VSL sodba I Cp 3373/2007

Jedro

Pogodba, s katero se ugotavljajo in priznavajo deleži na skupnem premoženju je deklaratorne narave. Kolikor gre pri tovrstnem urejanju zgolj za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju ter za delitev le-tega v skladu s prej navedenim, tak posel ne more biti v škodo upnikov in predmet izpodbijanja z actio Pauliana. Drugače je, če je v tem poslu vsebovan še kakšen drug pravni predmet (npr. darilo).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

1.

V tej pravdni zadevi je tožeča stranka izpodbijala pravno dejanje svojega dolžnika M., ki naj bi bilo storjeno v korist tožene stranke in na škodo tožeče stranke kot upnika, ki se ne more poplačati iz dolžnikovega premoženja. Izpodbijano pravno dejanje je pogodba o priznanju deleža na skupnem premoženju z dne 19.7.2005, na podlagi katere naj bi toženka pridobila 1/2 solastninski delež na dvosobnem stanovanju št. 14 v II. nadstropju stanovanjskega bloka na Z. v L.. Tožeča stranka je zahtevala, naj se ugotovi, da je ta pogodba brez pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke v višini njene izvršljive terjatve v višini 24.659.390 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2005 dalje.

2.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti med toženko in M. (prodajna pogodba je bila sklenjena 8.6.1999) in je kot tako skupno premoženje. Domneva se, da je delež vsakega izvenzakonskega partnerja na takšnem premoženju polovičen. Tožeča stranka te domneve ni ovrgla. Izpodbijana pogodba je tako deklaratorne in ne konstitutivne narave.

3.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. V obširni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in sodišču primarno predlaga, naj sodbo spremeni in toženemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.

Pritožba uvodoma zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP). Zaključki sodišča o odločilnih dejstvih naj bi bili v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami prič v postopku. Tožeča stranka nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje o določenih relevantnih zatrjevanjih, navedbah in dokazih tožeče stranke sploh ni opredelilo. Sodišče ni do konca raziskalo dejstev in ni izvedlo predlaganih dokazov. Svojo odločitev je oprlo na kontradiktorne navedbe nekaterih prič ter odločilo v nasprotju z dokazi v spisu. Pritožba sodišču očita predvsem to, da se je naslonilo izključno na netočne, splošne in nasprotujoče si izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka in ki so zaradi svojega statusa (sorodniki, prijatelji) vprašljive.

5.

Pritožba nasprotuje stališču sodišča, da so podatki v evidencah in listine, ki dokazovale obstoj zunajzakonske skupnosti, nebistvene, saj naj bi bilo za takšno skupnost značilno prav to, da ni evidentirana. Pritožba meni, da tovrstni (torej listinski) dokazi morajo obstajati, če je življenjska skupnost resnična. Toženka in M. pa nista predložila niti enega takšnega dokumenta. Tožeča stranka je ves čas opozarjala na pomanjkanje konkretnih dokazov, sodišče prve stopnje pa je to zanemarilo in se tudi ni izjasnilo o relevantnih navedbah tožeče stranke, da je treba o plačilu stroškov skupnega gospodinjstva in o skupnih investicijah predložiti pisne dokaze. V tem delu naj bi bila sodba brez razlogov.

6.

Pritožba opozarja na izrazito nasprotje med zaključki sodišča in izpovedbo toženke o odločilnem dejstvu, kdaj se je M. preselil k njej na S. t.. V sodbi je navedeno, da je toženka izpovedala, da sta začela živeti skupaj leta 1997. Vendar sodišče pri tem povsem prezre, da se je toženki zareklo in je istočasno izpovedala tudi to, da je M. prej živel v M. in "da je potem prišlo do tega, da je M. prodal svojo hišo na M. in se preselil k njej" in sicer, da naj bi po njenih besedah hišo prodal leta 1999 in se tega leta tudi prijavil v njenem stanovanju, do takrat pa je imel pri njej poskusno obdobje. Ta navedba toženke se tudi povsem sklada z listinskim dokazom o prijavi stalnega bivališča M. na naslovu S. t. od dne 23.9.1999 dalje, pred tem pa je bival na naslovu P. t. 20 v M.. Ob celoviti presoji njene izjave in tega listinskega dokaza je možen edini zaključek, da v času nakupa spornega stanovanja na Z. u. (8.6.1999), M. ni bil preseljen k toženki.

