VSL sodba I Cp 743/2007

Jedro

Pritož beno sodišče torej soglaša z oceno, da ureditev prostora velikosti 42 m2, ki je včasih služil kot poslovni prostor, v dvosobno stanovanje, sama po sebi ne pomeni nove stvari v smislu paragrafa 418 ODZ. Iz navedb tožnikov ne izhaja, da bi šlo za nov del zgradbe, pač pa le za (nedoločen) poseg v obstoječi del. Po oceni pritožbenega sodišča pa to ni nič drugega kot adaptacija brez stvarnopravnih učinkov. (Šlo bi sicer za nesklepčnost, posledica nepopolnih navedb, ki bi morala biti načeloma poskus saniranja z materialnoprocenim vodstvom, če bi šlo zgolj za problem ne dovolj opredeljenih posegov, vendar je iz sicer skopih navedb dovolj jasno razvidno, da očitno sploh ni šlo za ustvarjanje novega dela stavbe.)

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišč e je zavrnilo primarni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da znaša njun solastninski delež na nepremičnini, vpisani pri vl. št. 963, k. o. G. II, vsakega 3/12 (skupaj 1/2) ter da jima je toženec F. K. dolžan izstaviti listino, s katero se bosta pri njegovem 2/3 deležu na tej nepremičnini vknjižila v navedenem obsegu. K primarnemu zahtevku je sodil še del, s katerim tožnica zahteva od toženca plačilo odškodnine v višini 1/12 ugotovljene vrednosti stanovanjske hiše na S. 6 v L., stoječe na že navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožnikov, da jima toženec plača znesek v višini 1/12 ugotovljene vrednosti omenjene hiše iz naslova vlaganj. Tožnikoma je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev, in sicer prvi toženki v višini 801.108,00 SIT, drugemu tožencu pa 276.012,00 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi.

Proti sodbi sta se iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP), pritožila tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da prvostopenjsko odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

Pritožnika se ne strinjata z oceno prvostopenjskega sodišča, da na podlagi obsežnih adaptacij v sporno nepremičnino nista pridobila oziroma povečala svojega solastniškega deleža na njej. Menita, da je prav ravno nasprotno, saj sta ustvarila novo stvar, ko sta iz skromne delavnice s prezidavo ustvarila dvosobni stanovanjski prostor. Pri tem se sklicujeta na sodno prakso, konkretno na sodbo VS RS II Ips 403/95. Prvostopenjsko sodišče je namreč po njunem mnenju napačno ocenilo, da nista ustvarila nove stvari. To je sodišče prve stopnje ocenilo kar brez ustreznega strokovnega znanja, ki bi bilo potrebno, tožnika pa sta dokaz z izvedencem predlagala, a neuspešno. Pritožnika se ne strinjata niti z oceno prvostopenjskega sodišča, da med solastniki ni bilo ustreznega dogovora o povečanju solastniškega dela. Menita, da glede tega prvostopenjsko sodišče ni pravilno ocenilo tožničine izpovedi o dogovoru, saj sta jo starša celo izrecno vzpodbujala k vlaganjem. Po njunem mnenju je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženca nista dolžna nič plačati že zato, ker naj ne bi po pok. F. K. nič podedovala, saj bi moralo kot zapuščino vsekakor šteti vsaj del neplačane kupnine, za katero je pok. F. K. svoj sporni del nepremičnine prodal kupcu S. D., gre pa za visok znesek. Na podlagi vsega navedenega pritožnika menita, da sodba v bistvu nima razlogov.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišče glede ugotovitve, da sta tožnika z vlaganji v izdelavo (etaže) podstrešnega stanovanja v hiši na S. 6 v L. vlagala v tisti del hiše, ki je bi ravno v ta namen in v tem obsegu tožnici podarjen s pogodbo 31.5.1973. Iz kopije te listine namreč jasno in nedvoumno izhaja, da F. K. in E. K. podarjata svoji hčerki (tožnici) 1/3 nepremičnine, katere solastnika sta bila po enakih delih, izrecno pa je opredeljeno, kaj predstavlja ta delež v naravi: prosto in neizdelano podstrešje, predvideno za gradnjo stanovanja, s pravico souporabe vseh skupnih delov stavbe.

Glede ostalih zatrjevanih vlaganj pa se pritožbeno sodišče prav tako strinja s prvostopenjskim, da sama po sebi ne morejo voditi do stvarnopravnih učinkov ter da za eventualno pravnoposlovno pridobitev ni dovolj, kar navajata tožnika, češ da se je pok. F. K. z vlaganji strinjal in jih celo spodbujal. Očitek napačnega presojanja tožničine izpovedbe, ki v tem postopku sploh ni b ila dokaz (zaslišana je bila samo v postopku, v katerem je bila obravnavana tožba vložena kot nasprotna tožba), je zato brez pomena. Da naj bi se tožnica s staršema dogovorila o "Š...] stvarnopravnih učinkih gradnje Š...]", je pritožbena novota, ki je nedopustna, tožnika sta v postopku na prvi stopnji zatrjevala le soglasje k delom in njihovo vzpodbujanje, ne konkretnega dogovora, kakšne stvarnopravne učinke naj bi to imelo. Konkludentna dejanja tu namreč izrecne volje ne morejo nadomestiti. Pri tem se prvostopenjsko sodišče ustrezno sklicuje na sodno prakso, ki se izreka proti stvarnopravnim učinkom v primeru vlaganj (adaptacij), če se le-ta ne odrazijo v nastanku nove stvari (npr. odločba VS RS II Ips 43/2003). Obsežen seznam del, ki jih zatrjujeta tožnika (prenovitev strehe, obnovitev električne in vodovodne napeljave in kanalizacija, namestitev centralnega ogrevanja, izdelava predelnih sten, keramična dela v kopalnici, izolacija stropov, obnova dimnikov, postavitev cementnih stebričkov za ograjo, nasaditev cipres, tlakovanje dvorišča, izdelava vrtnih robnikov, nakup peči za centralno ogrevanje in satelitskih anten, obnovitev zelenih površin ...), že na prvi pogled pove, da ne gre za ustvarjanje nove stvari.

Tudi odlo čba, na katero se sklicujeta pritožnika, ne daje podlage za drugačen sklep (sodba VS RS II Ips 403/95) in jo velja navajati ravno v podkrepitev odločitve prvostopenjskega sodišča glede tega, da konkludentnih dejanj že po naravi ne gre šteti kot dogovora o določitvi konkretnega stvarnega deleža na nepremičnini. (Kakšen konkretno naj bi sploh bil, tožnika ne navajata niti v pritožbi, "uganiti" ga je kvečjemu iz zahtevka samega.) Soglasje solastnika k temu, da drugi solastnik opravlja določena dela na solastni stvari, pojmovno ne vsebuje tudi soglasja, da se bodo spremenili solastniški deleži.

Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodi šča o tem, da ne gre za nastanek nove stvari (in posledično povečanje lastniškega deleža) niti z zatrjevano izdelavo dvosobnega stanovanja v pritličju hiše v prostorih nekdanje delavnice. Glede v pritožbi zatrjevanega dogovora o stvarnopravih učinkih vlaganj v ta del, je treba ugotoviti, da se glede na nesporne časovne okvire tak zatrjevani dogovor logično in pojmovno izključuje z dejanskim, v obliki že omenjenega darila. Tožnika trdita, da sta dvosobno stanovanje izdelala v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, 1/3 hiše pa je tožnica od staršev prejela v dar torej leta 1973. Ni videti prepričljivega razloga, in tega tožnika tudi ne pojasnita, zakaj bi stranke darilne pogodbe (ko so z darilom idealnega deleža in z opisom, kaj le ta v naravi dejansko predstavlja, določile svoje solastniške deleže) prezrle oziroma ignorirale tako pomembno dejstvo, če bi bil tak dogovor dejansko sklenjen. Pritožbeno sodišče pa sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnika ne ponudita pravih in zadostnih trditev, da sta glede tega stanovanja ustvarila novo stvar. V vlogi 24.2.2003 tožnika navajata le, da sta si v prostorih nekdanje delavnice izdelala manjše stanovanje (42 m2), v katerem sta prebivala od leta 1965 do leta 1975, ko sta hišo "dvignila za eno nadstropje". V vlogi, predloženi na naroku 14.10.2003, tožnika ta isti del nepremičnine preimenujeta v "konfortno dvosobno stanovanje", ki naj bi ga preuredila iz prej "skromne krojaške delavnice", nič pa ne opišeta samih posegov, ki naj bi spremenili identiteto nepremičnine, kot sedaj to označujeta v pritožbi. Šele v pritožbi navajata, da je ta prostor nastal s prezidavo, kar pa je novota, ki je pritožnika ne opravičita in je torej neupoštevna (1. odst. 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da ureditev prostora velikosti 42 m2, ki je včasih služil kot poslovni prostor, v dvosobno stanovanje, sama po sebi ne pomeni nove stvari v smislu paragrafa 418 ODZ, katerega določbe je treba uporabiti glede na čas zatrjevanega nastanka stvarnopravna razmerja. Odločba VS RS II Ips 403/95, na katero s tudi v tej zvezi sklicujeta pritožnika, pravi, da je mogoče govoriti o novi stvari v smislu paragrafa 418 ODZ le, kadar gre za dozidave, nadzidave, prezidave, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Odločba podaja primer preureditve kozolca v počitniško hišo in prezidave hleva v stanovanje. Iz navedb tožnikov pa ne izhaja, da bi šlo za nov del zgradbe, pač pa le za "preureditev", torej za (nedoločen) poseg v obstoječi del. Po oceni pritožbenega sodišča pa na splošno to ni nič drugega kot adaptacija brez stvarnopravnih učinkov. (Šlo bi sicer za nesklepčnost, posledica nepopolnih navedb, ki bi morala biti načeloma poskus saniranja z materialnoprocesnim vodstvom, če bi šlo zgolj za problem ne dovolj opredeljenih posegov, vendar je iz sicer skopih navedb dovolj jasno razvidno, da očitno sploh ni šlo za ustvarjanje novega dela stavbe.)

V posledici navedenega ni utemeljen niti pritožbeni očitek o neizvedbi dokaza z izvedencem niti o odsotnosti odločilnih razlogov v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, saj dokaz ne more nadomestiti pomanjkljivih oziroma "popraviti" neustreznih navedb, razlogi pa so glede na pravilno materialnopravno vrednotenje odločilnih dejstev prvostopenjskega sodišča v zadostni meri podani.

Tudi zavrnitev denarnih zahtevkov je iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodi šče, pravilna in zakonita. Dediči namreč lahko odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do v višine podedovanega premoženja (1. odst. 142. člena Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76, s kasnejšimi spremembami). Ko sta v pravdo po smrti F. K. vstopila toženca kot njegova dediča, sta oba navedla, da po tožencu nista podedovala ničesar, tožnika pa tej trditvi sploh nista nasprotovala, zato je niti ni bilo treba dokazovati. Trditev, da bi bilo treba kot zapuščino upoštevati neplačani del kupnine za prodano nepremičnino, sta tožnika podala šele v pritožbi in tega niti ne opravičujeta, zato je ni več mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP).

Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 436/2004
• VSK sklep Cp 118/97
• VSL sklep II Cp 2495/2006