VSL sodba in sklep II Cp 1896/2007

Jedro

Ker imamo torej uzakonjeno načelo monetarnega nominalizma (394. člena ZOR) in ker določba 941. člena ZOR določa, da ima oškodovanec direktno tožbo proti zavarovalnici do višine zneska njene obveznosti, valorizacija zavarovanih vsot ni dopustna. V spornem primeru je bila med toženima strankama sklenjena pogodba o prostovoljnem zavarovanju, s katero se je prvotožena stranka pri drugotoženi stranki zavarovala pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim, pri čemer sta pogodbeni stranki dolžnost zavarovalnice kriti nastalo škodo omejili do določenega denarnega zneska (9.000.000,00 SIT za telesne poškodbe in smrt). Valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena. Pogodba o prostovoljnem zavarovanju, kot je sporna, za zavarovanca torej vsebuje možnost, da znesek, ki mu ga bo zaradi nastalega zavarovalnega primera dolžna zavarovalnica kriti iz naslova sklenjenega zavarovanja, ne bo zadostoval za pokritje povzročene škode; zavarovalnica tako odgovarja zavarovancu le v okvirih nominalne zavarovalne vsote in zato tudi ni dolžna plačati več oškodovancu, če ta naperi tožbo direktno zoper njo (1. odst. 941. člena ZOR); po citiranem zakonskem določilu obveznost zavarovalnice do oškodovanca ne more biti večja od njene obveznosti do zavarovanca.

Ni mogoče takšna razlaga navedene zakonske določbe, ki bi zaradi padca vrednosti denarja dopuščala ponovno vrednotenje zavarovalne vsote pri ugotavljanju njene zadostnosti za pokritje nastale škode. zavarovalnica bi bila ob takšnem stališču v primeru, kot je sporni (ko znesek odškodnine za povrnitev nastale škode posega nominalno zavarovalno vsoto), dolžna plačati oškodovancu več, kot pa znaša njena obveznost do zavarovanca iz kritnega razmerja.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II./1. točki spremeni tako, da se izrek pravilno glasi:

"Toženi stranki S. b. N. m, in A. d.d., sta dolžni nerazdelno tožeči stranki S. M., plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 37.556.33 EUR (9.000.000,00 SIT), prvo tožena stranka pa še 50.075,11 EUR (12.000.000,00 SIT), z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10.1.2003 do 27.6.2003 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne."

Izpodbijana sodba se v II./4. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje dopustilo razširitev tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti, nato pa odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki S. M. plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 87.641,45 EUR (21.000.000,00 SIT) in sicer nerazdelno do višine 62.675,44 EUR (15.019.542,44 SIT), prvo tožena stranka pa še 24.966,00 EUR (5.982.852,24 SIT), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10.1.2003 dalje do plačila. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki F. M. plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.605,24 EUR (3.500.000,00 SIT) in tožeči stranki V. M. v višini 9.597,73 EUR (2.300.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi 11.1.2007 do plačila ter jima povrniti tudi premoženjsko škodo v višini 10.015,00 EUR (2.400.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 10.1.2003 dalje do plačila. Prvotožena stranka je dolžna F. M. povrniti tudi odškodnino zaradi izpada na zaslužku v višini 2.704,00 EUR (648.000,00 SIT) in plačati zamudne obresti od mesečno zapadlih zneskov v višini 75,11 EUR (18.000,00 SIT) od 15.2.2000 do 15.1.2003 ter ji od 1.1.2003 dalje plačevati mesečno rento v višini 75,11 EUR (18.000,00 SIT). Odločilo je tudi, da sta toženi stranki dolžni tožnikom plačati pravdne stroške v znesku 5.006,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje druga tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožba navaja, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje glede zastaranja. Pričetek teka zastaralnega roka ne more biti odvisen od tega, kdaj tožnik izve za škodo oziroma za tistega, ki je škodo povzročil. Pritožniku je bilo mogoče postaviti ustrezno diagnozo o poškodbi hrbtenjače že kmalu po porodu, vsekakor pa že pred letom 2001. Preiskave, ki so jih opravili v Londonu v letu 2001, bi lahko opravili že preje. Dogovorjena zavarovalna vsota se ne valorizira, saj se o tem zavarovalni pogodbi toženi stranki nista izrecno dogovorili, prvotožena stranka pa si bi lahko izgovorila tudi višjo zavarovalno vsoto. Uporabljena je bila tudi napačna metoda izračunavanja valorizacije ter napačno upoštevan čas valorizacije. V konkretnem primeru je na strani prvotožene stranke sistemska napaka, ki je sklenjeno zavarovanje ne krije. Do leta 2001 ni bilo enotnega stališča glede vodenja vaginalnega poroda v primerih medenične vstave. Sodišče prve stopnje tudi ni raziskovalo vzročne zveze med stanjem ploda v času nosečnosti in pred pričetkom poroda ter njegovim stanjem po porodu. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo glede teka obresti. Do 27.6.2003 bi tako lahko presodilo le zamudne obresti po zakonski meri zamudnih obresti, vendar znižane za temeljno obrestno mero, šele od 28.6.2003 pa bi sodišče lahko priznalo zamudne obresti po obrestni meri za zakonske zamudne obresti. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Na pritožbo sta odgovorili tožeča stranka in prvo tožena stranka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) začne triletni subjektivni rok za zastaranje odškodninske obveznosti teči takrat, ko oškodovanec izve za obseg škode in tistega, ki jo je povzročil, pri čemer je sodna praksa enotna, da za obseg škode praviloma izve takrat, ko je zdravljenje zaključeno oziroma se njegovo zdravstveno stanje stabilizira. Tožeča stranka je tožbo vložila 13.1.2003. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožniki izvedeli za škodo, njen vzrok ter za povzročitelja šele v letu 2001, po pregledu prvega tožnika v bolnišnici v Angliji. Takrat so bili namreč seznanjeni z dejstvom, da okvara prvega tožnika ne more biti posledica bolezenskega stanja ploda, kot jim je bilo sprva zatrjevano, ampak gre za poškodbo, nastalo ob porodu. Navedeno potrjujejo tudi zaključki mnenja dr. N. z dne 26.11.2003, ki zatrjuje, da je bila diagnoza o poškodbi hrbtenjače v neonatalnem obdobju oziroma ob porodu prvemu tožniku postavljena šele v starosti 2,5 let. Pritožbena zatrjevanja, da bi lahko prvi tožnik preiskave v Angliji opravil že pred letom 2001 in da bi bilo zato potrebno dokazni postopek dopolniti z izvedencem medicinske stroke, so pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje glede na določilo 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne more upoštevati. Vztrajanje drugo tožene stranke pri ugovoru zastaranja, je zato neutemeljeno.

