<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 2312/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.2312.2007
Evidenčna številka:VSL52478
Datum odločbe:24.10.2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:nevarna stvar - skakalna deska - deljena odgovornost

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skakalna deska prekrita s posebno protizdrsno plastjo - duraflexom ter na podlagi zaslišanja več prič (in ne zgolj priče B. O., kot izpostavlja pritožnik) še ugotovilo, da so bile v sedmih letih skakanja v vodo le dve do tri poškodbe. Da bi bil ta podatek pridobljen zgolj na podlagi zapažanj enega reševalca iz dejanskih ugotovitev, oprtih na izpovedbe zaslišanih prič, ne izhaja in zato v tem delu tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotno oz. nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ob normalni oz. pravilni uporabi skakalne deske praviloma ne prihaja do poškodb in da zato skakalni deski, postavljeni na višini treh metrov, v spornem primeru ni mogoče pripisati takšnih nevarnih lastnosti, ki bi omogočale pravni zaključek, da gre za nevarno stvar. Tudi okoliščina, da je bila deska dostopna tudi neizkušenim skakalcem, da je zavarovanka tožene stranke celo reklamirala skoke v vodo z nje na internetnih straneh, da pa na nevarnost skakanja ni opozarjala, skakalni deski ne more prilepiti lastnosti nevarne stvari, temveč predstavlja ob opustitvi predpisanih dolžnostnih ravnanj zavarovanke tožene stranke njen krivdni soprispevek za tožniku nastalo škodo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.775,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2005 dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo da plača toženi stranki 263,9 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče prezrlo, da je zgolj eden od reševalcev J. K. obravnaval 2 poškodbi, kar glede na število reševalcev - 24 kaže na to, da je bilo poškodb bistveno več kot trdi vodja enote kopališča B. O., ki kot uslužbenec kopališča ne more biti nepristranska priča. Ni namreč verjetno, da bi en reševalec obravnaval vse poškodbe pri skokih v vodo. Zato poškodbe niso bile tako redke, kot navaja toženka. V tem delu je zato dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tri metre visoka skakalna deska je nevarna stvar. Še zlasti nevarna postane v okoliščinah, ki so bile podane v obravnavanem primeru, ko je bila dostopna vsem obiskovalcem, ki so brez izkušenj s skoki v vodo s tolikšne višine. Takšnim obiskovalcem, mednje spada tudi tožnik, ki jim ni bila dana možnost, da se seznanijo z njeno višino, niti niso bili predhodno opozorjeni na nevarnost skokov v vodo s tolikšne višine, je tri metre visoka skakalna deska zagotovo nevarna stvar. Da je temu tako, potrjuje tudi dejstvo, da je bil tožnik pri uporabi previden in je upošteval varnostna pravila. Mogoče mu je očitati le to, da je precenil svoje sposobnosti, vendar pa je treba upoštevati, da je bilo skakanje prosto in da je zavarovanka tožene stranke celo reklamirala trimetrsko skakalno ploščad na svojih internetnih straneh kot posebno ponudbo in je zato morala računati s tem, da jo bodo uporabili tudi obiskovalci brez izkušenj s skoki s tri metrske višine. V tem primeru gre torej za napravo, ki ne bi smela biti namenjena zabavi vsem kopalcem, temveč le obiskovalcem, ki imajo potrebna znanja in izkušnje za skoke s takšne višine. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno materialno pravno stališče, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožnika je podana tudi subjektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke. Dostop do skakalne deske je bil namreč prost, skakanje z nje pa ni bilo posebej nadzorovano. Pritožnik se sklicuje na Pravilnik o razvrstitvi kopališč in organizacijskih ukrepih za varstvo pred utopitvami, ki v členu 11/II določa, da skakanje v vodo dovoli le reševalec za organizirane skupine in v drugih posebnih okoliščinah. Tudi ni bil postavljen na vidnem mestu poseben znak, ki bi opozarjal na višino skakalne ploščadi. Šele kasneje je tožnik na internetni strani izvedel, za višino deske. Ker znak ni bil postavljen na vidnem mestu, je bilo kršeno tudi določilo tč. 2 26. člena Zakona o varstvu pred utopitvami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ne soglaša s pritožnikom, da naj bi bila v konkretnem primeru trimetrska skalna deska nevarna stvar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skakalna deska prekrita s posebno proti zdrsno plastjo - duraflexom ter na podlagi zaslišanja več prič (in ne zgolj priče B. O., kot izpostavlja pritožnik) še ugotovilo, da so bile v sedmih letih skakanja v vodo le dve do tri poškodbe. Da bi bil ta podatek pridobljen zgolj na podlagi zapažanj enega reševalca iz dejanskih ugotovitev, oprtih na izpovedbe zaslišanih prič, ne izhaja in zato v tem delu tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotno oz. nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ob normalni oz. pravilni uporabi skakalne deske praviloma ne prihaja do poškodb in da zato skakalni deski, postavljeni na višini treh metrov, v spornem primeru ni mogoče pripisati takšnih nevarnih lastnosti, ki bi omogočale pravni zaključek, da gre za nevarno stvar. Tudi okoliščina, da je bila deska dostopna tudi neizkušenim skakalcem, da je zavarovanka tožene stranke celo reklamirala skoke v vodo z nje na internetnih straneh, da pa na nevarnost skakanja ni opozarjala, skakalni deski ne more prilepiti lastnosti nevarne stvari.

