinitve pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v dajatvenem delu 2. točke in v 3. točki izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ugotovitvenem delu, po katerem je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu predsednika uprave z dne 21.11.2003 nezakonit in da se razveljavi (1. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da drugi tožeči stranki v osmih dneh plača 65.061,98 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2003 dalje do plačila v skladu s prisilnimi predpisi oziroma odločbami Ustavnega sodišča RS in pogoji prisilne poravnave, opr. št. St 105/2005 (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožečih strank v znesku 2.738,83 EUR (3. točka izreka).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje drugemu sodniku.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da ob predčasni prekinitvi pogodbe o opravljanju funkcije predsednika uprave prvotožeče stranke niso bili podani razlogi, navedeni v 1. odst. 10. člena pogodbe, ki bi izključevali pravico predsednika uprave do odškodnine zaradi predčasnega prenehanja njegove funkcije.

Pritožnica se s takim razlogovanjem ne strinja, ker je bila prvotožeča stranka razrešena s funkcije predsednika uprave zaradi ugotovljene nesposobnosti vodenja poslov, ki pa je utemeljen razlog za njegov odpoklic po 250. členu tedaj veljavnega ZGD, sicer pa so bili razlogi, zaradi katerih predsedniku uprave odškodnina ne pripada, v 1. odst. 10. člena pogodbe navedeni le primeroma. Kot je razumeti pritožnico, pa ta meni, da že iz same pogodbe izhajajo naloge in pooblastila direktorja po pravu RS, statutu družbe, sklepih skupščine in nadzornega sveta družbe ter drugih aktih družbe, sklicujoč se na 6. točko 1. člena pogodbe, dolžnosti iz sklenjene pogodbe pa je predsednik uprave po 2. točki 2. člena pogodbe dolžan opravljati v skladu z veljavno zakonodajo. Prvotožeči stranki očita kršitev navedenih določil pogodbe, ker je vodil posle v nasprotju z določili ZGD, ZFPPod, Poslovnika o delu uprave in ni izvajal sklepov nadzornega sveta. Vse navedeno naj bi bili krivdni razlogi za odpoklic prvotožeče stranke s funkcije predsednika uprave tožene stranke in zato razlogi, ki izključujejo obveznost tožene stranke po plačilu odškodnine tožeči stranki zaradi predčasne prekinitve pogodbe.

Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim razlogovanjem ne soglaša. Pred novelo ZGD-F je bila v 250. členu ZGD določena pravica odpoklicanega do odpravnine, kadar je bil član oziroma predsednik uprave odpoklican s te funkcije brez utemeljenega razloga. Z novelo ZGD-F, ki je veljala v času sklenitve pogodbe o opravljanju funkcije predsednika uprave (priloga A3), pravica do odpravnine zakonsko ni več urejena, pač pa prepuščena avtonomni volji pogodbenih strank. Zato je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pomembno, kako so pogodbene stranke uredile pravico tožeče stranke do odpravnine oziroma odškodnine v primeru predčasnega odpoklica prvotožeče stranke kot predsednika uprave oziroma predčasne prekinitve pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pri tem tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo določilo 1. odst. 10. člena pogodbe, v katerem so pogodbene stranke navedle razloge, ki izključujejo pravico tožeče stranke do odškodnine v primeru predčasnega odpoklica predsednika uprave. Navedenih razlogov pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče širiti z diskrecijsko pravico tožene stranke, da se izključitev obveznosti plačila odškodnine nanaša tudi na druge primere utemeljenega odpoklica, ki jih določa 2. odst. 250. člena ZGD-UPB1 z razlogovanjem, da so bili razlogi za izključitev pravice do odškodnine navedeni le primeroma, ne pa taksativno. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila obveznost plačila odškodnine izključena le za primer direktorjeve prekoračitve pooblastil in je zaradi tega nastala škoda družbi in za primer direktorjeve hujše kršitve določil pogodbe, ki se nanašajo na naloge direktorja. Nobenega od teh razlogov prvostopenjsko sodišče ni našlo, sicer pa tudi tožena stranka kot razlog za odpoklic navaja nesposobnost prvotožeče stranke za vodenje poslov in se pri tem tudi v pritožbi sklicuje na sklep nadzornega sveta o odpoklicu in njegove razloge zanj. Nesposobnost pa ni bila pogodbeno dogovorjen razlog za izključitev toženčine obveznosti plačila odškodnine, zato se prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni spuščalo v presojo obstoja tega odpoklicnega razloga, ki ga pritožnica obširno utemeljuje z višjo izkazano izgubo, nezmanjšanjem stroškov vhodnih surovin, nesoglasij med člani uprave ...

Tožena stranka prvotožeči stranki kot predsedniku uprave očita tudi kršitev zakonskih obveznosti, toda v prvostopenjskem postopku je bil edini kolikor toliko konkretiziran očitek predsedniku uprave, da ni pripravil programa sanacije, h kateremu ga je zavezoval Zakon o finančnem poslovanju podjetij. Pri tem pa niti ni zatrjevala, da je prišlo pri toženi stranki do nastopa kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti ali prezadolženosti, ki bi sploh narekovala ukrepanje uprave po določbah ZFPPod. Da poslovni načrt za leto 2003 ni bil izdelan, pa tožena stranka sploh ni zatrjevala. Zato je tudi neutemeljen pritožbeni očitek neenakopravnega obravnavanja strank prvostopenjskemu sodišču, ker toženi stranki na naroku za glavno obravnavo ni omogočilo izjasniti o po tožeči stranki predloženih obsežnih listinah s preložitvijo naroka. Pritožbeno sodišče meni, da navedene listine, čeprav je prvostopenjsko sodišče tudi nanje oprlo svojo odločitev, iz zgoraj navedenih razlogov za odločitev o tožbenem zahtevku sploh niso bile odločilne. Zato je neutemeljen očitek bistvene postopkovne kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Tudi kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih očita tožena stranka prvotožeči stranki kot predsedniku uprave, tožena stranka ni opredelila kot hujše kršitve, nenazadnje pa tudi iz razlogov sklepa nadzornega sveta o odpoklicu izhaja le ugotovitev nesposobnosti prvotožeče stranke za vodenje poslov, ne pa ugotovitev hujših kršitev obveznosti predsednika uprave. Edino kršitve take intenzitete, pa bi utemeljevale pogodbeno izključitev toženkine obveznosti plačila odškodnine zaradi odpoklica predsednika uprave.

Tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do ugovora nepravočasne vložitve tožbe zaradi razrešitve in posledično tudi odškodnine, ni utemeljen. Odškodninska terjatev namreč ni vezana na "tožbo zaradi razrešitve". Obstaja kot samostojna terjatev, katere pravočasnost sodnega uveljavljanja se presoja po splošnih pravilih OZ o zastaranju terjatev iz pogodbenih obveznosti. Ker gre torej v tem primeru glede na vsebino ugovora nepravočasnosti tožbe zgolj za pravilno uporabo materialnega prava, ne pa za ugotavljanje dejstev, ki bi bila potrebna za presojo pravočasnosti vložitve tožbe, očitana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, saj je sodbo kljub temu tudi glede pravočasnosti vložitve tožbe mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, v kolikor se nanaša na obstoj temelja tožbenega zahtevka, zavrnilo in z vmesno sodbo ugotovilo pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen (353. člen v zvezi s 1. odst. 315. člena ZPP).

Ob reševanju pritožbe pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotovilo, da je izrek sodbe v dajatvenem delu sam s sabo v nasprotju oziroma nejasen, zaradi česar je podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče namreč toženi stranki najprej nalaga poplačilo celotne vtoževane terjatve, nato pa ji nalaga poplačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave, opr. št. St 105/2005. Izrek sodbe je torej v delu, ko nalaga toženi stranki poplačilo, nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati celotno glavnico z obrestmi ali pa morebiti v pogojih prisilne poravnave zmanjšanem znesku. Tudi glede obrestnega dela, ki se sklicuje na prisilne predpise in odločbe Ustavnega sodišča RS, izrek sodbe ni razumljiv. Pritožbeno sodišče je zato v dajatvenem delu 2. točke izreka in posledično v 3. točki izreka izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče pri tem ni sledilo predlogu pritožnice, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Pristranskosti sodnika iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni našlo, saj je utemeljeno zavrnil razpravljanje o obstoju nesposobnosti prvotožeče stranke za vodenje poslov in tudi pravilno presodil določila pogodbe. Če pa je razpravljajoči sodnik že na naroku za glavno obravnavo strankam razkril svoje videnje zadeve, je tako njegovo postopanje razlagati v funkciji odprtega sojenja, ko sodnik strankam naznani, kje vidi (pravni in dejanski) problem obravnavanega primera.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 667/2003
• VDS sodba Pdp 1066/2003
• VSL sodba I Cp 1237/04