VSL sodba in sklep II Cp 6735/2006

Jedro

V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zato, ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; zato je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2004). Vendar pa so v tu obravnavanem primeru okoliščine primera drugačne in ni mogoče zaključiti, da bi pravna norma (sprememba ZOZP-A) učinkovala na konkreten dejanski stan, ki je nastal v preteklosti in je bil v preteklosti že tudi v celoti zaključen. Dejstvo, da tožeča stranka še ni prišla do poplačila iz regresnega zahtevka, je predvsem v trajanju pravdnega postopka, k čemur je bistveno pripomogla tudi tožena stranka s svojimi ugovori in pasivnostjo v postopku. Pritožbeno sodišče torej sodi, da prej prikazano stališče sodne prakse ni uporabljivo za konkreten primer in da bi uporaba kasnejšega predpisa za pravno razmerje, ki je nastalo in katerega učinki so se v celoti izčrpali že v preteklosti, pomenila prehud poseg v načelo zaupanja v pravo in torej nedopustno retroaktivno uporabo zakona.

 

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku glede teka zamudnih obresti od posameznih zneskov spremeni tako, da obresti tečejo le do višine glavnice, od katere so prisojeni, in se v presežku obrestni del tožbenega zahtevka (s katerim tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti do plačila) zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu v 1. odstavku izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.113,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

 

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26.6.2006 zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je vzrok, zaradi katerega je pooblaščenec toženca zamudil narok, pokvarjen avto. Nepričakovano se je pokvaril 15.3.2006 zjutraj. Še sedaj je v popravilu pri avtomehaniku, katerega zaslišanje predlaga. Vzrok, zaradi katerega je toženec zamudil narok, je bolezen. Ozdravel, to je vrnil se je iz bolnice malo pred prvim majem. Dne 5.4.2006 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je torej bil pravočasen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok; če je stranka šele kasneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (2. odstavek 117. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je zvedela za zamudo na dan naroka, torej 15.3.2007, saj je že tistega dne vedela, da se naroka ne bo mogla udeležiti - pooblaščenec zaradi okvare avtomobila, toženec pa zaradi bolezni (pri čemer niti ne trdi, da bi zbolel ravno na dan naroka; če je zbolel že prej, pa bi moral svoj izostanek vnaprej opravičiti). Tožena stranka bi torej morala v 15 dneh od naroka predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Dejstvo, da ima pooblaščenec avtomobil še vedno pri mehaniku, pa seveda ne pomeni, da vzrok, zaradi katerega je zamudil narok, še vedno traja in bi lahko pravočasno vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje tako zaradi zatrjevanega vzroka na svoji strani kot tudi na strani svoje stranke.

Pritožba tožene stranke zoper sklep torej ni utemeljena, sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, pa pravilen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 20.360.942,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 361.000,00 SIT od 20.1.1999 do plačila, 290.227,00 SIT od 20.1.1999 do plačila, 7.162.000,00 SIT od 16.6.2000 do plačila, 552.440,00 SIT od 16.4.1999 do plačila, 9.674.800,00 SIT od 16.4.1999 do plačila, 358.000,00 SIT od 16.4.1999 do plačila, 1.031.417,00 SIT od 20.1.1999 do plačila, 787.547,00 SIT od20.1.1999 do plačila, 143.511,00 SIT 4.3.1999 do plačila ter ji povrniti 1.075.614,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2005 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da mu vabilo izvedenca ni bilo vročeno, na njegov telefonski poziv pa je izvedencu povedal, da je avtomobil prodal, in mu povedal ime kupca. Več, kot je storil, ne more storiti, da bi bil dokaz z izvedencem avtomobilske stroke izveden. Vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi naključnega nepravilnega delovanja avta, na katerega nepravilno delovanje ne trezen ne vinjen ni mogel imeti vpliva niti ni mogel takega delovanja avta predvideti. Zatrjuje, da je bil v času sklepanja zavarovalne pogodbe in v času škodnega dogodka regresni zahtevek zavarovalnice omejen po višini, zato meni, da je kršeno materialno pravo. Očitno je tožeča stranka oškodovancem izplačala več škode, kot jim je dejansko nastala. Trditev, da je odmerjanje odškodnin dnevno delo tožeče stranke in da zato ni nobenega dvoma, da je oškodovancem izplačala ustrezne odškodnine, ni korektna. Že izveden dokazni sklep z zaslišanjem J. K. kaže, da višina tožbenega zahtevka močno presega s sodno prakso uveljavljeno odškodnino za navedene poškodbe. Prvostopno sodišče tudi v ničemer ni upoštevalo monopolnega položaja tožeče stranke napram toženi. Višina odrejenega predujma za izvedenca medicinske stroke je po mnenju pritožnika izkaz monopolnega položaja tožeče stranke. Samo tožeča stranka bi zmogla tako visok predujem in ker je tožena stranka zatrjevala nekaj o dejstvu na strani tožeče stranke, bi bilo lege artis, če bi sodišče napotilo k položitvi predujma monopolista, tožečo stranko. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, ne opredeli pa, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Obstoj tega pritožbenega razloga je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in pri tem kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo.

Toženec vztraja, da je do prometne nesreče prišlo zaradi naključnega nepravilnega delovanja avtomobila in ne zaradi njegove vinjenosti. Dokazno breme, da vožnja pod vplivom alkohola (kar ima sicer po zavarovalnih pogojih za posledico izgubo zavarovalne pravice) ni v vzročni zvezi s povzročeno nesrečo, je na strani tožene stranke, na katero določilo 1. točke 2. odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (ki zavezujejo enako kot pogodbena določila - 1. odstavek 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) prevaljuje to breme. Kot izhaja iz podatkov spisa, izvedenec avtomobilske stroke svojega mnenja ni opravil, ker mu toženec na pisni in telefonski poziv ni sporočil podatkov o možni lokaciji ogleda njegovega v nesreči udeleženega vozila (dopis izvedenca z dne 28.7.2005). Ta dopis in ponoven poziv sodišča z dne 4.11.2005, da sporoči, kdaj in kje si lahko izvedenec ogleda vozilo, je bil vročen pooblaščencu toženca, ki pa kljub temu ustreznih podatkov ni sporočil. Povsem neutemeljeno sedaj v pritožbi trdi, da tožencu vabilo izvedenca ni bilo vročeno (izvedenec ga vabiti sploh ni mogel, saj ogleda avtomobila ni mogel opraviti), kot tudi, da mu je sporočil ime kupca avtomobila, kaj več pa ni mogel storiti - slednje namreč ne izhaja niti iz poročila izvedenca niti dopisa toženca oziroma njegovega pooblaščenca z dne 9.10.2005 niti iz drugih podatkov spisa. Gre za povsem nove trditve pritožbe, ki v pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevne.

Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožena stranka zatrjevala, da je tožeča stranka oškodovancem iz prometne nesreče izplačala previsoko odškodnino in v ta namen predlagala izvedenca medicinske stroke, založitev stroškov za izvedenca, ki bodo predvidoma s tem nastali v skladu z določilom 1. odstavka 153. člena ZPP pravilno naložilo toženi stranki. Tožena stranka se temu tudi ni upirala. Šele v pritožbi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje založitev tega zneska zahtevati od tožeče stranke. Te svoje dolžnosti pa se ne more uspešno več razbremeniti v pritožbenem postopku. Tožeča stranka je navedla dejstva, zaradi katerih je oškodovancem izplačala razmeroma visoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Da sta dve od oškodovank utrpeli hude telesne poškodbe, je razvidno iz vseh dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka (iz izvedenskih mnenj, zdravniških potrdil, nenazadnje pa tudi iz kazenske sodbe in izpovedbe priče J. K.). Brez v tem postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil poškodbe ter v zvezi s tem stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu oškodovancev, pa ni mogoče sprejeti zgolj pavšalne trditve tožene stranke o previsoko izplačani odškodnini.

V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožena stranka zatrjuje, da je bil v času sklepanja zavarovalne pogodbe in v času škodnega dogodka regresni zahtevek zavarovalnice omejen po višini, kar pa ne drži. Iz predloženih dokazov in splošnih zavarovalnih pogojev ni razvidno, da bi bil regres zavarovalnice kakorkoli omejen. Omejitev je uvedel šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-A iz leta 2002 (Uradni list RS, št. 67/2002 z dne 26.7.2002). V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zato, ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; zato je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2004). Vendar pa so v tu obravnavanem primeru okoliščine primera takšne, da izključujejo uporabo tega stališča:

- pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih pred prometno nesrečo, ki jo je toženec povzročil pod vplivom alkohola dne 16.8.1998,

- tožeča stranka je oškodovancem iz naslova avtomobilske odgovornosti tožene stranke izplačala odškodnino za materialno in nematerialno škodo v letih 1998-2000, torej vse več kot dve leti pred uveljavitvijo novele ZOZP-A,

- da je bila tožba, s katero zavarovalnica (tožeča stranka) uveljavlja regresni zahtevek vložena že v letu 1999 in spremenjena (tožbeni zahtevek je bil zvišan) v letu 2000 potem, ko je tožeča stranka še zadnji oškodovanki izplačala odškodnino za nematerialno škodo.

Navedene okoliščine kažejo, da četudi je zavarovalno razmerje trajne narave (pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v nekem časovnem obdobju po sklenitvi zavarovalne pogodbe - plačilo premij s strani sklenitelja zavarovanja oziroma plačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega primera s strani zavarovalnice), ni mogoče zaključiti, da bi pravna norma (sprememba ZOZP-A) učinkovala na konkreten dejanski stan, ki je nastal v preteklosti in je bil v preteklosti že tudi v celoti zaključen. Dejstvo, da tožeča stranka še ni prišla do poplačila iz regresnega zahtevka, je predvsem v trajanju pravdnega postopka, k čemur je bistveno pripomogla tudi tožena stranka s svojimi ugovori (ki jih glede temelja niti v predhodnem kazenskem postopku ni uveljavljala) in pasivnostjo v postopku. Pritožbeno sodišče torej sodi, da prej prikazano stališče sodne prakse ni uporabljivo za konkreten primer in da bi uporaba kasnejšega predpisa za pravno razmerje, ki je nastalo in katerega učinki so se v celoti izčrpali že v preteklosti, pomenila prehud poseg v načelo zaupanja v pravo in torej nedopustno retroaktivno uporabo zakona. Zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pravice zavarovalnice do povračila ni omejilo v skladu z noveliranim določilom 6. odstavka 7. člena ZOZP, pravilno uporabilo materialno pravo in je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

Pritožba toženca pa je - kljub prej navedenim razlogom o njeni siceršnji neutemeljenosti - delno utemeljena glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, in sicer kolikor te presegajo višino glavnice. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS, št. 28/2006) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Vsota zapadlih pa ne plačanih obresti od zahtevanih glavnic do uveljavitve OZ še ni presegla glavnic, pač pa jih je presegla do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato je višje sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava (navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in 376. člena OZ) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zahtevanih zneskov glavnic le do višine posameznih glavnic, zahtevek za plačilo obresti v višjem znesku pa je zavrnilo. V preostalem delu pa je, kot je bilo že prej obrazloženo, pritožba toženca neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede stranskih terjatev, kar ne vpliva na spremembo odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, pritožbene stroške pa mora nositi sama in nasprotni stranki povrniti njene pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP) z zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Stroške tožeče stranke predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo (1500 odvetniških točk) in sodne takse zanj (424,82 EUR po tar. št. 1/2).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 7551/2006
• VSL sodba II Cp 268/2009
• VSL sodba II Cp 4440/2008