7.

Pritožba poudarja, da je izpovedba priče Š., da je M. že leta 1992 in leta 1993 hodil na S. t., popolnoma neverodostojna, saj tega ne zatrjujeta niti sama toženka niti M..

8.

Navedbe J. S., da naj bi toženka in M. skupaj živela od leta 1990 in navedbe T. T. da sta že leta 1992 prišla skupaj na očetov pogreb so popolnoma nerelevantne in neverodostojne. Toženka je bila do leta 1995 poročena in pred tem datumom skupnosti z M. ni moglo biti.

9.

Skupni vikendi in dopusti ter nekakšno poskusno obdobje, kar je bilo pred avgustom 1999 in pred nakupom stanovanja v nobenem primeru ne morejo šteti za dejanski obstoj življenjske skupnosti.

10.

Pritožba napada dokaz s spričo T. T. in dokazno oceno sodišča v zvezi z njim. Sodišče je kljub netočnostim (priča naj bi izpovedala, da sta sestra in M. živela na V. trgu, kar objektivno ne more biti res, poleg tega pa naj bi bila ta priča na obisku pri toženki par let nazaj in to le enkrat) priči verjelo in njeno nenatančno izpovedbo pripisalo temu, da ne živi v L., kar pa ne more biti relevantna obrazložitev sodbe.

11.

Pritožba dalje napada dokazno oceno priče Š. M.. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče, ki je zatrjevala, da toženka in M. trenutno živita na Z. 38 (pravilno 39) štelo za očitno pomoto. Vendar tu ne gre za nobeno pomoto, saj je ta priča v svoji izpovedbi to zatrdila celo dvakrat in na posebna vprašanja. Takšno pričanje ne more biti pomota, saj gre za zelo suverene izjave. Ta priča je tudi izrecno povedala, da naj bi njen oče (M.) v času, ko je kupil stanovanje na Z., živel na K. in torej ne na S. t.. To pa po stališču pritožbe pomeni, da s toženko v tem času ni živel v življenjski skupnosti. Prav tako je izrecno povedala, da toženka stanuje na Z. 38 in da vsi trije (toženka, M. in A. I.) živijo skupaj. Glede na to, da se po njenih izpovedbah videvajo pogosto, bi bilo pričakovati, da bo hči vedela, kje in s kom živi njen oče. Po mnenju pritožbe ji zaradi vsega navedenega sodišče ne bi smelo verjeti.

12.

Sodišče prve stopnje naj bi kot nepomembne zavrnilo izpovedi prič tožeče strank. To so J. V., D. F., M. B. in D. M.. Iz izjav teh prič in zapisnika o rubežu na naslovu S. t. 17, Ljubljana ter iz zunanjih znakov na tem naslovu, naj bi očitno izhajalo, da M. tam ne živi. Dokaz o tem izhaja tudi iz dejstva, da je M. na podlagi obvestila o nasilnem vstopu z dne 21.3.2006, puščenem v nabiralniku na S. t. 17, klical pomočnika izvršitelja ter mu izrecno povedal, da na tem naslovu ne stanuje. Sodišče v zvezi s to izjavo ni sprejelo nobenih zaključkov in tega dokaza ni preverilo, kar je nedopustno, saj ravno ta izjava kaže na to, da M. ne govori resnice o celotni zadevi. Pritožba izpostavlja okoliščine pogovorov med navedenimi pričami in tretjimi osebami na naslovu S. t. 17. Na podlagi teh okoliščin pobija ugotovitev sodišča, da naj bi se te priče tedaj pogovarjale z naključnimi mimoidočimi, ne pa s stanovalci.

13.

Sodišče naj bi ne zavzelo nobene dokazne ocene v zvezi s poročilom o rubežu z dne 31.1.2007, ki je bil opravljen s strani izvršitelja B. J. na K. in sicer na naslovu H. l. 6, M. - K.. Tudi na tem naslovu ni navedeno ime M., sosedje ga ne poznajo, na poštnem nabiralniku ni njegovega imena, zato se tudi ta naslov ne more šteti kot skupno prebivališče, kjer bi M. živel v skupnosti s toženko. Iz vsega navedenega naj bi bilo razvidno, da se M. za potrebe ogibanja izvršilnemu postopku in izigravanju upnikov ne nahaja na nobenem naslovu. Takšen položaj po stališču pritožbe v izhodišču ne more uživati nobenega pravnega varstva.

14.

Pritožba v nadaljevanju načenja okoliščine sklenitve sporne prodajne pogodbe, okoliščine plačila kupnine ter se osredotoča tudi na samo vsebino prodajne pogodbe.

15.

Pritožba problematizira dejstvo, da je bila sporna pogodba o priznanju deleža na skupnem premoženju sklenjena takoj potem, ko je bilo sporno stanovanje zarubljeno. Do teh navedb naj se sodišče ne bi opredelilo.

16.

Pritožba vztraja, da je izpodbijana pogodba samostojna pravna podlaga za pridobitev solastninske pravice toženke, zato naj bi toženka ne mogla takšne pogodbe upravičiti s sklicevanjem, da je bilo stanovanje že prej v skupni lastnini.

17.

Pritožba posebej poudarja, da je toženka v postopku neresnično navajala, da sama za rubež stanovanja na Z. 39 ni vedela. Pred sklenitvijo neodplačne pogodbe o priznanju deleža na skupnem premoženju je namreč že dne 12.7.2005 vložila ugovor tretjega v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča In 2005/00158 na podlagi zapisnika o rubežu navedene nepremičnine z dne 9.6.2005 ter v zvezi s tem preigrava navedbe, ki v svojem bistvu prežemajo celotno kritiko dokazne ocene.

18.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

19.

Po pravilih o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (actio Pauliana) lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov Š255. člen Obligacijski zakonik (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007 ; OZ)]. Pogodba, s katero se ugotavljajo in priznavajo deleži na skupnem premoženju ali pogodba, s katero se takšno skupno premoženje deli, navedenemu pogoju ne ustreza. Takšna pogodba je namreč deklaratorne narave. Kolikor gre pri tovrstnem urejanju zgolj za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju ter delitev le tega v skladu s prej ugotovljenim, tak posel ne more biti v škodo upnikov in zato tudi ne predmet izpodbijanja z actio Pauliana. Drugače je, če je v tem poslu vsebovan še kakšen drug pravni posel (npr. darilo) ali če je vsebina sporazuma o delitvi skupnega premoženja navidezna in prikriva nek drug posel. V obravnavani zadevi je bilo sporno prav to, ali je bilo sporno stanovanje pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti in je kot tako že na podlagi zakona postalo skupno premoženje Šdrugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR)]. Čim je odgovor na to vprašanje pritrdilen, potem je na dlani, da sta toženka in M. z izpodbijano pogodbo toženkin stvarnopravni položaj le ugotovila, ne pa ga na novo ustvarila. Ker takšna ugotovitev v premoženjski sferi pogodbenikov ničesar ne spreminja, tudi ne more biti v škodo upnikov in zato ne predmet izpodbijanja s tožbo. Odgovor na to vprašanje je neposredno odvisen od odgovora na vprašanje, ali sta toženka in M. v času nakupa spornega stanovanja živela v izvenzakonski skupnosti ali ne. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, sprejelo dokazno oceno in ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je nato izpeljalo materialnopravni sklep, da sta toženka in M. v času nakupa spornega stanovanja živela v izvenzakonski skupnosti (12. člen ZZZDR). V tem pritožbenem postopku je sporna prav dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo tožeča stranka v obširni pritožbi analitično napada.

20.

Sodišče je tisto, ki ugotavlja dejstva na podlagi kontradiktornega postopka. V kontradiktornem postopku se seveda pojavljajo nasprotja, negotovosti, zabrisan ali presnovan spomin, nevednost, približnost... Vse to so običajne človeške lastnosti, ki se v znatni meri odražajo v dokaznem postopku z zasliševanjem prič. Sodišče prve stopnje kot tisto sodišče, ki je prvenstveno pristojno ugotavljati dejansko stanje, nato na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotovi, kaj je res ali kaj ne. Odločilna kvaliteta, ki jo ima sodišče prve stopnje, je ta, da je kot nepristranski procesni subjekt pri njej lahko objektivno, o verodostojnosti posameznih dokazov pa se lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom. Temu, da ugotavljanje dejanskega stanja vseeno ne bi bilo prepuščeno sferi gole intuitivnosti sodišča, je namenjena obrazložitev dokazne ocene sodišča. Ta je v pretežni meri zavezana metodi racionalne argumentacije (Opomba 1) tudi na področju ocenjevanja dejstev. Slednja metoda, ki se odraža v sami obrazložitvi sodbe, je tako dodatna varovalka, ki naj pri ugotavljanju dejanskega stanja zagotavlja čim višjo stopnjo objektivnosti že a priori nepristranskega sodišča. Z vidika navedenih izhodišč je dokazna ocena sodišča prve stopnje zgledna. Proti njej se zoperstavlja obširna pritožba, ki dokazni postopek nadrobno secira. Pri tem razčlenjevanju lahko zajema prav iz uvodoma navedenih lastnosti nezanesljivosti oz. bolje približnosti, zamegljenosti, difuznosti, ki jo nosi v sebi dokazni postopek s pričami. Na tem uvodnem mestu odgovora na pritožbene navedbe zato pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri preizkusu pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja potrebno izhajati iz metode sinteze. Pri obravnavi slehernega gradiva, pravdnega pa še posebej, je potrebna ne le analiza, marveč tudi sinteza. Izolirani in sami zase namreč posamezni drobci in neskladja resda lahko učinkujejo kot bistveni, vendar pa v resnici odgovor o tem, kaj je bistveno in kaj ne, da šele celosten pogled, sinteza. Prav ta daje dokazni oceni njeno osrednjo kvaliteto. Kadar je v pravdi izvedenih več dokazov (kar je običajno), je razumljivo, da so med njimi lahko nasprotja in neskladja. Še več: ker predstavlja najpogostejši dokaz zaslišanje prič in strank, torej dokaz, kjer človeškega dejavnika ne le ni mogoče izključiti, marveč je njegov sestavni del, je popolnoma razumljivo, da rezultat dokazovanja ni in ne more biti geometrijsko natančno usklajen. Tisto, kar je bistveno, je, da je po celostnem preizkusu pritožbeno sodišče (tudi po seznanitvi s pritožbenim razčlenjevanjem), lahko ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje sklenjena in logično celovita, njen sestavni del pa je tudi sinteza. Takšna dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva ter je pritožbene navedbe ne omajejo. Tako je navzlic temu, da je marsikaj od tega, kar trdi pritožba, res, vendar pa so takšne pomanjkljivosti rezultatov dokaznega postopka, kot je bilo opisano zgoraj, njegov nujen in sestavni del. Sodišče prve stopnje je s celovitostjo dokazne ocene tudi na te prvine rezultatov dokaznega postopka v zadostni meri odgovorilo. Sledi odgovor na posamezne pritožbene navedbe.

21.

Pritožba trdi, da so sorodniki in prijatelji že po naravi suspektne priče. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje dokaze prepričljivo ocenilo. Po stališču pritožbe bi stranka v postopku že a priori ne mogla dokazovati relevantnih dejstev s takšnimi pričami, kaj šele z lastno izpovedbo. Takšno stališče ni točno.

22.

Glede pritožbenih navedb, ki so povzete pod točko 5 te sodbe, je odgovor ta, da ni nobenega formalnega dokaznega pravila, po katerem bi morala stranka dejstva o obstoju življenjske skupnosti dokazovati z listinami. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja opredelilo na 7. strani sodbe.

23.

