VSL sodba II Cp 7573/2006

Jedro

Demper je nevarna stvar, ker gre za težko motorno vozilo, ki se, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vozi tam, kjer delavci delajo, slednjim pa je celo dovoljeno prevažanje s tem delovnim strojem, pod pogojem, da se vozijo v kabini. Prisotnost takega stroja/vozila, ko je v obratovanju (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vozilo sicer stalo, je pa obratovalo), v delovnem okolju vsekakor predstavlja táko povečano nevarnost, ki utemeljuje objektivno odgovornost.

Za utemeljitev odgovornosti tožene stranke zadostuje že sklep, da je demper nevarna stvar, medtem ko so druge okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, lahko pomembne le pri pretresanju tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Ob ugotovljenem dejstvu, ki ga pritožnika ne izpodbijata (tožena stranka pa ga v pritožbi celo izrecno priznava), da so se delavci lahko vozili v kabini demperja, ter prav tako neizpodbijanih ugotovitvah, da je demper, v trenutku, ko se je tožnik pričel vzpenjati nanj, stal, tožnik pa je bil namenjen v njegovo kabino in se ni imel namena voziti izven nje, za ta škodni dogodek ni mogoče reči, da je za toženo stranko nepričakovan oziroma nepredvidljiv, tožencu pa ni mogoče očitati ne protipravnosti ne krivde, tj. elementov, ki bi omogočala presojo njegovega prispevka k nastali škodi. Drugi sklop okoliščin, ki so povezane z nastankom tožnikove škode, pa se nanaša na podlago, na tla, kjer je tožniku spodrsnilo. Za voznika demperja (točneje za toženo stranko kot imetnico nevarne stvari) je dogodek, da se nekdo nenadoma znajde pod kolesom vozila, in sicer z njegove zadnje strani, morda res lahko nepredvidljiv in nepričakovan, če ga obravnavamo ločeno in ne glede na ostale dejavnike škodnega dogodka. Ob tehtanju vseh okoliščin primera pa se pokaže, da je vzrok za tožnikov padec pod demper neočiščena podlaga delovišča, za kar je odgovorna tožena stranka, ki je s tem svojim ravnanjem povzročila, da je nevarna stvar postala še bolj nevarna oziroma, povedano drugače, zaradi opustitve varstvenih ukrepov ni zmanjšala/odpravila možnosti nastanka škode, ki izvirajo iz delovanja nevarne stvari. Očitek, ki jo v pritožbi izraža druga tožena stranka, da bi moral tožnik računati s tem, da je podlaga zaledenela, pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je tožnikova krivda ne dosega niti stopnje nezavestne malomarnosti. Zahteva, da bi se tožnik ob vzpenjanju na demper moral in mogel zavedati, da so tla lahko spolzka, ter da mu zato lahko spodrsne in pade pod demper, je po oceni pritožbenega sodišča pretirana, saj od tožnika terja, da bi moral računati tudi z dogodki, ki jih je mogoče pripisati (le) naključju.

 

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v 3. točki izreka tako, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 26.738,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 449,24 EUR za čas od 22. 3. 2002 dalje do plačila, od zneska 26.289,44 EUR pa od 19. 1. 2003 dalje do plačila, prva tožena stranka pa še dodatnih 1.251,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni;

- v 4. točki izreka tako, da sta prva in druga tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 5.254,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2006 dalje do plačila.

2. V preostalem se pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

3. Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožniku povrniti 210,45 EUR stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 20. 9. 2006, opr. št. P 2512/2002-III-94, dovolilo spremembo tožbe zoper prvo toženo stranko (druga točka izreka) ter vzelo na znanje delni umik tožbe zoper prvo in drugo toženo stranko ter pravdni postopek v tem obsegu ustavilo (prva točka izreka). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 4.695.358,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (tretja točka izreka). Sodišče prve stopnje je prvi in drugi toženi stranki še naložilo, da tožniku povrneta pravdne stroške v višini 87.859,20 SIT, medtem ko ostale stroške krije vsaka stranka sama (četrta točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta pritožbi vložila tožnik in druga tožena stranka.

Tožnik v pritožbi, ki jo je v njegovem imenu pravočasno vložila njegova pooblaščenka, kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, nerazumljiv pa je zaključek, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren v višini 30%, in sicer zato, ker se je hotel voziti z demperjem. Sodišče prve stopnje je sámo sprejelo dokazno oceno, da so se delavci lahko vozili z delovnimi stroji, čeprav naj bi bilo to prepovedano, zato obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi in zaključkom, ki ga je napravilo sodišče. Nepravilna je dokazna ocena, da je prepovedano, da se delavci vozijo v delovnih strojih, saj so priče izpovedale, da so se v kabinah strojev vozili. Tožnik se ni imel namena peljati zunaj demperja, temveč v njegovi kabini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je demper v trenutku, ko se je tožnik vzpenjal nanj, stal, saj se je hotel povzpeti v kabino. Eventualna sokrivda bi tožnika doletela le, če bi se hotel vzpeti na stroj med njegovim premikanjem, zato je zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnikov delodajalec dopuščal, da so se delavci vozili v notranjosti strojev, kar so potrdile zaslišane priče. Tožnik zato ne more biti soodgovoren, temveč je treba odgovornost za nastalo škodo pripisati izključno toženi stranki. V zvezi z višino prisojene odškodnine pa tožnik navaja, da je ta prenizka, saj bi moralo sodišče večji poudarek dati sami naravi poškodbe in izvedenskemu mnenju. V nadaljevanju pritožbe tožnik našteva poškodbe in nevšečnosti pri zdravljenju ter povzema izvedensko mnenje ter navaja, da je sodišče vse to premalo ovrednotilo. Če bi sodišče upoštevalo vse navedeno, bi moralo tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino, tj. 3.500.000,00 SIT. Tožnik graja tudi višino prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer prav tako povzema izvedenčeve ugotovitve ter navaja, katere od njih je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo. Navaja, da bi moralo sodišče tudi iz tega naslova prisoditi za 1.000.000,00 SIT višjo odškodnino. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa tožnik navaja, da je odločitev sodišča, da je uspeh pravdnih strank v tem postopku enak, popolnoma pravno zmoten, sploh pa se je postopek vodil predvsem zaradi temelja, kjer je tožnik v večjem delu uspel, kar bi moralo sodišče upoštevati. Nadalje se ne strinja z odločitvijo, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo v plačilo vseh stroškov, ki so nastali z izdelavo izvedeniških mnenj, in sicer ne glede na uspeh. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi celotno zahtevano odškodnino, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Druga tožena stranka pa v svoji pravočasni, po pooblaščencu vloženi pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi druga tožena stranka dopuščala, da se delavci vozijo na delovnih strojih. Sodišče je prezrlo izpovedbo E. K., ki je izjavil, da je zoper delavce, ki so se tako vozili, ukrepal z opozorili, T. pa je izpovedal, da se delavcu, ki se tako vozi, izreče mandatna kazen ali začne disciplinski postopek. Vse priče so izpovedale, da vsakdo, ki opravi preizkus iz varstva pri delu, ve, da prevažanje v strojih izven kabine ni dovoljeno. Delavci so lahko bodisi hodili peš bodisi so se lahko peljali, nihče pa jim ni odredil, da naj se na nedovoljen način vozijo na delovnih strojih. Sodišče je premajhno težo dalo dejstvu, da je tožnik kršil predpise o varstvu pri delu. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati tudi, da je tožniku zdrsnilo pod kolo zaradi njegovega zaleta in spolzke podlage. Slednje bi se tožnik moral zavedati, zato je kriv, da se je kljub temu pognal na stopnico. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tožnik sokriv za nastalo škodo do dveh tretjin. Nadalje druga tožena stranka še navaja, da je odškodnina prisojena previsoko, in sicer bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 2.000.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 2.000.000,00 SIT. Navaja, da je sodišče pri slednji postavki upoštevalo "povečano potrebo zaradi opravljanja limfnih drenaž in nošenje elastičnih nogavic" ter da "se stanje lahko poslabša", kar pa po oceni druge tožene stranke ne more vplivati na višino prisojene odškodnine. Pri odmeri prisojene odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi natečene zamudne obresti, saj se na ta način znesek praktično podvoji. Predlaga, da pritožbeno sodišče glede na njene navedbe pritožbi ugodi in sodbo v tem delu razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek v tem obsegu.

Pritožba tožnika je bila vročena prvi in drugi toženi stranki, pritožba druge tožene stranke pa tožniku in prvi toženi stranki, vendar nobena od pravdnih strank na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v prvi in drugi točki izreka, saj ju nobeden od pritožnikov ne izpodbija, prva tožena stranka pa pritožbe sploh ni vložila. Ker prva tožena stranka ni vložila pritožbe, je ugodilni del tretje točke izreka v odnosu do nje tudi pravnomočen. Prav tako je postal pravnomočen tisti del tretje točke izreka, ki ga ne izpodbija nobena pravdna stranka, kar v ugodilnem delu (glede na pritožbo tožene stranke) pomeni po temelju odgovornost tožene stranke do ene tretjine, po višini pa (neupoštevaje pravnomočni del temelja) skaženost v celoti (300.000,00 SIT), strah v višini 400.000,00 SIT, telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 2.000.000,00 SIT ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 2.000.000,00 SIT - s strani tožene stranke neizpodbijani del tako znaša 1.566.510,00 SIT (tj. vsota neizpodbijanih zneskov ob upoštevanju priznane odgovornosti tožene stranke v višini ene tretjine). Pravnomočen pa je postal tudi zavrnilni del tretje točke izreka, kolikor se ta nanaša na zavrnitev odškodnine iz naslova strahu, ki presega prisojenih 800.000,00 SIT, saj ga tožnik s pritožbo ne izpodbija.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je glede temelja tožbenega zahtevka mogoče izluščiti naslednja pravno relevantna dejstva:

- tožnik se je poškodoval na delovnem mestu pri drugi toženi stranki, kjer je opravljal delo minerja v tunelu;

- demper je delovni stroj, težko vozilo, namenjeno prevozu materiala iz tunela, ki deluje na hidravliko, zato je upravljanje enostavno, obračanje ni potrebno, temveč se le prestavi v vzvratno;

- kritičnega dne se je tožnik vračal nazaj na delovno mesto v tunelu, ko ga je voznik demperja s kretnjo vprašal, če se želi peljati z njim, vendar je tožnik prevoz odklonil;

- demper je odpeljal naprej in se blizu tunela ustavil, in sicer zato, ker je voznik moral dati prednost nekemu drugemu vozilu, ki se je namenilo zapeljati v tunel;

- v trenutku, ko je demper stal, je tožnik stekel proti njemu, da bi se po lestvi povzpel v kabino in se z demperjem odpeljal v tunel;

- ob skoku na lestev demperja je tožnik z levo novo stopil na lestev, z desno pa mu je spodrsnilo na spolzki/poledeneli/blatni podlagi, tako da je padel pod demper;

- voznik demperja, ki je moral zaradi spremembe smeri (hotel je zapeljati v drugo, še prosto cev tunela) vozilo naravnati, je zapeljal vzvratno in pri tem povozil tožnika, ki ga ni videl;

- demper zaradi teže pušča v tleh kolesnice, ki pozimi pomrznejo (tožnik se je poškodoval 18. januarja);

- pri drugi toženi stranki je bilo v navadi (in tudi ni bilo prepovedano), da so se delavci vozili v kabinah delovnih strojev (tudi demperja), prepovedana pa je bila vožnja na samih vozilih, torej zunaj kabin;

- v kabini demperja se lahko poleg voznika peljeta še dva delavca;

- demper je v času, ko se je tožnik pričel vzpenjati nanj, stal.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi, v 2. odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (t. i. objektivna odgovornost). Za škodo, ki jo povzroči nevarna stvar, odgovarja njen imetnik, za škodo, ki nastane z nevarno dejavnostjo, pa tisti, ki se z njo ukvarja (173. člen ZOR).

