VSL sklep II Cp 1393/2007

Jedro

Res gre v spornem primeru za en sam škodni dogodek, ki ga opredeljujejo sledeče okoliščine, ki so bistvenega pravnega pomena, in sicer da je dne 13.12.2002 tožnik padel na podestu pred vhodom v stanovanjsko hišo na naslovu C. 1. a. 11, K., in si poškodoval levo roko. Kljub temu pa gre za objektivno spremembo tožbe in so nasprotne ugotovitve prvostopnega sodišča procesno nepravilne. S prvim tožbenim zahtevkom tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper toženo stranko kot odgovornostno zavarovalnico, pri kateri je imel v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost tožnikov delodajalec za škodo delavcem nastalo pri delu. Z drugim tožbenim zahtevkom pa tožnik uperja svoj zahtevek zoper toženo stranko kot odgovornostno zavarovalnico drugega zavarovanca - upravnika in etažnih lastnikov stanovanjske stavbe. V prvi tožbi se tožnik sklicuje na objektivno odgovornost svojega delodajalca, ker naj bi se poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti in njegovo krivdno odgovornost, ker naj mu ne bi preskrbel primerne obutve in je zato padel na drseči površini. V drugi tožbi, katero tožnik sicer tudi posebej opredeli in postavi samostojne tožbene zahtevke (glej pripravljalno vlogo z dne 4.4.2005 na list štev. 13 v spisu), pa zatrjuje krivdno odgovornost navedenih drugih zavarovancev tožene stranke, katerih odgovornost je zavarovana s samostojno drugo zavarovalno pogodbo, pri čemer očita premajhno skrbnost zavarovancev v zvezi s čiščenjem snega pred stanovanjsko hišo. Gre torej za dve povsem različni trditveni podlagi, ko se zatrjuje različna, na drugačnih dejanskih okoliščinah utemeljevana odgovornost dveh različnih subjektov, čigar odgovornost za škodo drugim je zavarovana z dvema različnima pogodbenima razmerjema.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nastalo škodo, ki ji je nastala zaradi padca dne 12.12.2002, do višine zavarovalne vsote. Odločilo je še, da bo o višini in stroških odločeno s končno sodbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Poudarja, da gre za objektivno spremembo tožbe. Gre namreč za dve različni pravni vprašanja in sicer odgovornost delodajalca oziroma odgovornost upravljavca ter lastnikov, stanovalcev in najemnikov. Dejanska podlaga tožbenega zahtevka je različna, pomembna so druga dejstva, druge trditve pravdnih strank in drugi dokazni predlogi. Tožnik bi lahko postavil podredni zahtevek. Tožnik je šele štiri leta po škodnem dogodku popolnoma spremenil trditveno podlago in je namesto objektivne odgovornosti države zatrjeval objektivno in krivdno odgovornost upravljavca in lastnikov, stanovalcev in najemnikov. Gre za spremembo istovetnosti tožbenih zahtevkov, saj sta tako dejanska kot tudi pravna podlaga različni. Tožena stranka je res ista, vendar pa je spremenjeno zavarovanje. Veljajo drugi splošni pogoji, zavarovalna pogodba vsebuje različne klavzule in različne zavarovalne vsote. Napačno je stališče, da zahtevek po spremenjeni tožbi ni zastaran. Ta zahtevek je vložen po poteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Pritožnica tudi ne soglaša z odločitvijo sodišča, da je podana tako krivdna kot objektivna odgovornost upravljavcev, lastnikov, uporabnikov in najemnikov stanovanj. Sodišče ni ugotavljalo temelja odškodninskega zahtevka in se ni opredelilo do vseh navedb pravdnih strank, niti ni ugotavljalo dejanskega stanja, ali je bil namreč podest res očiščen, kakšne so bile okoliščine padca, kakšen je podest, temveč je nekritično sledilo izpovedbi tožnika. Tudi niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, pri čemer ni razlogov o tem. Podane so zato tudi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Res gre v spornem primeru za en sam škodni dogodek, ki ga opredeljujejo sledeče okoliščine, ki so bistvenega pravnega pomena in sicer, da je dne 13.12.2002 tožnik padel na podestu pred vhodom v stanovanjsko hišo na naslovu C. 1. a. 11, K., in si poškodoval levo roko. Kljub temu pa gre za objektivno spremembo tožbe in so nasprotne ugotovitve prvostopnega sodišča procesno nepravilne. S prvim tožbenim zahtevkom tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper toženo stranko kot odgovornostno zavarovalnico, pri kateri je imel v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost tožnikov delodajalec za škodo delavcem nastalo pri delu. Z drugim tožbenim zahtevkom pa tožnik uperja svoj zahtevek zoper toženo stranko kot odgovornostno zavarovalnico drugega zavarovanca - upravnika in etažnih lastnikov stanovanjske stavbe. V prvi tožbi se tožnik sklicuje na objektivno odgovornost svojega delodajalca, ker naj bi se poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti in njegovo krivdno odgovornost, ker naj mu ne bi preskrbel primerne obutve in je zato padel na drseči površini. V drugi tožbi, katero tožnik sicer tudi posebej opredeli in postavi samostojne tožbene zahtevke (glej pripravljalno vlogo z dne 4.4.2005 na list štev. 13 v spisu), pa zatrjuje krivdno odgovornost navedenih drugih zavarovancev tožene stranke, katerih odgovornost je zavarovana s samostojno drugo zavarovalno pogodbo, pri čemer očita premajhno skrbnost zavarovancev v zvezi s čiščenjem snega pred stanovanjsko hišo. Gre torej za dve povsem različni trditveni podlagi, ko se zatrjuje različna, na drugačnih dejanskih okoliščinah utemeljevana odgovornost dveh različnih subjektov, čigar odgovornost za škodo drugim je zavarovana z dvema različnima pogodbenima razmerjema. Podana sta torej tudi različna zakonska dejanska stanova tako glede samega temeljnega razmerja (razmerje neposrednega povzročitelja škoda do oškodovanca) kot tudi iz kritnega razmerja (dve samostojni in različni zavarovalni razmerji z različnimi zavarovanci). Okoliščine, ki predstavljajo pravotvorni dejstveni substrat tožbe, so torej različne in ne gre zgolj za presojo različnih materialnopravnih vprašanj, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Upoštevaje procesno teorijo (ki enakovredno šteje za spremembo tožbe tako spremembo samega tožbenega predloga - zahtevka v ožjem smislu oziroma tožbenega petita kot tudi pravotvorne dejstvene podlage tožbe; stališče o enakovrednosti tožbenega predloga in tožbenega temelja) in ki je uveljavljena v naši sodni praksi, gre za spremembo identitete tožbenega zahtevka v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP, kljub identičnemu tožbenemu predlogu in isti toženi stranki, kot pravilno opozarja pritožba. V konkretnem primeru pa ne gre zgolj za spremembo tožbe, temveč - upoštevaje tudi omenjeno samostojno oziroma posebno oblikovanje nove tožbe oziroma novih tožbenih zahtevkov poleg že obstoječih za več - tudi za naknadno objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov, torej naknadno uveljavljanje novega zahtevka poleg obstoječega zoper isto toženo stranko (neprava sprememba tožbe - glej tudi "Pravdni postopek s komentarjem", 2. knjiga, Uradni list in GV založba, 2006, stran 196; v tem delu avtorica prof. dr. Dragica Wedam Lukič). To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati pogoje za takšno objektivno kumulacijo po 182. členu ZPP, kot tudi pogoje za dovolitev objektivne spremembe tožbe iz 185. člena ZPP, česar pa ni storilo, ker se je nepravilno opredelilo, da gre ves čas za isti nespremenjeni tožbeni zahtevek. Ob povedanem je storjena v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve oziroma neuporabe omenjenih treh procesnih določb v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP.

Sama vsebina spornega predmeta (zatrjevana odgovornost tožene stranke iz dveh različnih zavarovalnih razmerij vendar za isto škodo, v zvezi s katero je tožena stranka lahko dolžna plačati le eno odškodnino) bo terjala predhoden poziv prvostopnega sodišča toženi stranki, da popravi tožbo tako, da uveljavlja kasneje postavljeni tožbeni zahtevek podredno (torej eventualno - če sodišče ne bi ugodilo prvo postavljenemu tožbenemu zahtevku). O prvo postavljenem tožbenem zahtevku pa do sedaj niti še ni bilo odločeno, temveč je bilo ob napačnem procesnem izhodišču prvostopnega sodišča, da ne gre za spremembo tožbe, zgolj v razlogih izpodbijane sodbe pojasnjeno, da je izključena odgovornost tožnikovega delodajalca za povzročeno škodo.

Ker gre v spornem primeru torej za uveljavljanje novega zahtevka poleg že postavljenega, pa bo v primeru, če bo prvostopno sodišče eventualno naknadno objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov dovolilo, tudi presoja ugovora zastaranja drugačna pri novem tožbenem zahtevku kot pri prvem - glede ugotavljanja trenutka pretrganja zastaralnega roka, ki je upoštevaje določbo 365. člena Obligacijskega zakonika vezan na čas postavitve zahtevka v sodnem postopku.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

Še posebni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku v smislu določb 1. odstavka 362. člena ZPP niso potrebni, ker so razvidni iz zgoraj predstavljenih pojasnil.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 451/2002
• VSC sklep Cp 768/2007
• VSL sodba I Cpg 230/2003