Pritrditi je pritožbi, da je izvedenec prof. G. M. navedel, da je bilo šele v letu 2001 dokončno sprejeto stališče, da se v primerih medenične vstave opravi porod s carskim rezom, vendar pa je hkrati poudaril, da se je že v kritičnem času večino primerov porodov medenične vstave reševalo na tak način, torej s porodom s carskim rezom. Poleg tega pa takojšnjega carskega reza ni nakazovala le medenična vstava, temveč kot izhaja iz omenjenega izvedeniškega mnenja tudi kardiografski podatki, ki so jasno nakazovali na hipoksidno stanje zarodka. Oba navedena vzroka sta torej izkazovala potrebo prvega tožnika po rojstvu v najkrajšem času, torej s carskim rezom. Ker je, opirajoč se na navedeno izvedensko mnenje, vzrok poškodb prvega tožnika zgolj nestrokovno vodenje poroda, je nerelevantno stanje ploda med nosečnostjo. Res je, da sodišče prve stopnje strokovno napako delavca prvo tožene stranke pojmovalo tudi kot sistemsko napako, vendar pa to ne pomeni, da sklenjeno zavarovanje odgovornosti ne krije takšnih škodnih primerov. "Sistemska napaka" je namreč hkrati tudi strokovna napaka. Pri zavarovanju odškodninske odgovornosti pa je predmet zavarovanja zavarovančevo premoženje, ki naj se ne zmanjša v primeru nastanka njegove odškodninske odgovornosti.

Nadalje pa so utemeljene pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za valorizacijo zavarovalne vsote. V spornem primeru je bila med toženima strankama sklenjena pogodba o prostovoljnem zavarovanju, s katero se je prvotožena stranka pri drugotoženi stranki zavarovala pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim, pri čemer sta pogodbeni stranki dolžnost zavarovalnice kriti nastalo škodo omejili do določenega denarnega zneska (9.000.000,00 SIT za telesne poškodbe in smrt). Valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena. Pogodba o prostovoljnem zavarovanju, kot je sporna, za zavarovanca torej vsebuje možnost, da znesek, ki mu ga bo zaradi nastalega zavarovalnega primera dolžna zavarovalnica kriti iz naslova sklenjenega zavarovanja, ne bo zadostoval za pokritje povzročene škode; zavarovalnica tako odgovarja zavarovancu le v okvirih nominalne zavarovalne vsote in zato tudi ni dolžna plačati več oškodovancu, če ta naperi tožbo direktno zoper njo (1. odst. 941. člena ZOR); po citiranem zakonskem določilu obveznost zavarovalnice do oškodovanca ne more biti večja od njene obveznosti do zavarovanca. Ni mogoča takšna razlaga navedene zakonske določbe, ki bi zaradi padca vrednosti denarja dopuščala ponovno vrednotenje zavarovalne vsote pri ugotavljanju njene zadostnosti za pokritje nastale škode. Zavarovalnica bi bila ob takšnem stališču v primeru, kot je sporni (ko znesek odškodnine za povrnitev nastale škode presega nominalno zavarovalno vsoto), dolžna plačati oškodovancu več, kot pa znaša njena obveznost do zavarovanca iz kritnega razmerja. Takšno obravnavanje direktnih zahtevkov oškodovancev zoper zavarovalnico bi tako pomenilo socializacijo rizikov v korist oškodovancev, ki pa nima podlage v namenu prostovoljnega zavarovanja. V tem se prostovoljno zavarovanje razlikuje od obveznega zavarovanja odgovornosti, kjer je prvenstveni namen zavarovanja varstvo oškodovancev - žrtev nezgod, ki jih povzročijo prevozna sredstva. Gre za zavarovanje, katerega sklenitev zahteva prisilni predpis zaradi socializacije rizikov, ki nastopijo zaradi uporabe oz. delovanja nevarnih stvari. Pri prostovoljnem zavarovanju pa je v ospredju varstvo zavarovančevega premoženja v primeru, ko ga bremeni dolžnost plačila odškodnine osebi, kateri je povzročil škodo; pogodbeni stranki skleneta pravni posel na podlagi proste volje, ki je ne narekuje noben prisilni predpis zaradi varstva oškodovancev. Pri takšnem zavarovanju lahko torej oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Ker imamo torej uzakonjeno načelo monetarnega nominalizma (394. člen ZOR) in ker določba 941. člena ZOR določa, da ima oškodovanec direktno tožbo proti zavarovalnici do višine zneska njene obveznosti, valorizacija zavarovalnih vsot ni dopustna (primerjaj Ristin, G., Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Zavarovanje odškodninske odgovornosti, 1. del, Podjetje in delo, št. 6/1999). Izjema je seveda z zakonom predpisana valorizacija zavarovalnih vsot po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki določa valorizacijo in postopek valorizacije. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da v letu 1998, ko je bila predmetna zavarovalna pogodba sklenjena, inflacije ni bilo. Hiperinflacija kot izredno zunanje dejstvo, ki lahko v celoti izniči tako namen zavarovanja kakor tudi namen najmanjših zavarovalnih vsot, je bila namreč temeljni razlog, zakaj je starejša sodna praksa valorizacijo zavarovalnih vsot dopuščala. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno utemeljevalo valorizacijo zavarovalne vsote na načelu enakosti dajatev, saj to ne velja tudi za zavarovalno pogodbo. Gre namreč za aleatorno pogodbo s številnimi specifičnostmi. Nepravilno je torej sodišče prve stopnje pri obravnavanju ugovora druge toženke glede zavarovalne vsote upoštevalo to vsoto v valorizirani vrednosti. Ko je prisodilo prvo tožeči stranki odškodnino preko nominalnega zneska zavarovalne vsote, je glede na obrazloženo kršilo načelo denarnega nominalizma uzakonjenega v 394. členu ZOR. Tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke je torej zoper zavarovalnico utemeljen le do zneska nominalne zavarovalne vsote - 37.556.33 EUR (9.000.000,00 SIT), kar je drugotožena stranka dolžna plačati solidarno s prvo toženo stranko. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno nepravilna, kolikor je z njo prisojena prvo tožeči stranki odškodnina preko navedenega zneska v breme druge tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (člen 358 ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi v obrestnem zahtevku upoštevati tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na obči seji dne 26.6.2002 (Pravna mnenja VS RS, št. 1/02, str.11). Po tem mnenju oškodovancu pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero; od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa zakonske zamudne obresti. Načelno pravno mnenje temelji na ugotovitvi, da je z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO-A), ki je obrestno mero zamudnih obresti uredil tako, da je ločil prave zamudne obresti (tiste, ki pomenijo sankcijo za zamudo) in valorizacijske obresti (tiste, ki ohranjajo realno vrednost denarja), za razliko od prejšnje ureditve mogoče zamudne obresti priznati tudi za čas pred izdajo sodbe brez nevarnosti dvojne valorizacije, ki jo zagotavlja že odmera odškodnine po cenah in razmerah na dan izdaje sodne odločbe. Z dnem 28.6.2003 pa je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, št, 56/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki uzakonja obrestno mero v nominalni višini, ki ne vključuje valorizacijskega dela, zato od tega dne dalje oškodovancu od odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki se odmerja na dan izdaje sodbe, pripadajo zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti, ne da bi s tem prihajalo do dvojne valorizacije. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Utemeljene so tudi pritožbena zatrjevanja glede odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da tožniki kot toženci niso enotni sosporniki, zato je potrebno ugotavljati uspeh v pravdi vsakega od tožnikov v razmerju do vsak od toženih strank. Upoštevati pa je potrebno tudi, da je zoper drugo toženo stranko delno uspel le prvi tožnik, ne pa tudi drugo in tretja tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP), ki naj upoštevaje zgoraj navedeno ponovno odloči o stroških.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 274/2009
• VSL sodba II Cp 4418/2008
• VSC sodba Cp 682/2008