Nobenega dvoma ni, da je demper, ki je tožnika povozil in mu s tem povzročil škodo, katere povrnitev tožnik uveljavlja v tem pravdnem postopku, nevarna stvar v smislu zgoraj navedene določbe ZOR. Demper je nevarna stvar, ker gre za težko motorno vozilo, ki se, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vozi tam, kjer delavci delajo, slednjim pa je celo dovoljeno prevažanje s tem delovnim strojem, pod pogojem, da se vozijo v kabini. Prisotnost takega stroja/vozila, ko je v obratovanju (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vozilo sicer stalo, je pa obratovalo), v delovnem okolju vsekakor predstavlja tako povečano nevarnost, ki utemeljuje objektivno odgovornost. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (izraz tožena stranka pritožbeno sodišče uporablja za označitev obeh toženih strank) obenem naprtilo tudi krivdno odgovornost. Kumulacija dveh različnih vrst odgovornosti običajno ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti pojmovno izključuje objektivno odgovornost, ker izpodbija domnevo vzročnosti. Poseben položaj pa nastane takrat, ko sodišče krivdno odgovornost utemeljuje na podlagi teorije ratio legis vzročnosti, ki se že po svoji zasnovi bliža prvinam objektivne odgovornosti. Potreba po varstvenih pravilih je namreč utemeljena z obstojem nevarnosti, ki preti iz posamezne vrste dela, zato je njihov namen, da se nastanek nevarnosti prepreči ali vsaj bistveno zmanjša. Če tisti, ki je varstvena pravila dolžan izvrševati, to opusti in nastane škodna posledica takšnega tipa, ki jo skušajo prav ta ista varstvena pravila preprečiti, tedaj se njegovi opustitvi pripiše pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 6. 2007, opr. št. II Ips 429/2005). V obravnavani zadevi to pomeni, da je tožena stranka zaradi opustitve varstvenih pravil (tj. zagotavljanja primernih pogojev za delo, kar pomeni, da delovišče ne bi smelo biti spolzko/poledenelo/blatno) opustila ukrepe, ki bi sicer zmanjševali možnost nastanka škodnih posledic, ki grozijo zaradi delovanja nevarne stvari (demperja), ki obratuje v tem (delovnem) okolju. Za utemeljitev odgovornosti tožene stranke zadostuje že sklep, da je demper nevarna stvar, medtem ko so druge okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, lahko pomembne le pri pretresanju tožnikovega soprispevka k nastali škodi (tretji odstavek 177. člena ZOR). V teoriji sicer ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti oškodovančevo dejanje, kadar gre za delno ekskulpacijo objektivne odgovornosti, nepričakovano in nepredvidljivo, kot je to predpisano v primeru popolne ekskulpacije v drugem odstavku 177. člena ZOR, ali zadošča že vsako (krivdno/protipravno) ravnanje oškodovanca, ki pripomore k nastanku škode3, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to za odločitev v tej zadevi, kot bo podrobno obrazloženo v nadaljevanju, niti ni pravno odločilno. Ob ugotovljenem dejstvu, ki ga pritožnika ne izpodbijata (tožena stranka pa ga v pritožbi celo izrecno priznava), da so se delavci lahko vozili v kabini demperja, ter prav tako neizpodbijanih ugotovitvah, da je demper, v trenutku, ko se je tožnik pričel vzpenjati nanj, stal, tožnik pa je bil namenjen v njegovo kabino in se ni imel namena voziti izven nje, za ta škodni dogodek ni mogoče reči, da je za toženo stranko nepričakovan oziroma nepredvidljiv, tožniku pa ni mogoče očitati ne protipravnosti ne krivde, tj. elementov, ki bi omogočala presojo njegovega prispevka k nastali škodi. Drugi sklop okoliščin, ki so povezane z nastankom tožnikove škode, pa se nanaša na podlago, na tla, kjer je tožniku spodrsnilo. Za voznika demperja (točneje za toženo stranko kot imetnico nevarne stvari) je dogodek, da se nekdo nenadoma znajde pod kolesom vozila, in sicer z njegove zadnje strani, morda res lahko nepredvidljiv in nepričakovan, če ga obravnavamo ločeno in ne glede na ostale dejavnike škodnega dogodka. Ob tehtanju vseh okoliščin primera pa se pokaže, da je vzrok za tožnikov padec pod demper neočiščena podlaga delovišča, za kar je odgovorna tožena stranka, ki je s tem svojim ravnanjem povzročila, da je nevarna stvar postala še bolj nevarna oziroma, povedano drugače, zaradi opustitve varstvenih ukrepov ni zmanjšala/odpravila možnosti nastanka škode, ki izvirajo iz delovanja nevarne stvari. Očitek, ki ga v pritožbi izraža druga tožena stranka, da bi moral tožnik računati s tem, da je podlaga zaledenela, pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je tožnikova krivda ne dosega niti stopnje nezavestne malomarnosti. Zahteva, da bi se tožnik ob vzpenjanju na demper moral in mogel zavedati, da so tla lahko spolzka, ter da mu zato lahko spodrsne in pade pod demper, je po oceni pritožbenega sodišča pretirana, saj od tožnika terja, da bi moral računati tudi z dogodki, ki jih je mogoče pripisati le (nesrečnemu) naključju. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče ocenjuje, da pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ne dopušča materialnopravnega zaključka, da je tožnik kakorkoli soodgovoren za nastalo škodo, zato je na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in presodilo, da je tožena stranka v celoti (100%) odgovorna za nastalo škodo.

