VSL sklep II Cp 1091/2007

Jedro

Sodišče bi moralo vrednost terjatve obračunati na dan začetka postopka prisilne poravnave. ZPPSL v 62. členu določa, da se višina terjatve, ki je osnova za uporabo odstotka znižanega poplačila terjatev, obračuna na datum začetka prisilne poravnave. To določbo je treba upoštevati tudi pri terjatvah, ki se sicer pozneje ugotovijo, vendar nanje učinkuje prisilna poravnava (glej N. Plavšak, komentar ZPPSL, Gospodarski vestnik, Ljubljana1997, str. 175). Tožnik namreč ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je v postopku prisilne poravnave prišlo do drugačnega dogovora.

 

Izrek

1. Pritožbama pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 13.9.2001, ki jo je nazadnje spremenil s pripravljalno vlogo z dne 22.6.2006, zahteval, naj sodišče ugotovi, da njegova terjatev do tožene družbe iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, v obdobju od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do izročitve nepremičnine, znaša 52,727.122,65 SIT, nato pa odloči, da mu je tožena družba glede na pogoje prisilne poravnave dolžna plačati 10,545.424,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2005 dalje do plačila in mu povrniti tudi njegove pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zavrnilo je le zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 17.5.2005 do dneva izdaje prvostopenjske sodbe. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh tožnika v postopku.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v obrazložitvi sklepa, da se sprememba tožbe dovoli, navedlo, da se je tožena stranka po spremenjenem zahtevku spustila v obravnavanje glavne stvari, kar pa ne drži, saj je že pred narokom za glavno obravnavo v vlogi z dne 29.6.2006 jasno navedla, da se s spremembo tožbe ne strinja. Tožena stranka tudi meni, da cesijska izjava A. U. ne more biti podlaga za odstop terjatve, ker ni overjena. Poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov napačno ocenilo, da se tožnik s podpisom primopredajnega zapisnika ni odpovedal uveljavljanju zahtevka. Tožena stranka opozarja, da je tožnik sam povedal, da ni zahteval izbrisa tistega dela zapisnika, ki se mu je zdel sporen in da se je dogovarjal z direktorjem tožene stranke in ne z B. M. Navaja, da je ta že napisani zapisnik le fizično prinesla v podpis tožniku in ni bila pristojna tožniku dajati kakršnih koli izjav. B. M. je tudi izpovedala, da nje tožnik v zvezi z zadnjim odstavkom v primopredajnem zapisniku ni nič vprašal. Tožena stranka opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da podlaga zahtevka ni v 219. členu ZOR, nato pa je samo to določbo uporabilo kot zakonsko podlago za ugoditev zahtevku. Tožena stranka tudi meni, da bi glede na določbe ZPPSL moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vrednost terjatve na dan začetka postopka prisilne poravnave in ne na dan glavne obravnave. Tožena stranka zato meni, da izvedenec ne bi smel valorizirati vrednosti terjatve, saj je bila s tem terjatev neutemeljeno obrestovana, v nasprotju s pogoji prisilne poravnave. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker ni ugodilo njenemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke zaradi ugotovitve, kakšne bi bile davčne obveznosti tožnika, zavrnitve predloga pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Tožena stranka meni, da bi morala tožeča stranka - glede na njene ugovore, da bi bile tožnikove davčne obveznosti višje - podati ustrezne dokazne predloge. Zato meni, da so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljivi. Tožena stranka tudi poudarja, da je prerekala dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedenec pa je le prepisal prejšnje mnenje in polemiziral z njenim pooblaščencem. Navaja, da ima pravico do jasnega in obrazloženega izvedenskega mnenja. Tožena stranka predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik pa se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zoper zavrnitev njegovega zahtevka v obrestnem delu in zoper odločitev o stroških postopka. Poudarja, da glede na Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju ZPOMZO-1) velja od 28.6.2003 zgolj ena obrestna mera, ki predstavlja le realne in nič več revalorizacijskih obresti. Poudarja, da je tožena stranka nedvomno v zamudi s plačilom od 17.7.2005 dalje, ko je preteklo eno leto od potrjene prisilne poravnave in bi mu sodišče moralo od tega datuma dalje - upoštevajoč citiran zakon - prisoditi zakonske zamudne obresti. Tožnik opozarja, da je odločitev napačna tudi zato, ker je izvedenec v svojem mnenju valoriziral terjatev na dan 10.12.2005 sodišče pa je tožniku priznalo obresti šele od datuma sodbe, torej od 11.9.2006 dalje. Tožnik tudi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi stroškov postopka upoštevati, da je po temelju v celoti uspel, po višini pa bi moralo sodišče uspeh obračunati ločeno za čas do utesnitve zahtevka in za čas po utesnitvi zahtevka, saj je po utesnitvi zahtevka z dne 27.5.2005 v celoti uspel z zahtevkom. Tako predlaga, naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo sta utemeljeni, pritožba tožene stranke zoper sklep o dovolitvi objektivne spremembe tožbe pa ni utemeljena.

1. O pritožbi tožene stranke zoper sklep, da se dovoli objektivna sprememba tožbe

Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je že v pripravljalnem spisu z dne 29.6.2006 nasprotovala spremembi tožbe, torej še pred narokom za glavno obravnavo dne 3.7.2006, ko se je spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi. Zato je res napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na str. 4. Vendar pa ta napačna ugotovitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, ker je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 185. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/04, v nadaljevanju ZPP) navedlo, da dovoljuje spremembo tožbe, ker ocenjuje, da je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Tako je višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 do 18/05, v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve ZDen, ne priznavajo, iz česar sledi, da se priznavajo od uveljavitve ZDen dalje do izročitve premoženja. Gre za nadomestilo, odmeno za oškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik aktivno legitimiran za uveljavljanje terjatve v celoti, ker mu je sodedinja A. U. odstopila svoj del terjatve s cesijsko izjavo z dne 29.6.2003. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morala biti cesijska izjava overjena. Tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR) v določbah (od 436. člena do 445. člena), ki urejajo odstop terjatve s pogodbo (cesija) namreč ne določa takšne oblike kot predpostavke za veljavnost pogodbe.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik temu zahtevku ni odpovedal s podpisom primopredajnega zapisnika, v katerem je v zadnjem odstavku zapisano, da stranki izjavljata, da nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov iz naslova denacionalizacije nepremičnine, ki je predmet zapisnika. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na dejstvo, da je bila tožba, s katero tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen, ob podpisu primopredajnega zapisnika že vložena in na izpoved tožnika, ki je povedal, da je B. M., ki mu je predložila vnaprej pripravljen zapisnik, posebej vprašal, kaj mislijo z zapisanim, pa mu je zatrdila, da se zapis ne nanaša na terjatev, ki jo že uveljavlja s tožbo. To je potrdila tudi zaslišana B. M., ki je povedala, da je tožena stranka, ko je vnaprej pripravila primopredajni zapisnik vedela za vloženo tožbo in da se zapis v zapisniku ni nanašal na terjatev, ki jo tožnik uveljavlja s to tožbo. Čeprav je res B. M. na naroku zanikala, da bi jo tožnik ob primopredaji kaj vprašal v zvezi z zadnjim odstavkom, pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje ta, da nobena od pogodbenih strank ni štela, da se tožnik s podpisom zapisnika odpoveduje temu zahtevku. To ugotovitev potrjujejo izvedeni dokazi, kar je prepričljivo in pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da ni res, kot navaja sodišče prve stopnje, da je soglašala z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke, saj je navedla, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni ustrezno obrazložena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri je izvedenec odgovoril na pripombe tožene stranke, toženi stranki vročena pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka poleg vprašanja, na kateri dan se obračunava vrednost terjatve (o čemer bo govora v nadaljevanju), navedla le, da se v navedbe izvedenca v zaključku izvedenskega poročila sicer ne spušča, meni pa, da mora biti v pravdnem postopku izdelano izvedensko mnenje strankam razumljivo in tudi argumentirano. Tožena stranka torej ni predlagala novega izvedenca ali morebitnega dodatnega zaslišanja, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja, s tem, da je v sodbi obrazložilo tudi, zakaj ocenjuje, da je izvedensko mnenje razumljivo in prepričljivo. Višje sodišče tako ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka.

Tožena stranka pa tudi nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi morala tožeča stranka z izvedencem ekonomske stroke dokazati, koliko davka bi bilo treba plačati od dohodka iz premoženja in da ne zadošča izračun, ki ga je tožeča stranka obrazložila s tedaj veljavnimi določbami Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93 s spremembami, v nadaljevanju ZDoh).

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka v pripravljalnem spisu z dne 8.3.2005 navedla, da bi moral tožnik po določbah ZDoh plačati 50 % davka, da bi moral tožnik glede vprašanja, koliko davkov bi moral plačati izkazati obračun s pomočjo izvedenca za ekonomijo in da bi moral tožnik v ta namen dostaviti svoje dohodninske odločbe. Na ta ugovor tožene stranke je tožnik odgovoril s pripravljalno vlogo z dne 27.5.2005, v kateri je navedel določbe ZDoh in na podlagi teh določb opravil obračun davka, upoštevajoč, da je stopnja davka znašala 25 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik obračunal celo previsoko davčno stopnjo, ker so tedaj veljavne določbe ZDoh določale 15 % davčno stopnjo, je pa pravilno ocenilo, da je tožnik v zadostni meri dokazal višino terjatve s tem, ko je navedel predpise, ki določajo davčno stopnja za davek od dohodkov iz premoženja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ZDoh ne daje podlage za 50 % davčno stopnjo, kakršno bi bilo treba upoštevati po mnenju tožene stranke. Če je tožena stranka ocenjevala, da je kljub jasni določbi ZDoh treba postaviti izvedenca ekonomske stroke, bi morala sama predlagati, naj se ta dokaz izvede in tudi kriti stroške izvedbe dokaza.

Ima pa tožena stranka prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje vrednost terjatve obračunati na dan začetka postopka prisilne poravnave. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava, da je sklep o potrjeni prisilni poravnavi pod opr. št. St 30/2002 pri Okrožnem sodišču v Mariboru postal pravnomočen dne 16.7.2004 in da tožnik po tem sklepu spada v razred E, ki se poplačajo v višini 20 % od ugotovljene terjatve (glavnice brez obresti) v roku 1 leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave.

V postopku prisilne poravnave dolžnik poda predlog, s katerim od sodišča zahteva, da potrdi prisilno poravnavo, s katero bodo njegove obveznosti zmanjšane in /ali odložene oziroma spremenjene, če bodo izpolnjeni pogoji za potrditev prisilne poravnave. Potem, ko je prisilna poravnava potrjena, je dolžnik oproščen obveznosti, da upniku izplača znesek, ki presega v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, plačilni roki pa se odložijo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo (prvi odstavek 63. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št.67/93 in 39/97, v nadaljevanju ZPPSL). ZPPSL v 62. členu določa, da se višina terjatve, ki je osnova za uporabo odstotka znižanega poplačila terjatev, obračuna na datum začetka prisilne poravnave. To določbo je treba upoštevati tudi pri terjatvah, ki se sicer pozneje ugotovijo, vendar nanje učinkuje prisilna poravnava (glej N. Plavšak, komentar ZPPSL, Gospodarski vestnik, Ljubljana1997, str. 175). Tožnik namreč ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je v postopku prisilne poravnave prišlo do drugačnega dogovora.

Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo vrednost terjatve po razmerah ob sojenju, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. O pritožbi tožnika zoper sodbo

Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper zavrnitev njegovega zahtevka glede plačila obresti. Res je, da je 28.6.2003 začel veljati Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki ne pozna več temeljne obrestne mere, ki je zagotavljala revalorizacijo. Pred tem je novelirani Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO-A) še ločil prave od valorizacijskih obresti. Že z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodna praksa odstopila od stališča, da gredo tožniku v primeru, ko je vrednost terjatve obračunana na dan sodne odločbe in je s tem valorizirana, zakonske zamudne obresti le od dneva izdaje sodbe dalje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v tem načelnem pravnem mnenju zavzelo stališče, da ima upnik pravico do zamudnih obresti od zamude dalje, ker pa je ob sprejemu načelnega pravnega mnenja še veljal ZPOMZO-A, po katerem je obrestna mera zamudnih obresti še vsebovala valorizacijske obresti, je zato, da bi preprečilo dvojno valorizacijo, zavzelo stališče, da gredo upniku za čas od zamude do izdaje sodbe le čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po TOM. Od uveljavitve ZPOMZO-1 pa gredo upniku od zamude dalje zakonske zamudne obresti, saj po tem zakonu TOM ni več. Tako ima tožeča stranka prav, da ima pravico do zakonskih zamudnih obresti od zamude dalje, ta pa je po nesporno ugotovljenih pogojih prisilne poravnave nastala dne 17.7.2005. Ker je višje sodišče na podlagi pritožbe tožene stranke že razveljavilo odločitev o glavnici je posledično, na podlagi pritožbe tožnika v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka in odločitev o stroških postopka. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi utemeljeno pritožbo tožnika, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju uspeha upoštevati skrčitev tožbenega zahtevka.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009