VSL sklep IV Cp 4320/2007

Jedro

Res je, da je ob razgovoru s sodnikom lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere in otroku pomaga izraziti svoje mnenje, vendar to ni nujno. Zaupna oseba je oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, in to seveda ne more biti oseba, ki jo otroku izbere nekdo drug, udeleženec postopka, njegov pooblaščenec ali sodišče.

Izvedenka je tako ugotovila, da otrok dobiva izrazito negativna sporočila o ljudeh, ki so mu najbližji, kar povzroča pri njem nestabilnost, dezorientiranost, ki se kaže v občasni žalosti in pobitosti ter potencialnih impulzivnih in agresivnih izbruhih. Zato je svetovala omejitev stikov z očetom tako, da bo otrok čim manj v stiku s starim očetom, da bi se v čim večji meri izognili negativni indoktrinaciji. Poudarila je, da A. A. potrebuje čim bolj enotno vzgojno vplivanje tako z materine kot z očetove strani.

 

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

B. B. in C. C. sta bivša zakonca, M. V. in G. V. sta starša C. C., M. Š. pa je sedanji partner B. B. Ob razvezi zakonske zveze med B. B. in C. C. je bil njun sedaj dvanajstletni sin A. A. zaupan v varstvo in vzgojo materi, stiki med očetom C. C. in mld. A. A. pa so na podlagi sklenjene poravnave v postopku pred pristojnim centrom za socialno delo potekali vsak drugi vikend od petka do nedelje in vsako drugo sredo ter med počitnicami in prazniki. Mati mld. A. A. je predlagala, naj sodišče prepove stike med A. A. in starimi starši in posledično omeji stike med A. A. in njegovim očetom, ker stari starši zaradi sovražnega odnosa do nje in njenega novega partnerja, po njeni oceni ogrožajo koristi mld. A. A. Oče mld. A. A. pa je predlagal, naj sodišče prepove stike med A. A. in novim partnerjem bivše žene, saj po njegovi oceni ta z njegovim sinom zelo slabo ravna in tako ogroža telesni in duševni razvoj njegovega sina. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da vzporedno teče postopek pod opr. št. II P 174/2005, v katerem oče mld. A. A. predlaga, naj zaradi spremenjenih okoliščin sodišče spremeni odločbo in naj A.A. zaupa njemu v varstvo in vzgojo.

Sodišče prve stopnje je predlogu matere ugodilo in je stike med mld. A. A. in njegovim očetom omejilo tako, da ti potekajo dvakrat tedensko po tri ure, A. A. pa pri očetu ne prenoči. Počitnice med šolskim letom A. A. en teden preživi z očetom pod pogojem, da gre oče za cel teden od doma, med poletnimi počitnicami pa A. A. preživi ves mesec pri očetu. Le med poletnimi počitnicami ima A. A. lahko stike tudi s starim očetom, sicer pa ne. Stara mati pa je po odločbi sodišča prve stopnje na stikih tudi lahko prisotna. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo predlog očeta za prepoved stikov med mld. A. A. in novim partnerjem bivše žene.

Zoper takšno odločitev se pritožujejo laično oče in stara starša mld. A. A., oče pa tudi po pooblaščencu. Navaja, da sodišče s takšno odločitvijo ogroža psihično zdravje mld. A. A. in njegovega očeta. Opozarja, da sodišče ni ponudilo nobenega dokaza, da so dosedanji stiki otroka psihično obremenjevali. Sodišče prve stopnje je po mnenju očeta grobo kršilo pravico otroka, da se osebno izreče in spregovori o trpljenju, ki ga preživlja z novim materinim partnerjem. Opozarja, da izvedenki z nestrokovnim pristopom A. A. nista dali priložnosti, da življenjsko utemelji željo po stikih in življenju z očetom. Oče mld. A. A. navaja, da izvedenki nista izdelali izvedenskih mnenj s strani svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, kar je razvidno iz njunih izvedenskih mnenj. Iz pisma direktorice centra, ki ga pritožnik prilaga pritožbi, izhaja, da izvedenki nista zaposleni na centru. Opozarja, da ni jasno, kako sta potem sploh prišli do potrebnih dokumentov za izdelavo mnenja in zakaj sta obravnavali le zadevo N 118/2004 ne pa tudi zadeve N 57/2005 in II P 174/2005. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom postavilo kot izvedenca Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, v sklepu o stroških pa sta navedeni izvedenki. Opozarja, da je postopek trajal tri leta in da je sodišče prve stopnje potrebovalo sedem mesecev, da je napisalo sodbo. Opozarja tudi, da A. A. ni bilo omogočeno, da bi imel pri razgovoru s sodnico zaupno osebo. Poudarja, da ni jasno zakaj A. A. obravnava center za socialno delo Š., če pa A. A. že šest let stalno živi v T. Navaja, da je od izvedenke pričakoval, da bo pismo, v katerem A. opisuje kako je materin partner grobo ravnal z njim, poslala na policijo, ona pa je ocenila, da je šlo za indoktrinacijo otroka. Meni, da stikov ne bi bilo treba omejiti, ker stari oče v Dalmaciji preživi kar 11 mesecev na leto. Res je, da je sodišče ugotovilo, da to ni res, vendar tega dejstva ni preverilo po pravni poti. Poudarja, da je nesprejemljivo, da bo morala stara mati na smučanje ali v toplice, da bi videla vnuka, in da so stiki dvakrat tedensko po tri ure neizvršljivi, saj bo oče tako izgubil dva delovna dneva. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Predlaga tudi, naj sodišče prve stopnje najprej odloči o "predodelitvi" A. A. in šele nato o stikih in naj o zadevi odloča drug sodnik, ki bo A. A. omogočil udeležbo v postopku.

Oče mld. A. A. v laični pritožbi opozarja, da je dr. M. F. izvedenka za odrasle in ne za otroke in poudarja, da je med postopkom nasprotoval postavitvi Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše za izvedenca. Meni tudi, da izvedenki nista pregledali gradiva in da je sodišče napačno odločilo o stroških v zvezi z izvedencem.

Stara mati v svoji laični pritožbi opozarja, da je nesprejemljiva odločitev, da A. A. ne sme prespati v njihovi hiši. Meni, da je A. A. nemiren zato, ker ne želi živeti z materjo in očimom v stolpnici, kjer se ne more sprostiti. Pritožnica meni, da ni razlogov, da bi sin C. C. iskal drugo stanovanje, saj ima v družinski hiši dovolj prostora tudi za delavnico. Opozarja, da je očim do A. A. nasilen, da je napadel tudi že očeta matere A. A., da pa je sedaj invalidsko upokojen, kar pomeni, da A. A. največ časa preživi z njim. Pritožnica priznava, da je njen mož zelo prizadet zaradi razveze sina, da pa do otroka ni nestrpen in da je nerazumljivo, da mu sodišče na eni strani prepove stike z A. A., na drugi strani pa mu dovoli, da poleti cel mesec preživi z A. A.

Stari oče pa v laični pritožbi poudarja, da mu je žal, da so bile njegove izjave narobe razumljene in poudarja, da želi mld. A. A. vse najboljše. Meni, da ni v redu, da se A. A. prisiljuje, da sprejme neko drugo osebo kot svojega očeta. Meni, da ta ni otrokov vzornik in nekdo, po katerem bi se otrok zgledoval, ampak oseba, s katero je prisiljen živeti in se ji podrejati. Poudarja, da je A. A. zaradi teh notranjih konfliktov hiperaktiven, nestanoviten in konflikten in da je stari materi zaupal, da mu je vsiljevanje nadomestnega očeta in preprečevanje stikov z očetom takšna frustracija, da bi najraje naredil samomor. Oba s staro materjo menita, da bi bilo za A. A. najbolje, da bi živel z očetom, saj ta tudi nima nove partnerice.

Pritožbe niso utemeljene.

Uvodoma višje sodišče poudarja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče najprej odločati o zahtevku tretjega udeleženca, naj sodišče svojo odločbo spremeni in otroka zaupa njemu namesto predlagateljici (zadeva II P 174/2005). Ker sta predlagatelja - mati in oče A. A. - zatrjevala, da so stiki otroka z starimi starši in z novim materinim partnerjem tako ogrožajoči za otroka, da jih je treba takoj omejiti oziroma prepovedati, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ker je o predlogu obeh odločilo. Če bo v postopku II P 174/2005 sodišče spremenilo odločitev in bo A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, bo tudi takrat na novo uredilo stike. Višje sodišče tudi poudarja, da ne odgovarja na pritožbene navedbe o tem, da bi bilo otroku bolj v korist, da ga sodišče zaupa v varstvo in vzgojo očetu, saj bo o tem odločalo sodišče v zadevi II P 174/2005.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni A. A. omogočilo, da pove svoje mnenje, saj je z njim v skladu z določbo 410. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) opravilo neformalni razgovor. Res je, da je ob razgovoru lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere in otroku pomaga izraziti svoje mnenje, vendar to ni nujno. Zaupna oseba je oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, in to seveda ne more biti oseba, ki jo otroku izbere nekdo drug, udeleženec postopka ali njegov pooblaščenec ali sodišče. V spisu ni podatkov o tem, da bi otrok sam izbral kakšno zaupno osebo oziroma, da prisotnost takšni osebi na razgovoru ne bi bila omogočena.

Pritožbene navedbe glede dolgotrajnosti postopka in dejstva, da sodba ni bila izdelana v predpisanem roku, je višje sodišče upoštevalo kot predlog višjemu sodišču, da v okviru pristojnosti v zvezi z nadzorom nad delom sodnikov sodišč prve stopnje preveri, zakaj je prišlo do nespoštovanja roka za izdelavo sodbe in tudi ustrezno ukrepa v okviru svojih pristojnosti. Na samo pravilnost in zakonitost odločbe pa te kršitve niso mogle vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP). Višje sodišče tudi pojasnjuje, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je zadevo obravnaval Center za socialno delo v Š., ker je imel A. A. ob obravnavanju tam prijavljeno stalno prebivališče.