Pritožba poudarja nasprotja med zaključki sodišča o tem, kdaj se je M. priselil k toženki in izpovedbo toženke (točka 6 te sodbe). Po stališču pritožbe naj bi toženkina izpovedba govorila v prid tezi, da se je M. k njej priselil leta 1999, ko je prodal hišo v M.. Takšna pritožbena teza ne upošteva celovitosti dokaznega postopka. Sodišče se je namreč do t.i. poskusne dobe skupnega življenja opredelilo in pojasnilo, da to ne pomeni, da ni šlo za življenjsko skupnost, saj je to po vsebini bila. Značaj "poskusnosti" se namreč ni nanašal nanju, marveč na toženkino hčer, katere doživljanje sta imela uvidevno pred očmi. Sodišče o prodaji hiše, o kateri je izpovedovala toženka, na tem mestu res ne govori. Vendar preizkus pravilnosti dejanskega stanja v luči te pritožbene navedbe pokaže, da sodišče na tem mestu ni prezrlo ničesar odločilnega, kaj šele da bi o izpovedbi zapisalo nekaj nasprotnega, kot izhaja iz samega zapisnika o izpovedbi. Iz zapisnika res izhaja, da je toženka rekla, da se je M. k njej priselil po prodaji hiše, vendar pa pritožbena razlaga, ki skuša ta izsek njene izpovedbe prikazati, kakor da se ji je zareklo ter da se je na ta način razgalila laž in pokazala resnica, ni prepričljiva, predvsem pa je iztrgana iz konteksta. Ta njen stavek se namreč vklaplja v celoten dejanski koncept, kakor ga je s t.i. poskusno dobo obrazložilo sodišče prve stopnje - to pa je, da so skupaj živeli že prej, leto 1999 pa je bilo očitno tisti dokončni mejnik, ko je postalo jasno, da se je tudi toženkina hči privadila na nov družinski položaj. V takšen koncept se prodaja hiše povsem vklaplja. Pritožba v tem delu zato ne omaje celovitosti dokazne ocene. To, da sodišče prodaje hiše v M. ni ocenilo, pa seveda tudi ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj to ni odločilno dejstvo (sploh ni del konkretnega dejanskega stanu), dokazno oceno pa je tudi mogoče preizkusiti.

Pritožba po svoje prikazuje posamezne izseke dokaznega postopka. Tako npr. razlaga, da je M. sam povedal, da je sprva bolj poredko, kasneje pa vedno pogosteje prespal pri toženki. Pritožba brez podlage v dokaznem postopku temu dodaja impliciten sklep, da se takšna izpovedba nanaša na obdobje po letu 1997. Res je nasprotno: iz dokaznega gradiva izhaja, da je bilo to pred letom 1997 in takšna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje.

24.

Nobenih razlogov ni, da bi bila izjava priče Š. (glej pritožben povzetek pod točko 7) neverodostojna zato, ker pove več, kot je v postopku trdila toženka. Takšna izpovedba ni v opreki s trditvami, marveč na avtonomen način izpoveduje o življenjskem primeru (dogajanju). Enako velja za kritiko izpovedb J. S. in T. T. (povzetek pod točko 8). Res je, da je da do razveze toženkine zakonske zveze niso bili izpolnjeni pogoji za obstoj izvenzakonske skupnosti, vendar to na izpovedbe o dejanskem dogajanju, o katerem sta izpovedovali priči, nima nobenega vpliva. Obstoj zakonske zveze je formalna ovira za sklenitev nove zakonske zaveze in zato tudi za obstoj pravno priznane izvenzakonske skupnosti. Ker pa je do razveze prišlo leta 1995, je to pravno vprašanje za rešitev te zadeve nepomembno.

25.

Pritožba v delu, katerega bistvo je povzeto pod točko 9, gradi na podmeni, ki je drugačna od dejanskih ugotovitev in na podlagi takšne podmene izvaja materialnopravni sklep. Takšnega pritožbenega grajanja ni mogoče šteti za grajo nepravilne uporabe materialnega prava (materialnopravna pravilnost se namreč presoja glede na dejansko podlago sodbe), marveč za dodatno kritiko dokazne ocene. O tem pa je bilo dovolj odgovorjeno že na drugih mestih te sodbe.

26.

Glede pritožbenega očitka k obrazložitvi sodbe (povzetek pritožbe pod točko 10 te sodbe), pritožbeno sodišče odgovarja, da je to lahko relevantna obrazložitev sodbe, saj ustreza racionalni argumentaciji dokazne ocene. Z vidika celote pritožbeno sodišče nato ocenjuje (preizkuša) njeno sklenjenost in prepričljivost. Tudi na tem mestu s tega vidika nima pomislekov.

27.

Glede ocene izpovedbe priče Š. M. (glej točko 11). Glede tega, kje (oziroma kje sta) toženka in M. stanujeta oz. kako so o tem izpovedovale posamezne priče, je prepričljiv argument sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 7. strani sodbe. Ta argument, po katerem sta oba živela malo tukaj in malo tam tudi ni nesprejemljiv z vidika 12. člena ZZZDR. Sicer pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri oceni tudi dokaz s to pričo. To velja tudi za vse pomanjkljivosti (tj. pomanjkljivosti z vidika absolutne, neokrnjene v vseh podrobnostih skladne materialne resnice), ki jih nosi v sebi.

28.

Odgovor na pritožbene navedbe, povzete pod točko 12. To, zakaj izpovedi teh prič sodišče ne šteje za pomembne, je zadovoljivo obrazložilo na 8. strani sodbe. Bistveno je, da gre za blok. V zvezi s tem je bistven razlog sodišča da se pač vsi med seboj ne poznajo. Na ta način je sodišče zavrnilo okoliščino, ki bi po mnenju pritožbe očitno morala omajati dokazno oceno in postaviti povsem na glavo ugotovitev, da je M. sploh kdajkoli (torej ne le pred letom 1999) živel na S. t..

17.

Četudi je izraz naključno mimoidoč z vidika izpovedbe, kakor je povzeta v zapisniku, napačna (priča F. je namreč izpovedala, da je po njenem mnenju šlo za dva stanovalca), ta obstranska okoliščina ob preizkusu dokazne ocene le-te vseeno ne omaje.

Za kakšno "izjavo izvršiteljev" gre, tega pritožba ne pojasni. Tako ni jasno, ali gre morda za dokazni predlog, morda listino v spisu, izpovedbo o izjavi - tega pritožba ne pove in zato pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

29.

Pritožba ne pojasni, kdaj naj bi bil tak dokazni predlog (glej točko 13) sploh podan (oz. ali je sploh bil podan). Iz nadaljevanja pa je razvidno, da ta tematika tudi ni pravno relevantna (se pravi: ali je M. živel na K.). Očitno namreč je, da pritožnica domnevno M. izogibanje izvršbam vidi kot razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka v tem postopku propasti. Za takšno pravno zveznost pa ni nikakršne podlage.

30.

Ob ugotovitvi, da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je to po samem zakonu del skupnega premoženja. Razpravljanje o okoliščinah sklenitve pogodbe, o njeni vsebini in o plačilu kupnine, je zato pravno nerelevantno. Četudi je kot stranka pogodbe nastopal izključno M., namreč to ne izključuje uporabe 51. člena ZZZDR.

31.

Sodišče je pojasnilo, da je pogodba o priznanju deleža na skupnem premoženju deklaratorne narave. Zato je vprašanje, ki ga načenja pritožba (glej točko 15), irelevantno. Četudi je bila ta pogodba sklenjena zaradi preteče izvršbe, je ob ugotovitvi, da znaša toženkin delež na tem premoženju 1/2, takšno ravnanje z vidika toženkine pravne varnosti več kot razumljivo. Pomeni le to, da je skušala kot nosilka premoženja s sklenitvijo deklaratorne pogodbe svoj interes zavarovati tudi pred tretjimi tako, da tudi zunanje zaznavno stvarnopravno stanje uskladi s svojim resničnim pravnim položajem.

32.

K točki 16. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč pravni zaključek o tem, da je izpodbijana pogodba samostojen pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, preprosto ne drži. Podlaga za pridobitev lastninske pravice je namreč v tem primeru 51. člen ZZZDR.

33.

Odgovor na pritožbene navedbe, povzete v točki 17, izhaja že iz vsega obrazloženega v tej sodbi.

34.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------------

Opomba 1: Prim. J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 90.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1191/99
• VSK sodba in sklep I Cp 188/2004
• VSK sklep I Cpg 270/2004