<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1561/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.1561.2007
Evidenčna številka:VSL55039
Datum odločbe:19.12.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:obogatitev - neupravičena pridobitev - gestija - kondikcija - verzija

Jedro

V obligacijskem pravu velja osnovno načelo, da se nihče ne sme nepoklicano lotiti tujega posla. Investicije v nepremičnino drugega zato same po sebi ne predstavljajo podlage za povračilo vlaganj. Tak zahtevek je lahko utemeljen le, če so izpolnjeni pogoji za kondikcijo, verzijo, koristno oziroma nujno gestijo ali, če o tem med strankama obstaja dogovor.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1.)Pobotni ugovor tožene stranke, da na dan 17.4.2001 obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova vlaganj v zemljišče tožeče stranke v višini, kot jo ima tožeča stranka do tožene (tj. 1.611,61 EUR), se zavrne.

2.)Sklep o izvršbi opr.št. I 2000/00828 z dne 13.10.2000 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

3.)Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1033,71 EUR pravdnih stroškov in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da ima tožnik do toženca terjatev v višini 1.611,61 EUR, nato pa na podlagi pobotnega ugovora ugotovilo tudi nasprotno terjatev toženca proti tožniku do enake višine. Sklep o izvršbi opr.št. I 2000/00828 z dne 13.10.2000 je zato v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter predlog za izvršbo zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Pritožnik navaja, da zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile pogodbeniku ob sklenitvi pogodbe znane ali mu niso mogle ostati neznane. Toženec je ob sklenitvi pogodbe prav dobro vedel, kaj vse bo moral storiti, da bo lahko začel z opravljanjem dejavnosti ter sedaj ne more v pobot uveljavljati nekih vlaganj, ki jih je opravil zaradi zadostitve pogojev za opravljanje njegove dejavnosti. Interpretacija pogodbe s strani sodišča prve stopnje je napačna. Poleg tega so bila vlaganja opravljena izključno v interesu toženca, tožeča stranka ni z njimi prav nič obogatena. V nadaljevanju pritožba zatrjuje še nekatere procesne pomanjkljivosti in napada odločitev o stroških.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet pritožbene presoje je (ne)utemeljenost pobotnega ugovora, o katerem je prvo sodišče odločilo v 2. točki izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec opravil nujne investicije (sanitarije, greznica) v prostor, brez katerih ni mogel začeti opravljati gostinske dejavnosti. Štelo je, da stroški za ta vlaganja ne morejo bremeniti toženca, marveč tožečo stranko, ki naj bi bila za te investicije obogatena.

Zastavlja se vprašanje, na katerega sodišče prve stopnje ne odgovori: kaj oziroma kakšna je pravna podlaga takšne pobotne terjatve. V obligacijskem pravu velja načelo, da se tujega posla nepoklicano ni dovoljeno lotiti Š220. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)]. Izjema je, ko so izpolnjeni pogoji za nujno ali koristno gestijo. Že iz tega izhodiščnega načela sledi, da sama obogatitev (okoriščenje) lastnika zemljišča, ki je nastala kot posledica vlaganja s strani tretje osebe, še ne zadošča za to, da bi tretji od domnevnega okoriščenca lahko zahteval kakšno povračilo. Tisti, ki se je nepoklicano lotil tujega posla, mora stroške za to svoje dejanje vzeti na svoj račun. V obravnavani zadevi ni prav nikakršne dejanske ali trditvene podlage, ki bi omogočala sklep, da je šlo v tem primeru za nujno ali koristno gestijo (220. člen ZOR), ki bi utemeljevala tožencev pobotni zahtevek.

Poleg gestije ureja obligacijsko pravo tudi kondikcijski (četrti odstavek 210. člena ZOR) in verzijske zahtevke (drugi odstavek 210. člena ZOR v povezavi s pravili vračanja, določenimi v 211. do 219. členu ZOR).

Bistvo kondikcijskega zahtevka (četrti odstavek 210. člena ZOR) je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Ker je podlaga odpadla oziroma se ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Med pravdnima strankama pa ne gre ne za to, da bi obveznost povrnitve stroškov za sanitarije in greznico nastopila na podlagi neveljavne pogodbe (condictio indebiti), prav tako ne za to, da bi podlaga za izpolnitev odpadla (condictio ob causam finitam) in tudi ne za to, da bi bilo kaj izpolnjeno glede na pričakovano, a ne uresničeno podlago (condictio causa data causa non secuta)3.

Nadalje je očitno, da ne gre niti za noben primer verzijskega zahtevka, marveč gre preprosto za to, da je toženec uredil greznico in sanitarije na tuji nepremičnini (ker je pač to potreboval za opravljanje gostinske dejavnosti). Tega ni storil na skrivaj, vendar okoliščina, da je tožeča stranka za potrebo po teh posegih v nepremičnino vedela ali bi vsaj morala vedeti, še ne pomeni, da mora zato trpeti stroške takšnih posegov. Zakonske podlage za takšno obveznost, kot je bilo obrazloženo zgoraj, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Kdor v takšnem pravnem položaju torej nekaj opravi, stori to na svoj račun, če ni med strankama dogovorjeno drugače. Očitno torej je, da je porazdelitev tovrstnih stroškov odvisna od volje pogodbenih strank. Če glede tega vprašanja stranki posebne volje ne izrazita, velja torej zgoraj povedano: tisti, ki se loti investicij, počne to na svoj rovaš. V obravnavani zadevi sta imeli pogodbeni stranki vso možnost, da to vprašanje posebej uredita, vendar ni v celotni trditveni podlagi pravdnega spisa nikakršne podlage za sklep, da sta v tej smeri kaj storila - ne konkludentno in še manj izrecno.

Ob takšnem stanju stvari ni ne pogodbene in ne zakonske podlage, ki bi tožečo stranko zavezovala k vrnitvi vlaganj. Pobotni ugovor je bil že po trditveni plati brez pravne podlage in bi ga moralo sodišče prve stopnje materialnopravno zavrniti. Ker tega ni storilo je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bila trditvena podlaga tožene stranke izčrpana, je imelo pritožbeno sodišče podlago za spremembo izpodbijane sodbe Š4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP)].

Pobotni ugovor je bil neutemeljen in ga je zato treba zavrniti. Takšna odločitev pa ima ob ugotovitvi terjatve s strani tožeče stranke za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v 1. in 3. točki izreka (se pravi za terjatev in izvršilne stroške).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o vseh stroških postopka. Tožeča stranka je tako s samih tožbenim zahtevkom kot tudi s pritožbo uspela, zato je po merilu uspeha upravičena do povračila potrebnih stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Te je sodišče odmerilo po stroškovnikih ter jih priznalo v skladu z Odvetniško tarifo. Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 893,71 EUR, stroški pritožbenega postopka pa 140 EUR, skupaj torej 1033,71 EUR.

 


Zveza:

ZOR člen 210, 211, 219, 220, 210, 211, 219, 220.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDc1MA==