Višje sodišče tudi poudarja, da ni res, da iz podatkov v spisu ni razvidno, kako sta izvedenki A. U., klinična psihologinja, in dr. M. F., psihiatrinja, prišli do podatkov za izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je v skladu s tretjim odstavkom 245. člena ZPP izvedensko mnenje zaupalo strokovni instituciji, v tem primeru Svetovalnemu centru za otroke, mladostnike in starše. To stori sodišče takrat, ko oceni, da je za izdelavo izvedenskega mnenja potreben multidisciplinaren pristop. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je za oceno pravno pomembnih dejstev v tej zadevi potrebno strokovno znanje klinično psihološke in psihiatrične stroke. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da zgolj dejstvo, da je Svetovalni center tudi v razveznem postopku med predlagateljico in tretjim nasprotnim udeležencem izdelal izvedensko mnenje, ni razlog za izločitev. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče Svetovalnemu centru za otroke, mladostnike in starše najprej dne 9.11.2005 poslalo spis, nato pa je dne 17.1.2006 Svetovalni center še opozorilo, naj čim prej izdela izvedensko mnenje. Po tej urgenci je prejelo izvedenski mnenji A. U. in dr. M. F. Praviloma strokovna institucija sodišče obvesti, kateremu posamičnemu strokovnjaku je zaupala izdelavo izvedenskega mnenja. Dejstvo, da tega Svetovalni center ni storil, bi lahko pomenilo le morebitno kršitev postopkovnih določil v zvezi z izločitvijo izvedenca, vendar tretji nasprotni udeleženec tega ne zatrjuje. Opozarja le, da iz dopisa Svetovalnega centra, ki ga je priložil pritožbi izhaja, da izvedenki nista zaposleni na Svetovalnemu centru. Svetovalni center lahko zaupa izvedensko delo tudi strokovnjaku, ki ni v rednem delovnem razmerju na Svetovalnem centru, vendar odgovarja za opravljeno strokovno delo, saj je bilo izvedenstvo zaupano njemu. Res je, da je tudi Svetovalni center tisti, ki bi moral za opravljeno izvedensko delo izstaviti račun, vendar prvi nasprotni udeleženec v pritožbi niti ne navede v čem so te nepravilnosti vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato višje sodišče ocenjuje, da v zvezi s tem ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tretji nasprotni udeleženec opozarja, da izvedenki nista preučili spisov N 57/2005 (predlog za prepoved stikov z M. Š., zadeva je bila združena s to zadevo) in II P 174/2005 (predlog za "predodelitev" mld. A. A.) in da sta izvedensko mnenje izdelali nestrokovno. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta bili obe izvedenski mnenji vročeni vsem udeležencem postopka s pozivom, naj v roku 15 dni sodišču sporočijo pripombe. Po prejetih pripombah je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP obe izvedenki izčrpno zaslišalo na naroku. Po opravljenem zaslišanju obeh izvedenk tretji nasprotni udeleženec v zvezi z opravljenim izvedenskim delom ni imel pripomb in nobenega dokaznega predloga več. Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sta izvedenki svoje delo opravili strokovno, da sta odgovorili na vse pripombe in dodatna vprašanja udeležencev in je zato pravilno svojo odločitev oprlo na njune strokovne ugotovitve. Višje sodišče še dodaja, da je res, da je dr. M. F. psihiatrinja in ne pedopsihiatrinja, vendar je bila postavljena kot izvedenka zato, da je ocenila osebnosti udeležencev postopka in ali imajo škodljiv vpliv na A. A. do te mere, da je potrebna omejitev stikov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je A. A. hiperkinetičen, nemiren, ima težave s koncentracijo, da je v reagiranju impulziven in da ima težave z vedenjem, ki se kažejo v šoli in doma. A. A. je agresiven do sošolcev, jih tepe, pljuva, je žaljiv do učiteljic, obiskuje klinično psihologinjo in pedopsihiatrinjo, jemlje zdravila Ritalin in je vključen v program učenja socialnih veščin. Izvedenka A. U. je pojasnila, da otroci s hiperkinetično motnjo potrebujejo na eni strani zelo strukturirano okolje in zelo jasne zahteve in omejitve, na drugi strani pa ljubeče razumevanje.

Sodišče je ugotovilo, da A. A. živi z materjo in njenim novim partnerjem, da pa oče A. A. živi s svojimi starši tako, da ima A. A., ko ima stike z očetom, vselej tudi stike s starimi starši. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je otrok čustveno navezan na oba od staršev in da sta tudi oba starša na A. A. iskreno navezana, tako da ni dvoma, da so stiki med A. A. in očetom A. A. v korist.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da materin novi partner sodeluje pri vzgoji A.A., saj je ta zaradi hiperkinetične motnje zelo zahtevna in naporna, da pa je do A. A. včasih preveč kritičen in strog, zaradi česar je A. A. do njega ambivalenten in njegovo kaznovanje doživlja kot znak, da ga očim nima rad. Ugotovilo je, da imata mati in njen partner do A. A. strog pristop, da ima mati do A. A. včasih prevelika pričakovanja, vendar zna sinu jasno postaviti meje in je pri upoštevanju teh dosledna. Oče pa na drugi strani tega ni sposoben narediti, je do otroka pretirano popustljiv in mu v vsem ustreže in si s tem skuša pridobiti njegovo naklonjenost, ko pa pride do vedenja, ki ni več sprejemljivo, pa otroka ne obvlada. Mati je zaradi takšnega očetovega ravnanja do njega kritična, s čemer tudi ruši očetovo avtoriteto.

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da stari oče otroka ščuva proti materi in njenemu novemu partnerju, je do njiju žaljiv in v odnos do vnuka vnaša maščevalnost do bivše snahe in njenega novega partnerja s takšnim ravnanjem pa seveda ruši avtoriteto matere in njenega partnerja pred A. A. Sodišče je ugotovilo, da se oče A.A. zaradi izrazite psihične odvisnosti od svojega očeta, temu ni sposoben upreti in mu takšnega ravnanja preprečiti. Sodišče je ugotovilo, da je stara mati do otroka topla in zaščitniška, vendar tudi ona ni sposobna svojemu možu preprečiti škodljivega ravnanja.

Izvedenka A. U. je tako ugotovila, da otrok dobiva izrazito negativna sporočila o ljudeh, ki so mu najbližji, kar povzroča pri njem nestabilnost, dezorientiranost, ki se kaže v občasni žalosti in pobitosti ter potencialnih impulzivnih in agresivnih izbruhih. Zato je svetovala omejitev stikov z očetom tako, da bo otrok čim manj v stiku s starim očetom, da bi se v čim večji meri izognili negativni indoktrinaciji. Poudarila je, da A. A. potrebuje čim bolj enotno vzgojno vplivanje tako z materine kot z očetove strani.

Tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče sploh ni ugotovilo, da je bil dosedanji način izvajanja stikov otroku v škodo. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi strokovnih ugotovitev izvedenk pravilno odločilo, naj se stiki med tednom omejijo tako, da stari oče ob teh stikih ne bo prisoten, torej, da morajo potekati izven doma starih staršev. Stiki po odločitvi sodišča prve stopnje potekajo dvakrat tedensko in ni izključeno, da je to med vikendom oziroma v dela prostih dneh, zaradi česar je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za dva izgubljena delovna dneva.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je odločitev, da lahko A. A. med poletnimi počitnicami mesec dni preživi na morju, kjer bo prisoten tudi stari oče, v nasprotju z oceno, da stari oče negativno vpliva na duševni razvoj otroka. Izvedenka je pojasnila, da je pri omejitvi stikov vselej treba izhajati iz koristi otroka. Ker je ugotovila, da A. A. poletne počitnice zelo veliko pomenijo, je pri tehtanju slabih in dobrih vplivov takšnega preživljanja počitnic svetovala, naj se ti stiki ne omejijo. Ocenila je, da bo sicer stari oče v tem obdobju lahko izražal negativna čustva do otrokove matere, da pa posledice negativne indoktrinacije v tem obdobju ne bodo tako huda, kot če bi se ta izvajala preko celega leta.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so se mati, njen novi partner in A. A. že vključili v družinsko terapijo, ki naj bi pripomogla k temu, da bosta materin partner in A. A. sprejela drug drugega. Sodišče je na podlagi izvedenskih mnenj in tudi pisma, ki ga je napisal A. A., ugotovilo, da ima materin partner res strožje vzgojne metode, ki so se nekajkrat odrazile tudi v fizičnem kaznovanju, vendar strokovnjaki - tako izvedenke kot delavci centra za socialno- niso ocenili, da je otrok v stikih z njim ni ogrožen. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni višjega sodišča pravilno zavrnilo predlog očeta, da se stike med A. A. in materinim partnerjem prepove.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR), ko je stike z očetom in starimi starši omejilo, predlog za prepoved stikov z M. Š. pa zavrnilo. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tretji nasprotni udeleženec v pritožbi opozarja, da je plačal polovico stroškov za izvedenki, da pa bi moralo sodišče predlagateljici naložiti plačilo druge polovice stroškov izvedenk. Sodišče prve stopnje odloči o stroških postopka na zahtevo stranke. V zahtevi mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov pa mora zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave (163. člen ZPP). Če je tretji nasprotni udeleženec hotel, naj sodišče odloči, da mu je predlagateljica dolžna povrniti polovico stroškov, ki jih je sam založil za izvedenko, bi moral pred koncem glavne obravnave to zahtevati. Ker tega ni storil, sodišče prve stopnje o tem ni odločilo. Glede plačila druge polovice stroškov za izvedence pa bo moralo sodišče še odločiti na podlagi določbe četrtega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer bo moralo upoštevati, da je tretji nasprotni udeleženec že plačal polovico stroškov.

 

Datum zadnje spremembe:

31.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 3876/2007
• VSL sklep IV Cp 3069/2008
• VSL sklep IV Cp 2918/2008