VSL sodba I Cp 2153/2007

Jedro

Lastnik lovskih trofej je lovska družina (4. odstavek 2. člena ZDLov-1), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Trofeje so bile zarubljene v postopku izvršbe, ki teče zoper tožnikovega sina. Tožnik zahteva, da se izvršba na trofeje izreče za nedopustno.

Razmerje med lovsko družino in tožnikom je obligacijsko razmerje, ki ga je treba opredeliti kot hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje. Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako, kot ravna v lastnih zadevah, kar po povedanem vključuje tudi dolžnost za lastnika storiti potrebne ukrepe za zavarovanje stvari, v konkretnem primeru torej uveljavljati zanj pravico, ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da tožena stranka neutemeljeno tožeči strani oporeka aktivno legitimacijo. Kot imetnik pravice do posesti trofej in zavezanec za vrnitev teh stvari lastniku ima namreč v postopku izvršbe zoper dolžnika pravico, ki preprečuje izvršbo na te trofeje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 115,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nedopustna izvršba na lovsko trofejo medveda, divjega prašiča, jelenjih rogov, koze in jazbeca ter na TV sprejemnik znamke Samsung, glasbeni stolp znamke Philips in DVD, ki so v hrambi pri izvršitelju M. B. in so bile zarubljene v izvršilni zadevi I 2005/00345 Okrajnega sodišča v Kočevju. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 457,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno, predvsem pa brez dokazov zaključilo, da je tožnik lovec Lovske družine M. preko 30 let. Že po prejemu sodbe je toženec prejel obvestilo enega od članov te lovske družine, da tožnik sploh ni več njihov član. Vodstvo je sicer pozval, da mu to potrdi s pisno izjavo, vendar doslej odgovora še ni prejel. Samo izpoved tožnika pa ni dovolj. Član Lovske družine M., ki je bil zaslišan, je potrdil le navedbe dopisa le lovske družine, ki pa ga je sam podpisal brez pooblastila predsednika družine in njegove vednosti. V tem dopisu so le navedbe, kako je tožnik prišel do trofej in navedbe pravne podlage lastništva trofej. Lastnik trofej pa je lovska družina in lastnik je tisti, ki bi moral uveljaviti ugovor tretjega in bi bil upravičen izločiti trofeje iz izvršilnega postopka. Tožnik ima pravico in dolžnost hraniti in skrbeti za trofeje, ki pa niso njegova last. O rubežu bi torej moral tožnik obvestiti lovsko družino in ta bi lahko uveljavljala varstvo svoje lastninske pravice. Ker tožnik ni bil član lovske družine, pa je tudi razumljivo, da tega uradno ni naredil, pač pa je izrabil prijatelja, ki mu je napisal dopis in prišel pričat na sodišče. Zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo glede lovskih trofej. Glede na okoliščine obnašanja in izvajanja dokazov glede lovskih trofej pa toženec meni, da je sporno tudi lastništvo tožnika na TV sprejemniku, glasbenem stolpu in DVD predvajalniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Že po preteku pritožbenega roka je toženec pritožbo še dopolnil in priložil dopis lovske družine, da tožnik od 2.11.1998 ni več član Lovske družine M.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da tožnik ni član Lovske družine M. Take pritožbene navedbe se tako pokažejo za nedopustno navajanje novih dejstev v pritožbi (čemur je kasneje sledilo tudi predlaganje novega dokaza), kar pa glede na določilo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dopustno, saj toženec ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti (in dokaza predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ne glede na to naj bo tožencu pojasnjeno še, da to dejstvo sploh ni odločilno: Toženec ni več član lovske družine, bil pa je in očitno je v tistem času uplenil divjad ter dobil trofeje v hrambo.

Po določilu 1. odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, in v ugovoru zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Če upnik ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne, vložnik ugovora pa lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (2. in 3. odstavek 65. člena ZIZ). Pravica, ki jo torej uveljavlja tretji, mora biti taka, da preprečuje izvršbo, taka pa ni le lastninska pravica, pač pa so to lahko tudi druge stvarne in absolutne pravice, pa tudi obligacijske pravice, zlasti zakup, hramba, prevoz, skladiščenje in komisija, ne glede na to, ali je tretji lastnik stvari (Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele ZIZ-A in uvodnimi pojasnili, str. 223). Za odločitev v tem sporu je bilo torej odločilno vprašanje, ali tretji - v tej pravdi tožnik - uveljavlja pravico, ki preprečuje izvršbo, in ali je to pravico dokazal.

Na TV sprejemniku, glasbenem stolpu in DVD predvajalniku tožnik zatrjuje lastninsko pravico. Da ta pravica preprečuje izvršbo, ni sporno ne v teoriji ne v sodni praksi in tudi pritožba tega ne zanika. V zvezi s temi predmeti pritožnik meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč celotni dokazni postopek tožbeni zahtevek zavrniti. Izpodbija torej dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa še to le pavšalno in neopredeljeno. S tako grajo seveda ne more uspeti, saj dokazi, ki jih je izvedlo in ocenilo sodišče prve stopnje dokazujejo ravno nasprotno, namreč, da so bili tožniku predmeti izročeni v dar (in s tem postal njihov lastnik) od svoje hčerke za 70. rojstni dan.

Lastnik lovskih trofej je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, lovska družina (4. odstavek 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu oziroma 7. člen pred tem veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, po katerem je lahko postala lovska trofeja tudi last posameznika, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Tožnik z njimi ne more razpolagati in, kot je izpovedala priča J. K., mora zanje ustrezno skrbeti, sicer mu jih lahko odvzamejo, na zahtevo lovske družine pa jih mora prinesti občne zbore ali druge prireditve. Sodišče prve stopnje je priči J. K. verjelo in pritožbeno sodišče v tako dokazno oceno nima pomislekov. Trditve pritožbe, da je tožnik "izrabil prijatelja, ki mu je napisal dopis in prišel na sodišče podati izpoved", se ob izpovedbi priče, da je sam član Lovske družine M. in da je bil ob podpisu izjave (v priloženem izvršilnem spisu na str. 19 a) njen tajnik, izkažejo kot neuspešno in ne dokazno podprto izpodbijanje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje razmerje med lovsko družino in tožnikom opredeljuje kot razmerje, podobno družbeni lastnini, gre pa v bistvu za hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma 712. člen prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Shranjevalec je dolžan hraniti stvar kot svojo lastno in mora o vsaki spremembi, ki jo opazi na stvareh, ter o nevarnosti, da bi utegnile biti stvari kakorkoli poškodovane, obvestiti položnika (731. člena OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe (in tako tudi pogodbe sklenjene med lovsko družino in tožnikom) je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja (nudenje določenega prostora za hrambo) ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Da je šlo za takšno razmerje, kaže tudi ravnanje tožnika ob rubežu, saj je v skladu s svojo dolžnostjo obveščanja lovsko družino kot položnika obvestil o rubežu (omenjena izjava, priložena v izvršilnem spisu). Nenazadnje to dokazuje tudi dopolnitvi pritožbe priložen dopis lovske družine. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje (1. odstavek 735. člena OZ). Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako, kot ravna v lastnih zadevah, kar po povedanem vključuje tudi dolžnost za lastnika storiti potrebne ukrepe za zavarovanje stvari (takšno dolžnost mu po ugotovitvah sodišča prve stopnje nalagajo celo interna pravila oziroma poslovni lovske družine), v konkretnem primeru torej uveljavljati zanj pravico, ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da tožena stranka neutemeljeno tožeči strani oporeka aktivno legitimacijo. Kot imetnik pravice do posesti trofej in zavezanec za vrnitev teh stvari lastniku ima namreč v postopku izvršbe zoper dolžnika pravico, ki preprečuje izvršbo na te trofeje.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je njeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te stroške predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo (priglašenih 150 točk po odvetniški tarifi), sodna taksa zanj (31,72 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 957/2004
• VSK sodba I Cp 671/2006
• VSK sklep I Cp 1293/2005