VSL sodba II Cp 589/2007

Jedro

V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Vendar mora tožeča stranka za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS poleg protipravnosti izkazati tudi obstoj pravno priznane škode in vzročno zvezo med njima.

Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS.

Reorganizacija sodstva ni objektivna okoliščina, ki bi bila izven sfere tožene stranke in za katero tožena stranka ne bi odgovarjala. Država mora kljub prenavljanju sodnega sistema zagotoviti, da izvrševanje sodne oblasti nemoteno poteka. Zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem skladnost postopkov s 23. členom URS in 6. členom Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ni le odgovornost sodišča, pač pa vseh vej državne oblasti, tudi izvršilne in zakonodajne.

Po oceni višjega sodišča pa je tudi pravilna odločitev, da je bil skoraj petletni rok, ki ga je sodišče potrebovalo za odločitev nerazumen. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je tožnica sama prispevala k zavlačevanju postopka. Po sodni praksi ESČP se šteje stranki v breme, če opravlja procesna dejanja z namenom zavlačevanja. Res je mogoče stranki šteti v breme, če ne predlaga nadaljevanja postopka, vendar praviloma pri daljših prekinitvah postopka. V tem primeru pa ni šlo za daljšo prekinitev postopka. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka ali izključne povzročitve zastoja v postopku zato, ker ni vložila nadzorstvene pritožbe. Za sporno razmerje namreč glede tega vprašanja ni mogoče smiselno uporabiti določb Zakona o o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur.l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO), ki je začel veljati 27.5.2006 in se je začel uporabljati 1.1.2007, torej šele po izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Ta zakon namreč daje stranki pravico zahtevati pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku le, če je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog.

 

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) spremeni tako, da se po spremembi glasi:

"Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki A. K. 2086,46 EUR (500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2004 dalje.

Kar je tožeča stranka zahtevala več se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške postopka v znesku 537,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

 

Obrazložitev

1. O tožbi

Tožnica je s tožbo z dne 20.8.2004 zahtevala od sodišča, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/1991-I do št. 24/2003, v nadaljevanju URS) plačati odškodnino v skupnem znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala s protipravnim ravnanjem Sodnega sveta Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet) in Personalnega sveta Okrožnega sodišča v L. (v nadaljevanju Personalni svet).

Tožnica zatrjuje, da je Sodni svet na seji dne 24.10.1996 obravnaval njeno kandidaturo na mesto okrajne sodnice in na podlagi mnenja Personalnega sveta ocenil, da niti po svojih strokovnih sposobnostih niti po svojih osebnih lastnostih ni ustrezna za opravljanje sodniške funkcije. Zato je sklenil, da se ne izbere in ne predlaga za izvolitev Državnemu zboru na prosto sodniško mesto. Tožnica meni, da je Sodni svet s tem, ko ji ni vročil mnenja Personalnega sveta, odvzel možnost ugovora zoper takšno oceno. Prav tako meni, da je materialnopravno napačno ocenil, da zgolj zato, ker je delala le na upravnem področju, ni dovolj strokovno usposobljena za opravljanje sodniške službe, in je s tem kršil ustavno pravico do svobode dela, ki zagotavlja tudi, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Pri tem se tožnica opira na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Uv 34/96, s katero je to sodišče 20.6.2001 odpravilo sporni sklep Sodnega sveta. Tožnica navaja, da je bila zaradi takšne ocene izključena iz nadaljnjih kandidatur za sodniška mesta. Zatrjuje, da je zaradi tega prestajala duševne bolečine in zahteva plačilo odškodnine v znesku 2,500.000,00 SIT.

Tožnica zahteva tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi protipravnega ravnanja sodišča, ki je o njeni tožbi zoper sporni sklep Sodnega sveta odločalo pet let. Smiselno navaja, da je bila s tem kršena njena pravica do sojenja v razumnem roku. Poudarja, da je prestajala duševne bolečine, ker je vedela, da odločitev Sodnega sveta ni bila pravilna in je na potrditev čakala pet let, medtem pa se je tudi zaradi poteka časa že približala letom za upokojitev in ni mogla več doseči svojega strokovnega cilja. Iz tega naslova zahteva odškodnino v znesku 700.000,00 SIT.

Tožnica zatrjuje, da sta Personalni svet in Sodni svet za navedbo o njeni strokovni in osebni neprimernosti za opravljanje sodniške službe v spornem sklepu Sodnega sveta kršili njeno pravico do časti in dobrega imena, zaradi česar je prestajala duševne bolečine in iz tega naslova zahteva plačilo odškodnine v znesku 500.000,00.

Tožnica v tožbi tudi navaja, da je zaradi navedenega protipravnega ravnanja Sodnega sveta in Personalnega sveta prestajala takšne duševne bolečine, da se je to odrazilo tudi na poslabšanju njenega zdravja, saj je zbolela za vnetjem ščitnice. Zatrjuje, da je zaradi tega prišlo do zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti in iz tega naslova zahteva tudi odškodnino v znesku 1,300.000,00 SIT.

2. O sodbi sodišča prve stopnje

Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni izkazala vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo. Odškodninskemu zahtevku za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je ugodilo do višine 300.000,00 SIT, odškodninskemu zahtevku za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve ustavne pravice do svobode dela je ugodilo do višine 300.000,00 SIT, odškodninskemu zahtevku za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravice do sodnega varstva pa do zneska 500.000,00 SIT, skupaj torej 1,100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

3. O pritožbi tožene stranke

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožbeni zahtevek še ni zastaran. Opozarja, da je tožnica sporni sklep Sodnega sveta z dne 24.10.1996 prejela 6.11.1996 in sama zatrjuje v tožbi, da ji je bila s tem sklepom povzročena škoda. Tožena stranka meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bil tek zastaralnega roka pretrgan z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče in da je začel teči znova šele po pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča.

Sicer pa tožena stranka nasprotuje odločitvi, da je tožnica upravičena do odškodnine. Tožena stranka meni, da mora tožnica tudi pri odškodninskem zahtevku na podlagi 26. člena URS dokazati obstoj pogojev za odškodninsko odgovornost. Meni, da bi bila dolgotrajnost postopka lahko opredeljena kot protipravno ravnanje le v primeru, ko bi do zastoja prišlo iz subjektivnih razlogov na strani sodnika. Tožena stranka meni, da ni odškodninske odgovornosti države, če je sodnik ravnal v skladu s profesionalnimi standardi in je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku posledica objektivnih okoliščin. Tožena stranka poudarja, da zadeva ni bila prednostne narave, da tožnica ni vložila nadzorstvene pritožbe in da tudi iz odločb Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic izhaja, da država ne odgovarja za zamude, ki izvirajo iz sfere oškodovanca ali so objektivno pogojene. Tožena stranka tudi opozarja, da tožnica v povezavi s to kršitvijo tudi ne zatrjuje obstoja duševnih bolečin. Zato tožena stranka meni, da ni podana njena odškodninska odgovornost, najmanj pa je tožnica soprispevala k nastanku škode.

Tožena stranka opozarja, da Sodni svet ni vezan na mnenje Personalnega sveta in da tožena stranka ne more odgovarjati za to, ker tožnica ni dosegla strokovnih ciljev, ki si jih je zadala v življenju. Tožena stranka tudi meni, da tožnici ni bila kršena ustavna pravica do svobode dela. Poudarja, da kandidat nima pravice biti izvoljen, čeprav izpolnjuje vse pogoje, ki jih zakon zahteva. Nasprotuje tudi odločitvi, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti že od vložitve tožbe dalje, saj meni, da bi bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Opozarja, da bi moralo sodišče tožnici naložiti povrnitev njenih pritožbenih stroškov, saj je bil tožničin zahtevek v pretežnem delu zavrnjen.

4. O pritožbi tožnice

Tožnica pa se pritožuje le zoper odločitev o stroških. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in in odločitev o stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži, da ji mora povrniti vse njene stroške postopka. Poudarja, da glede podlage odškodninske odgovornosti ni uspela le z zahtevkom za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poudarja, da je tako uspela s pretežnim delom svojega zahtevka in bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da ji mora tožena stranka povrniti vse njene stroške postopka.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki in tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

5. O 26. členu URS kot posebni podlagi za odškodninsko odgovornosti

Obligacijsko pravo spada v civilno pravo, civilno pravo pa je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni 4. Za državo veljajo pravila civilnega prava le, kadar v ta razmerja ne vstopa kot oblast (imperum) ampak z enakega položaja kot vsak drug posameznik 5. Zato je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo6. Ta določba URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki je pa žal nimamo. V 26. členu URS so namreč urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 27/2007 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZS) določa, da če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je za odločitev o ugovoru zastaranja, o tem, ali je tožnici nastala pravno priznana škoda in o odmeri odškodnine uporabilo tedaj veljavne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR).

6. O ugovoru zastaranja

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je glede vseh odškodninskih zahtevkov neutemeljen ugovor zastaranja. Po 376. členu ZOR zastaranje odškodninskih terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.

a. glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica za navedbe o strokovni (ne)sposobnosti in osebni (ne)primernosti, ki so jo razžalile, izvedela ob vročitvi sklepa Sodnega sveta dne 6.11.1996. Višje sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica takrat izvedela za škodo in za povzročitelja in je tudi takrat začel teči subjektivni zastaralni rok iz 376. člena ZOR. Sodišče prve stopnje pa je odločilo, da je tožnica po 388. členu ZOR z vložitvijo tožbe zoper sporni sklep Sodnega sveta pretrgala zastaranje. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je takšna odločitev napačna.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 388. členu določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zato, da pride do pretrganja, morajo biti prizadevanja upnika usmerjena prav v realizacijo terjatve, glede katere je podan ugovor zastaranja. Višje sodišče se strinja s toženo stranko, da se s tožbo, s katero je tožnica pred Upravnim sodiščem izpodbijala sklep Sodnega sveta, tožničina odškodninska terjatev ni ugotovila, niti zavarovala niti izterjala. Tako je materialnopravno zmotno stališče, da je bilo zastaranje odškodninskega zahtevka zaradi razžalitve dobrega imena in časti pretrgano z vložitvijo tožbe zoper sklep Sodnega sveta. Ker je sodišče prve stopnje sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo in je le zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče na podlagi četrte točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) pravilno uporabilo navedene določbe ZOR in je zaradi zastaranja zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

b. glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do svobode dela in pravice do sodnega varstva

Glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do svobode dela in pravice do sodnega varstva pa tožena stranka nima prav, ko v pritožbi navaja, da je pravica zahtevati izpolnitev teh dveh terjatev prav tako zastarala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s tožbo na Upravnem sodišču uspela in je Upravno sodišče z odločbo z dne 20.6.2001, ki je postala pravnomočna 3.9.2001, odločilo, da je bil sporni sklep Sodnega sveta nepravilen. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pravica uveljavljati odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do svobode dela in pravice do sodnega varstva še ni zastarala. Vendar ne zato, ker bi tožba pretrgala zastaranje, ampak zato, ker je dejansko šele s pravnomočnostjo odločbe Upravnega sodišča tožnica izvedela za povzročitelja škode. Šele s to odločitvijo je bila potrjena njena domneva, da je bila odločba nepravilna (v nadaljevanju bo obrazloženo, da to ne pomeni tudi nujno protipravnosti), s pravnomočnostjo odločbe pa je bil tudi končan postopek in je izvedela tudi, koliko časa je trajal.

7. O protipravnosti

a. zaradi kršitve pravice do svobode dela

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Sodni svet kršil določbe postopka za izvolitev in imenovanje s tem, ko tožnici ni dal možnosti udeležbe v postopku, saj ni bila seznanjena z mnenjem Personalnega sveta. Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe Upravnega sodišča opr. št. I Uv 34/96 ugotovilo, da je bila nepravilna ocena Sodnega sveta, da tožnica nima dovolj strokovnega znanja za sodniško službo, ker je vsa leta delala le na upravnem področju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da Sodni svet za tožnico ni pridobil podatkov o uspešnosti v času študija prava ter oceno kandidatovega usposabljanja v času pripravništva. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožnica ni bila obravnavana enako kot ostali kandidati in je bila kršena pravica do svobode dela iz 49. člena URS. Ta v tretjem odstavku določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da so navedene kršitve takšne narave, da so prerasle v protipravno ravnanje in je izpolnjen prvi pogoj po 26. členu URS za odškodninsko odgovornost države. Takšna odločitev pa je po oceni Višjega sodišča materialnopravno zmotna.

Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno 7. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS8.

Sodišče je pri presoji utemeljenosti zahtevka vezano na trditveno podlago v tožbi. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je bilo ravnanje Sodnega sveta protipravno zato, ker ji ni bila dana možnost izjave v postopku, saj ji mnenje personalnega sveta ni bilo vročeno, in ker Sodni svet zaradi ocene, da ima premalo strokovnih izkušenj, ker je delovne izkušnje pridobivala le na področju uprave, ni pridobil podatkov o njeni uspešnosti pri študiji in pri opravljanju pripravništva, s tem pa je ni obravnaval enako kot ostale kandidate. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da so navedene kršitve določb ZSS s strani Sodnega sveta prerasle v protipravno ravnanje zato, ker je glede navedenih kršitev Ustavno sodišče v odločbi Up-134/95 z dne 14.3.1996 že zavzelo jasna stališča, na podlagi katerih je bil nato spremenjen tudi ZSS.

Ustavno sodišče Republike Slovenije ( v nadaljevanju Ustavno sodišče) je z odločbo št. Up-134/95 z dne odpravilo odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije(v nadaljevanju Vrhovnega sodišča) in odločbo Sodnega sveta iz naslednjih razlogov:

- ker odločitvi obeh organov nista bili obrazloženi (v zadevi, ki jo obravnavalo Ustavno sodišče, je sodni svet pritožnici svojo odločitev sporočil v obliki dopisa, Vrhovno sodišče pa tudi ni obrazloženo zavrnilo njenih tožbenih navedb);

- ker je ocenilo, da Sodni svet po ZSS ni pristojen za ugotovitev, da kandidat kljub pravnomočni pozitivni oceni sodniškega dela, izdani od pristojnega personalnega sveta, ne izpolnjuje posebnega pogoja iz 9. člena ZSS:

- da mora Sodni svet v primeru, če oceni, da kandidat izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo in je kandidat en sam, tega kandidata predlagati v izvolitev.

V navedeni Ustavni odločbi, na katero se sklicuje pritožnica, se tako Ustavno sodišče ni opredelilo do nevročanja mnenja Personalnega sveta kandidatom. To je bil tudi eden od razlogov za ločeno mnenje takratnega ustavnega sodnika Matevža Krivica. Tako ne drži, da je bilo to vprašanje že razčiščeno ob odločanju Sodnega sveta o tožničini kandidaturi.

Višje sodišče zato meni, da je materialnopravno zmotna ocena sodišča prve stopnje, da je zaradi kršitev, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi in jih je Sodni svet glede na odločbo Upravnega sodišča tudi res zagrešil v sporni odločbi, šlo za neutemeljen odstop od že uveljavljenih strokovnih stališč oziroma za tako neskrbno ravnanje, da bi bilo ravnanje Sodnega sveta mogoče označiti kot protipravno. Ker je sodišče prve stopnje sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo in je le zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče na podlagi četrte točke 358. člena ZPP pravilno uporabilo 26. člen URS in je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do svobode dela zavrnilo.

b. zaradi kršitve pravice do sodnega varstva

Tožnica je v tožbi tudi uveljavljala odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožbo zoper sklep Sodnega sveta dne 6.12.1996 vložila na Upravno sodišče Republike Slovenije, da pa je to o njeni tožbi odločilo po štirih letih, sedmih mesecih in šestindvajsetih dneh. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je prav v tem obdobju potekala reorganizacija sodstva, ki je povečala sodne zaostanke. Ocenilo je, da bi morala tožena stranka kljub reorganizaciji zagotoviti nemoten potek obravnavanja zadev.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi bila dolgotrajnost postopka lahko opredeljena kot protipravno ravnanje le v primeru, ko bi do zastoja prišlo iz subjektivnih razlogov na strani sodnika. Tožena stranka meni, da ni odškodninske odgovornosti države, če je sodnik ravnal v skladu s profesionalnimi standardi in je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku posledica objektivnih okoliščin.

Tožena stranka nima prav. Tožnica ni zatrjevala, da je do dolgotrajnega postopka prišlo zaradi nestrokovnega ravnanja samih sodnikov, ki so zadevo obravnavali, ampak, da je tožena stranka odgovorna, ker ni zagotovila sojenja v razumnem roku.

Obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja že iz zahtev (načel) pravne države po 2. členu URS. To najprej pomeni, da mora država zagotoviti učinkovito delovanje sodne veje oblasti, torej tudi sojenje v razumnem roku. Oseba, ki ji je bila kršen pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ima pravico do odškodnine po 26. členu URS9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da reorganizacija sodstva ni objektivna okoliščina, ki bi bila izven sfere tožene stranke in za katero tožena stranka ne bi odgovarjala. Država mora kljub prenavljanju sodnega sistema zagotoviti, da izvrševanje sodne oblasti nemoteno poteka. Zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem skladnost postopkov s 23. členom URS in 6. členom Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ni le odgovornost sodišča, pač pa vseh vej državne oblasti, tudi izvršilne in zakonodajne. Tožena stranka pa ni niti navajala, niti dokazala, da bi šlo za začasno povečanje pripada zadev, ki je le začasno povzročilo zaostanke in da je brez odlašanja sprejela učinkovite ukrepe za odpravo teh zaostankov10. V tem primeru bi bila mogoča ocena, da je šlo za začasno preobremenjenost sodišča in ne bi bila podana odškodninska odgovornost države.

Po oceni višjega sodišča pa je tudi pravilna odločitev, da je bil skoraj petletni rok, ki ga je sodišče potrebovalo za odločitev nerazumen. Pravilna je ocena sodišče prve stopnje, da ni šlo za zapleteno zadevo. Šlo je le za presojo, ali Sodni svet pravilno uporabil določbe ZSS. Pravilna je ocena, da je ta rok nerazumen, tudi če ne bi šlo za prednostno zadevo. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je tožnica sama prispevala k zavlačevanju postopka. Po sodni praksi ESČP se šteje stranki v breme, če opravlja procesna dejanja z namenom zavlačevanja. Res je mogoče stranki šteti v breme, če ne predlaga nadaljevanja postopka, vendar praviloma pri daljših prekinitvah postopka11. V tem primeru pa ni šlo za daljšo prekinitev postopka. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka ali izključne povzročitve zastoja v postopku zato, ker ni vložila nadzorstvene pritožbe. Za sporno razmerje namreč glede tega vprašanja ni mogoče smiselno uporabiti določb Zakona o o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur.l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO), ki je začel veljati 27.5.2006 in se je začel uporabljati 1.1.2007, torej šele po izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Ta zakon namreč daje stranki pravico zahtevati pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku le, če je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog.

8. Obstoj ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS poleg protipravnosti izkazati tudi obstoj pravno priznane škode in vzročno zvezo med njima.12 Pravilno je tudi odločilo, da je tožnica te pogoje dokazala. Tožena stranka namreč nima prav, ko v pritožbi navaja, da tožena stranka ni zatrjevala obstoja pravno priznane škode. Tožnica je zatrjevala, da je zaradi dolgotrajnosti postopka prestajala duševne bolečine, saj je bila ves čas prepričana, da je odločba Sodnega sveta napačna in je morala dolgo časa čakati na to potrditev. Ocene glede intenzivnosti teh bolečin in odmere odškodnine pa tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala. Zato je sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (350. člen ZPP) in je ugotovilo, da v tem delu ni podana nobena od kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti zmotna uporaba materialnega prava.

9. O teku obresti

Tožena stranka nima prav, ko v pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dne 20.8.2004 dalje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, da gredo oškodovancu v primeru, ko mu je škoda nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) dne 1.1.2002, zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 dalje13. Tožnica je zahtevala zakonske zamudne obresti od kasnejšega datuma, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ker je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Tako je višje sodišče iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi četrte točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbena zahtevka za plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega mena in časti in zaradi posega v pravico do svobode dela zavrnilo. Pritožbo zoper odločitev o odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v pravico do sodnega varstva pa je zavrnilo in je v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

10.O stroških postopka

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka.

Višje sodišče je upoštevalo, da je tožnica delno uspela le z enim od štirih odškodninskih zahtevkov (od 25 %, kolikor odpade na ta odškodninski zahtevek, je v celoti uspela glede podlage odškodninske odgovornosti - 12,5 % in z 9 % glede višine) zaradi česar je njen uspeh 22 %. Njeni stroški obsegajo stroške za delo odvetnika (4040 točk po 110,00 SIT, 2% mat. stroške in 20 % DDV, stroške prevoza v skupnem znesku 17.640,00 SIT) in stroške takse za tožbo v znesku 50.000,00 SIT, skupaj 609.808,00 SIT oziroma 2544,68 EUR. Tožena stranka ji mora tako povrniti 22 % teh stroškov, kar znaša 2544,68 EUR.

Stroški tožene stranke znašajo 337.257,00 SIT oziroma 1407,35 EUR (3050 točk po 110,00 SIT in ptt stroški v znesku 1757,00 SIT). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 78 % njenih stroškov, kar znaša 1097,73 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 537,90 EUR njenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev pa je tudi neutemeljena pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka in jo je višje sodišče zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka je s pritožbo uspela z 2/3 (glede dveh od treh odškodninskih zahtevkov) zato ji mora na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka povrniti 2/3 njenih pritožbenih stroškov v skupnem znesku 229,51 EUR (500 točk po 110,00 SIT), torej 153,00 EUR. Vse stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve odločbe višjega sodišča dalje, sicer gredo toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

V skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006, v nadaljevanju ZUE) je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, po uradni dolžnosti preračunalo prisojeno vrednost v EUR, po tečaju zamenjave 239,640 SIT za EUR, ki je določen v Uredbi sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006, ki je spremenila Uredbo (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejemajo euro (UL L št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1737/2002
• VSL sklep in sodba I Cpg 747/2005
• VSK sodba I Cp 1223/2004