Pritožba tudi nepravilno opozarja na dolžnostna ravnanja zavarovanke tožene stranke določena v Pravilniku o razvrstitvi kopališč in organizacijskih ukrepih za varstvo pred utopitvami in sicer, da lahko skakanje v vodo dovoli le reševalec, ko gre za organizirane skupine in v drugih posebnih okoliščinah (člen 11/II) ter z Zakonom o varstvu pred utopitvami, da bi morala biti na vidno mesto nameščena tabla o višini skakalne deske (člen 26). Ta dolžnostna ravnanja naj bi tožena stranka v spornem primeru opustila. Omenjeni pravilnik v času škodnega dogodka še ni veljal in se zato tožnik nanj ne more sklicevati. V določbi 26. člena cit. zakona pa nadalje tudi ni določena dolžnost upravljavca kopališča, da namesti tablo, ki označuje višino skakalne deske. Pritožnik se torej sklicuje na dolžnost upravljavca kopališča, ki v času škodnega dogodka še ni bila predpisana oziroma niti ni bila z zakonom določena. Protipravnost ravnanja tožene stranke je v navedeni smeri zato izključena. Dostopa do deske in skakanja z nje torej ni prepovedoval noben predpis niti ni bila določena dolžnost upravljavca kopališča, da namesti še kakšne posebne oznake mimo tistih, ki so bile nameščene in da celo zagotovi reševalca, ki bi opozarjal na nevarnost skokov oziroma celo odločal komu dovoli skok in komu ne z deske, ki ji sicer ni mogoče pripisati lastnosti nevarne stvari. Če gre za opustitev potrebne skrbnosti ali ravnanja, je ta lahko pravno upoštevna le v primeru, če je dolžnostno ravnanje izrecno predpisano (glej o tem tudi Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, str. 702; GV Založba, Ljubljana 2003).

Sodišče prve stopnje pa sicer pravilno ugotavlja, da med navedenimi okoliščinami in ravnanjem tožnika ter nastalo škodno posledico tudi ni vzročne zveze, ki bi bila pravno relevantna. Škoda bi namreč nastala tudi ob obstoju obravnavanih okoliščin. Kot izhaja iz v pritožbi neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je tožnik za skok odločil sam kljub zavedanju nezadostne izkušenosti, poškodba pa je nastala ne zaradi pomanjkljivosti same deske, ki je bila sicer tehnično brezhibna, in celo tudi ne zaradi višine, na katero je bila postavljena, temveč zaradi očitno napačnega ravnanja tožnika pri izvedbi skoka, ko je po odrivu z nogami udaril v hrbet (glej dejanske ugotovitev sodišča prve stopnje). Ob takšnih okoliščinah pa seveda ni mogoče ugotoviti (niti na podlagi uporabe teorije o adekvatni vzročnosti niti ne na podlagi uporabe ratio legis teorije) kakršnekoli vzročno posledične povezave med neobstojem table, ki bi opozarjala na višino skakalne deske in z njo povezano nevarnostjo, in tudi še v pritožbi zatrjevanemu prostemu in slabo nadzorovanemu dostopu do skakalne deske.

Ob povedanem ni med očitanim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodno posledico pravno upoštevne vzročne zveze niti toženi stranki ni mogoče mogoče očitati krivdnega soprispevka pri nastali škodi, temveč je izkazan tožnikov - ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da se je kljub zavedanju svoje neizkušenosti odločil za skok, katerega je nepravilno izvedel - izključen pravno upošteven prispevek k nastali škodi.

Zato je moralo pritožbeno sodišče, ki tudi ni ugotovilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev materialno pravnega ali procesnega značaja, zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo( 353. člen ZPP).

 


Zveza:

ZVU člen 26, 26. OZ člen 131, 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDcyNA==