VSL sodba II Cp 1270/2007

Jedro

Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Tožnika sta od toženca zahtevala plačilo 2.000.000 tolarjev (sedaj 8345,85 EUR). Ta znesek naj bi jima bil dolžan zato, ker je bila prva prodajna pogodba razdrta, nato pa sklenjena nova prodajna pogodba za drugo stanovanje. Vtoževani znesek predstavlja razliko med kupnino po prvi pogodbi (17.000.000 SIT) in kupnino po drugi pogodbi (15.000.000 SIT). Ob razdrtju prve pogodbe in sklenitvi druge naj bi se prva kupnina vštela v račun druge, to pa pomeni, da bi jima moral toženec preostanek vrniti. V obravnavani zadevi sta bili med strankami sporni dve dejanski vprašanji. Prvo je bilo, ali je bila v prvi pogodbi zapisana kupnina tudi resnična kupnina ali pa je bila nemara resnična kupnina nižja, kot je trdila tožena stranka in torej ni presežka, ki bi ga bila tožena stranka dolžna tožnikoma vrniti. Drugo, s prvim povezano, sporno dejansko vprašanje pa je bilo, ali sta tožnika ob sami sklenitvi prve pogodbe toženčevemu mandatarju plačala znesek 2.800.000 SIT ali pa sta v resnici kasneje nakazala po prvi pogodbi tožencu le 14.200.000 SIT, kolikor naj bi bila po dejanski tezi tožene stranke tudi resnična kupnina.

Sodišče prve stopnje je sprejelo dejansko tezo tožene stranke. Ugotovilo je, da je bila resnična kupnina po prvi pogodbi 14.200.000 SIT ter da sta prav toliko tožnika tudi plačala. Višja kupnina je bila po ugotovitvah prvega sodišča v pogodbi zapisana na željo tožnikov, da bi tako lažje dobila ustrezno visok kredit. Zneska 2.800.000 SIT tožnika nista plačala, čeprav je v pogodbi zapisano, da sta ga ob sklenitvi pogodbe poravnala na roke prodajalčevega pooblaščenca. Gre namreč za razliko med navidezno in resnično kupnino. Ob takšni ugotovitvi je prvo sodišče sklenilo, da toženec tožnikoma ničesar ne dolguje, saj so bila vsa njihova medsebojna razmerja urejena s sklenitvijo druge pogodbe. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo, tožnikoma pa naložilo, naj tožencu povrneta njegove pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge in sodišču predlagata, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa, da naj jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje.

Uvodoma pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP). Sodbe naj bi ne bilo mogoče preizkusiti, ker sodišče več dopuščenih in izvedenih dokazov sploh ni ocenilo. Tak primer je dokaz z zaslišanjem prič M. T, in F. K.. Sodišče naj bi niti v enem stavku ne podalo dokazne ocene o izpovedi toženca. Isti očitek velja sodišču tudi glede številnih listinskih dokazov, npr. fotografij stanovanja, bančnih izpiskov, ki se nanašajo na izročitev denarja tožnikoma, poizvedb oz. odgovora banke K. S.. V pretežnem delu naj bi ostala neocenjena tudi izpovedba obeh tožnikov.

Sodišče pa tudi ni izvedlo vseh dopuščenih dokazov, to je dokaza z zaslišanjem predstavnika banke, ki ga je dopustilo z dokaznim sklepom na naroku dne 20.9.2006, a ga v nadaljevanju ni niti izvedlo niti zavrnilo.

V nadaljevanju pritožba napada ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču najprej očita, da je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved priče D. P.. Opozarja, da je navedena priča nastopala kot pooblaščenka prodajalca. Ob prodajalčevi neaktivnosti je v celotnem razmerju nastopala namesto njega. Vse je vodila, koordinirala, imela stik s strankama, sprejemala kupnine, sestavljala in podpisovala listine itd. Po njunem mnenju zato ni nobenega dvoma, da je prav ta priča, ki ji je sodišče brez vsakega dvoma verjelo, osebno zainteresirana za uspeh toženca v tej pravdi. Če bi namreč toženec v pravdi propadel, bi moral tožnikoma plačati nekaj, česar od priče D. P. ni sam nikoli prejel. To pa bi mu dajalo podlago, da ta isti znesek izterja od te priče. V nadaljevanju pa pritožba izpovedbo priče D. P. napada še vsebinsko. Tako izpostavlja njeno izpovedbo glede vprašanja, kdo in kako je adaptiral prvo stanovanje. V enem delu izpovedbe naj bi se adaptacija poravnala iz kupnine, v drugem delu izpovedbe naj bi adaptacijo plačali po prejeti kupnini skupaj s tožencem. Toženec naj bi nato izpovedal, da ni za adaptacijo plačal niti tolarja, nazadnje pa naj bi priča D. P. izpovedala, da so bili investitorji oni, koliko so plačali, pa naj bi bila poslovna skrivnost. Ob takšnih nasprotjih bi bilo najmanj, kar bi bilo sodišče dolžno storiti, to, da bi njeno izpovedbo preverilo še z drugimi izvedenimi dokazi, pa tega ni storilo. Pritožba opozarja na nasprotje med pričino izpovedbo, da naj bi tožnika ob sklenitvi pogodbe ne imela denarja niti za aro in izpovedbo, podprto tudi z drugimi dokazi, da je tožničina mati vzela kredit.

Pritožba se osredotoča na vprašanje, kaj naj bi se zgodilo s kupnino 14.200.000 SIT. Kot logično nezdružljive sooča teze, da naj bi agencija celotni znesek izročila tožencu ter tezo, da naj bi šla celotna kupnina za adaptacijo stanovanja. Ob tem pa se sprašuje, kje je potem dobiček agencije ob zatrjevanju, da je agencija stanovanje adaptirala izključno zaradi materialnih koristi. Nadalje pritožba sodišču očita, da ni podvomilo v resničnost izpovedbe toženca, predvsem izpostavlja privatno izjavo toženca, ki pa jo je v postopku nato zanikal, da naj bi stanovanje agenciji prodal. Ob tem bi se zastavilo vprašanje, zakaj bi potem agencija denar izročala tožencu.

"Če bi sodišče ocenilo vse nelogične trditve, postopanja in dokaze tožene stranke in priče P., bi seveda s povsem drugega zornega kota ocenilo tudi listino, na katero je oprlo praktično celo sodbo. To je dokazilo o plačilu z dne 21.11.2003, za katerega sta tožnika iskreno povedala, zakaj in na kakšen način sta ga podpisala. Sodišče je namreč povsem prezrlo dejstvo, da se zatrjevanje tožnikov, da sta ob plačilu zneska v višini kot izhaja iz navedene listine imela v mislih plačilo provizije agenciji, ki pred tem nesporno ni bila dogovorjena, tudi zneskovno praktično enaka višini zneska obračunanega za 2 % provizijo od zneska 17.000.000 SIT z DDV. Gre namreč za razliko med zneskoma 416.500 SIT in 408.000 SIT, torej za razliko zgolj 7.500,50 SIT.

Nerazumljivo naj bi bilo tudi naziranje in ocena sodišča glede zapisa vsebine 4. člena sporazuma o razdrtju pogodbe. Pri tem se pritožba zavzema za uporabo razlagalnega pravila 83. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007; OZ), da je treba v primeru nejasnih določil le-ta razlagati v korist stranke, ki pogodbe ni sestavila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba v obravnavani zadevi prepleta vsebinsko kritiko dokazne ocene z njeno pomanjkljivostjo, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Odločilni dejanski vprašanji, ki sta bili med strankama sporni, sta, kakšna je bila resnična kupnina za prvo stanovanje in, ali sta tožnika ob sklenitvi pogodbe pooblaščenki tožene stranke izročila 2.800.000 SIT.

Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti do prav vseh dejstev, ki so ponujena v trditvenem gradivu in tudi ne do vseh prvin dokazov, ki so izvedeni v postopku. Nobenega dvoma ni, da mora sodišče navesti razloge o odločilnih dejstvih. Zastavlja pa se vprašanje, katera dejstva so odločilnega pomena v posamezni zadevi. V ožjem pomenu so pravno odločilna tista dejstva, na katere upoštevna pravna pravila navezujejo pravne posledice - to so tista dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan, vsebovan v spodnji premisi sodniškega silogizma. Od tod dalje pa o tem, katera dejstva posameznega življenjskega primera so odločilna, ni mogoče dati splošnega odgovora. To je vselej odvisno od konkretnega primera.

V konkretni zadevi sta se soočili dve nasprotujoči (izključujoči se) dejanski tezi, katerih osrednje torišče sta v predprejšnjem odstavku povzeti dejanski vprašanji. Sodišče se je bilo zato brez dvoma dolžno opredeliti do navedenih dveh vprašanj. To pa pomeni, da je bilo dolžno ne le ugotoviti, kakšen je odgovor nanju, marveč je moralo ob tem odgovoriti še na niz indičnih dejanskih vprašanj, ki z vidika logične celote potrjujejo eno in hkrati ovržejo nasprotno dejansko tezo. Pri tem je po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče ravnalo z ustrezno mero sodniške občutljivosti. Pritožba ponuja niz drobcev življenjskega primera, ki naj bi po njenem mnenju omajali in celo ovrgli strukturo dejanskega stanja, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna so dejanska vprašanja, v katerih se pritožba sprašuje, ali ni toženec prvega stanovanja prenesel na svojo pooblaščenko, kdo je to stanovanje adaptiral in podobno. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa so navedena vprašanja (o katerih se prvo sodišče ni izrekalo) že onkraj tiste ločnice življenjskega primera, ki bi sodile v relevantno dejansko stanje. Ne gre torej ne za pravno odločilna dejstva za rešitev te zadeve, obenem pa niti ne za dejstva, ki bi ob takšnem ali drugačnem odgovoru lahko omajala logično in prepričljivo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da gre za dejstva, do katerih se sodišču prve stopnje več ni bilo treba opredeljevati.

V zvezi s samo prepričljivostjo dokazne ocene pritožba posebej opozarja na izpovedbo odločilne priče v tej zadevi, D. P.. Pritožbeno sodišče po preizkusu pritožbenih navedb ugotavlja, da v njeni izpovedbi ni takšnih mest, ki bi njeno prepričljivost omajala. Njena izpovedba o tem, kdo je adaptiral prvo stanovanje se ne izkaže kot odločilno vprašanje, njeno pričanje pa navzlic temu, da o tem (za rešitev zadeve pravno irelevantnem) vprašanju ni podala povsem enovite in čvrsto izpovedbe, ne za neverodostojno. Tisto, kar je najbolj pomembno in z vidika sklenjene dokazne ocene najbolj dragoceno, pa je to, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenim stališčem, njeno izpovedbo preizkusilo v luči drugih dokazov. Ti dokazi pa so tisti, ki so od njenega (po pritožbenih trditvah) interesa za izid te pravde, neodvisni. To so listinski dokazi, ki izvzemši prvo prodajno pogodbo, vsi po vrsti govorijo v prid dejanski tezi tožene stranke. Kakovost teh listinskih dokazov je v tem, da izhajajo še iz sklenitvene in izpolnitvene faze prve pogodbe, ko te pravde in vprašanj, ki so se v njej izkazala za sporna, še ni bilo mogoče predvidevati.

Tako kot se sodišču prve stopnje ni treba opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, pa se mu v razlogih sodbe ni treba opredeljevati niti do vseh prvin dokaznega gradiva (to pomeni, do vseh gradnikov izpovedbe sleherne priče in do celotne vsebine vseh predloženih listin). Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno. V dokaznem postopku se pogosto izkaže, da so posamezni deli posameznih dokazov ali celo posamezni dokazi v celoti z vidika odločilnih dejstev nepomembni. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se do vrste izvedenih dokazov ni opredelilo oz. da jih ni ocenilo (glej povzetek pod točko 4). Pritožba pa pri tem ne pojasni, zakaj bi sodišče prve stopnje to moralo storiti, pritožbeno sodišče pa v mejah uradnega preizkusa tega tudi ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ima namreč o vseh odločilnih dejstvih navedene razloge, ugotovljeno dejansko stanje pa je podprto tudi s sklenjeno dokazno oceno tistih dokazov, ki so bili bistvenega pomena.

Pritožba nadalje očita, da sodišče enega izmed predlaganih dokazov (glej točko 5) ni izvedlo. Pritožbena navedba je goli očitek - brez obrazložitve, v čem naj bi to vplivalo na pravilnost odločitve. Pritožbeno sodišče je dolžno na kršitev najpomembnejših procesnih pravic stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v mejah dejanskega gradiva paziti po uradni dolžnosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja že to, da je sporni dokazni predlog, ki mu je sodišče ugodilo, a ga kasneje ne izvedlo, dokazni predlog tožene in ne tožeče stranke (glej odgovor na tožbo - l.št. 6). Zastavlja se torej vprašanje, v čem naj bi bila tožeča stranka z neizvedbo tega dokaza prikrajšana v svojih pravicah, saj vendar ta dokaz ni bil predlagan z njene strani in tudi ne v zvezi z dejstvi, na katera sta tožnika opirala svojo dejansko tezo. Ker odgovora na zastavljeno vprašanje ni, se pokaže, da nakazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni videti v čem je vsebinski naboj pritožbene navedbe, ki je povzeta pod točko 8. Gre za (deloma tudi nerazumljiva) hipotetična preigravanja pritožnikov, kakšen bi bil lahko drugačen pomen te listine od ugotovljenega. Pa vendar je ta listina zelo jasna in jo je tudi sodišče prve stopnje zelo jasno ocenilo. Listina zelo jasno govori o tem, kakšna je bila resnična kupnina za prvo stanovanje. Že sam njen obstoj pa bi bil (kot je z drugimi besedami obrazložilo sodišče prve stopnje) nesmiseln, če bi bila kupnina v resnici 17.000.000 SIT. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še na tem mestu ponavlja, da je listina iz časa, ko te pravde še ni bilo mogoče predvidevati. To, o čemer sta izpovedovala v zvezi s podpisom te listine tožnika, pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo v razlogih.

Prizadevanja pritožnikov, da bi moralo sodišče glede zapisa vsebine 4. člena sporazuma o razdrtju pogodbe uporabiti razlagalno pravilo 83. člena OZ, so zgrešena. To razlagalno pravilo se nanaša na uporabo pogodbenega materialnega prava, kjer je treba najti ustrezno materialnopravno ravnotežje med voljo in izjavo pogodbenih strank, ko se določa pravno pravilo, ki velja med pogodbenima strankama. Tu pa ne gre za to, da bi sodišče uravnotežalo pogodbeno voljo in navzven zaznavno izjavo, marveč je pogodbena vsebina del indičnega dejanskega gradiva, ki naj v povezavi z ostalimi dokazi pokaže, ali drži dejanska teza o življenjskem primeru, ki jo zagovarja ena ali druga stranke.

Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da je pritožba neutemeljena, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je s stopnjo ustrezne zanesljivosti prestala pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 3329/2015
• Sklep I Up 129/2013
• VSL Sklep I Cp 1579/2022