V zvezi z višino prisojene odškodnine pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ob tem je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretne okoliščine in specifičnosti obravnavanih škodnih posledic ter jih ob upoštevanju obstoječe sodne prakse v primerljivih zadevah tudi primerno in pravno pravilno ovrednotilo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jih tožnik izčrpno povzema v pritožbi, v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 2.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno upoštevalo ugotovitve izvedencev v povezavi s tožnikovo izpovedbo. Ustrezno je tudi upoštevalo, da bo tožnik bolečine trpel tudi v bodoče. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000.000,00 SIT je primerna. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere opozarja pritožnik, v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjskih aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin, tožnik do višje odškodnine ni upravičen. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo ter ustrezno ovrednotilo tudi dejstvo, da zaradi posledic poškodbe ni več zmožen za opravila kvalificiranega terenskega delavca kot tudi številne druge omejitve, ki jih ima tožnik pri vsakdanjem življenju in mu povzročajo duševne bolečine. Navedba druge tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da so se od prisojenega zneska natekle zamudne obresti, ne zdrži resne pravne presoje, saj obresti predstavljajo plačilo zaradi zamude in nimajo narave odškodnine. Utemeljena pa je pritožba druge tožene stranke v delu, ko graja višino prisojene odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 800.000,00 SIT, kar je po oceni pritožbenega sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje previsok znesek. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje (zelo intenziven strah - "smrtni strah" ob samem dogodku, intenziven strah še 2 uri, ko se je bal, da mu bodo odrezali desno spodnjo okončino in strah za izid zdravljenja, ki je bil pri tožniku prisoten do 12 mesecev) ter tovrstnih podobnih primerih v sodni praksi, znaša po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna denarna odškodnina iz tega naslova 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT), zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino za strah znižalo za 1.251,88 EUR (300.000,00 SIT), v preostalem (glede 417,29 EUR oziroma 100.000,00 SIT, kolikor znaša s pritožbo izpodbijani del) pa je pritožbo druge tožene stranke zavrnilo.

Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo, in sicer je pritožbi tožnika ugodilo tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo, pritožbi druge tožene stranke pa tako, da je prisojeno odškodnino za strah znižalo na 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT), v preostalem pa je pritožbi zavrnilo. To pomeni, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode (in v razmerju do druge tožene stranke, ki se je pritožila) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju pripada 10.432,32 EUR (2.500.000,00 SIT), iz naslova strahu 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT), iz naslova skaženosti 1.251,88 EUR (300.000,00 SIT), iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 12.518,78 EUR (3.000.000,00 SIT), skupaj tedaj 26.289,44 EUR (6.300.000,00 SIT). Iz naslova premoženjske škode pripada tožniku celotna škoda, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, tj. 449,24 EUR (107.655,00 SIT). Prva tožena stranka se ni pritožila, zato v pravnomočno odločitev, da je prva tožena stranka tožniku iz naslova strahu dolžna povrniti prisojenih 800.000,00 SIT, ni bilo mogoče poseči, zato je prva tožena stranka dolžna tožniku plačati še razliko do 800.000,00 SIT, tj. 1.251,88 EUR.

Pritožbeno sodišče je zaradi jasnosti in preglednosti, kljub temu da v pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve te sodbe, ni posegalo, celotno obveznost tožene stranke ponovno zapisalo, ob tem pa izvedlo tudi pretvorbo v sedaj veljavno valuto v Republiki Sloveniji.

Odločitev o delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da okoliščine te pravdne zadeve terjajo ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP presodilo, da znaša tožnikov uspeh po temelju 100%, po višini pa v razmerju do prve tožene stranke 68%, v razmerju do druge tožene stranke pa 62%. Skupen uspeh tožnika do prve tožene stranke znaša tedaj 84%, do druge tožene stranke pa 81%. Uspeh prve tožene stranke znaša 16%, uspeh druge tožene stranke pa 19%.

Pritožbeno sodišče je pravdnima strankama v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 67/2003, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 20/2004 - uradno prečiščeno besedilo), na podlagi vloženih stroškovnikov priznalo potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP). Tožniku je priznalo 11335 odvetniških točk (natančna specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov), kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 5.214,10 EUR, ob povečanju za 20% DDV pa 6.256,92 EUR, materialne stroške v višini 2%, kar znaša 104,83 EUR, kilometrino, cestnino in parkirnino v višini 382,36 EUR, stroške v zvezi z izvedenskimi mnenji v višini 577,75 EUR ter tožnikove potne stroške v višini 280,11 EUR. Skupaj odmerjeni tožnikovi stroški tako znašajo 7.601,97 EUR. Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožniku glede na njegov (povprečni) uspeh povrniti 6.271,63 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da ZPP ne omogoča različnega obravnavanja stroškov, ki nastanejo z izvedenskimi mnenji, zato ti delijo usodo ostalih stroškov.

Stroške prve tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 4.773,16 EUR. Od tega znašajo odvetniški stroški 3.582,48 EUR, sodne takse 428,73 EUR, materialni stroški 50,05 EUR, pričnine 85,96 EUR ter izvedenina 625,94 EUR. Glede na uspeh prve tožene stranke (16%), ji je tožnik dolžan povrniti 763,71 EUR.

Stroški druge tožene stranke pa znašajo 212,98 EUR za sodno takso, 1.104,00 EUR odvetniških stroškov ter 18,4 EUR materialnih stroškov, skupaj tedaj 1.335,38 EUR. Ob 19% uspehu, ji je tožnik dolžan povrniti 253,72 EUR.

Po pobotanju pravdnih stroškov morata prva in druga tožena stranka tožniku povrniti 5.254,20 EUR stroškov pravdnega postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal temelj v višini 30%, kar glede na prisojeno odškodnino pred sodiščem prve stopnje predstavlja znesek 1.980.000,00 SIT, ter 2.000.000,00 SIT, kar predstavlja po višini zavrnjen del tožbenega zahtevka. S pritožbo glede temelja je uspel, glede višine odškodnine pa ne, zato je njegov pritožbeni uspeh 50%. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 750 točk za vložitev pritožbe, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 345,00 EUR, povečano za 20% DDV pa 414,00 EUR, ter materialne stroške v znesku 6,9 EUR, ostalih priglašenih stroškov pa pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so ti že zajeti v priznanih postavkah. Ob pritožbenem uspehu 50% je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 210,45 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1463/2004
• VSL sodba I Cp 366/2003
• VSL sodba II Cp 1210/2004