<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 20/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.20.2007
Evidenčna številka:VSL52469
Datum odločbe:04.07.2007
Področje:civilno procesno pravo
Institut:stvarna pristojnost - neupravičena obogatitev - delovno razmerje

Jedro

Za določitev stvarne pristojnosti je bistveno to, da zahtevani zneski izvirajo iz delovnega razmerja med pravdnima strankama, saj so v času izplačila predstavljali obveznost tožeče stranke kot delodajalca do izplačila oziroma pravico tožene stranke kot delavke do prejema plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, sedaj pa ti zneski predstavljajo neupravičeno obogatitev tožene stranke na račun njenih pravic v času domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Tožeča stranka pa s tožbo zahteva tudi povrnitev plač, ki jih je izplačala toženi stranki na podlagi dejanskega obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama in obojestranske realizacije pravic in obveznosti iz delovnega razmerja v obdobju od avgusta pa do novembra 2004.

Vsi s tožbo zahtevani zneski se tako nanašajo na pravice in obveznosti pravdnih strank iz delovnega razmerja. Za odločanje o sporih o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pa so pristojna delovna sodišča (točka b 1. odstavka 5. člena ZDSS-1).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti znesek 3,805.227,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2005 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 573.174,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in pri tem uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi se moralo Okrožno sodišče v Krškem izreči za stvarno nepristojno, saj tožeča stranka terja vračilo opravljenih izplačil iz naslova delovnega razmerja, kar pomeni, da je v tem sporu lahko stvarno pristojno le delovno sodišče. Nadalje navaja, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja, saj teh sredstev ni prejela, zato jih tudi ne more vrniti. Te prispevke je tožeča stranka plačala v dobro institucij zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter drugih upravičencev. Meni, da sodišče vzpostavlja stanje, po katerem bo neupravičeno obogatena tožeča stranka, ki je od nje prejela storitev, za katero ji je sicer plačala, a ji bo na podlagi izpodbijane sodbe znesek vrnjen. Napačno je tudi stališče sodišča, da koriščenje letnega dopusta ali bolniška pomenita neupravičenost delavca do plače. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila njena odsotnost z dela v interesu delodajalca, saj ji je to sam predlagal. Nadalje bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da bo sprejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zameno pa delodajalec ne bo ničesar terjal od nje. Nasprotuje obrazložitvi sodbe v delu, kjer je navedeno, da če bi ji ravnatelj tožeče stranke res obljubil, da ji ne bo potrebno vrniti denarja, potem ta ne bi dal mandata pooblaščencu za vložitev tožbe. Meni, da vložitev tožbe ne pomeni, da dogovor ni bil sklenjen. Opozarja na dokumente, kot so obvestilo o nameravani odpovedi in odpoved pogodbe o zaposlitvi, katerih sodišče ni presojalo in ki kažejo na to, da je med strankama prišlo do dogovora. Navaja še, da je v njeni delovni knjižici kot datum prenehanja naveden 16.3.2003, kar pomeni, da je delodajalec glede na ta datum plačeval prispevke nezakonito in jih sedaj nima pravice terjati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so pritožbeni razlogi zgolj pavšalno navedeni ter da so posledica nerazumevanja pravnih definicij. Navaja, da iztoževanje zneskov, ki jih je bila določena oseba neupravičeno deležna, ni predmet postopka pred delovnim sodiščem. Poudarja, da je tožena stranka neupravičeno prejela sredstva in koristila določene ugodnosti, ki gredo na račun plačanih prispevkov in dajatev, zato jih je dolžna vrniti. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno sodišče. V skladu z določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) so delovna sodišča med drugim pristojna odločati o sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Tožeča stranka zahteva s tožbo povrnitev zneskov, ki jih je kot delodajalec na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1689/2003 z dne 8.7.2004 (priloga A/3) izplačala toženi stranki kot delavki. V skladu z omenjeno sodbo je tožeča stranka izplačala toženi stranki plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dne 1.5.2003 (ko je toženi stranki po stališču Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v skladu z Zakonom o vrtcih prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki) dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja (dne 31.7.2004) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila. Navedena sodba pa je bila v revizijskem postopku (s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004 - priloga A/4) spremenjena tako, da je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Navedeno pomeni, da je z citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS odpadla pravna podlaga za izplačilo plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 1.5.2003 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja oziroma za čas domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevana povrnitev zneskov, ki so bili izplačani na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1689/2003 z dne 8.7.2004, temelji na 3. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 in 40/2007, OZ), ki predpisuje obveznost vrnitve, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za določitev stvarne pristojnosti pa je bistveno to, da ti zahtevani zneski izvirajo iz delovnega razmerja med pravdnima strankama, saj so v času izplačila predstavljali obveznost tožeče stranke kot delodajalca do izplačila oziroma pravico tožene stranke kot delavke do prejema plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, sedaj pa ti zneski predstavljajo neupravičeno obogatitev tožene stranke na račun njenih pravic v času domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Tožeča stranka pa s tožbo zahteva tudi povrnitev bruto plač, ki jih je izplačala toženi stranki v obdobju od avgusta 2004, ko je bilo na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1689/2003 z dne 8.7.2004 ponovno vzpostavljeno delovno razmerje med pravdnima strankama, pa do novembra 2004, ko je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004 delovno razmerje ponovno prenehalo. Teh zneskov pa tožeča stranka ni izplačala na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1689/2003 z dne 8.7.2004, ki je tožeči stranki naložila izplačilo plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja le do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, ampak jih je izplačala na podlagi dejanskega (sicer s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča vzpostavljenega) delovnega razmerja med pravdnima strankama in obojestranske realizacije pravic in obveznosti iz delovnega razmerja v obdobju od avgusta pa do novembra 2004.

Vsi s tožbo zahtevani zneski se tako nanašajo na pravice in obveznosti pravdnih strank iz delovnega razmerja. Kot že povedano, pa so za odločanje o sporih o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pristojna delovna sodišča (točka b 1. odstavka 5. člena ZDSS-1).

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo odstopiti Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče druge vrste.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-4, 339, 339/2, 339/2-4. OZ člen 190, 190/3, 190, 190/3. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 5, 5/1, 5/1-b.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDcxNQ==