VSL sklep I Ip 3165/2007

Jedro

Iz dolžničinih prilog je razvidno, da je dolžnica preživnino za upnika plačevala preko poštnih nakaznic, in kot naslovnika navajala upnika. S tem pa je svojo preživninsko obveznost izpolnjevala na drugačen način, kot je bilo določeno s prvo sodbo, saj je namesto na hranilno knjižico denar nakazovala preko poštnih nakaznic na upnika in njegovo sestro, kar pa nikakor ne more vplivati na dejstvo, da je upnica svojo obveznost izpolnjevala. Prva sodba sicer res določa plačevanje preživnine na hranilno knjižico, vendar pa zgolj drugačen način izpolnitve obveznosti ne more vplivati na dejstvo, da je svojo obveznost izpolnjevala, zaradi česar je le-ta skladno z določbo 1. odst. 270. čl. OZ tudi prenehala.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ugovoru dolžnice delno ugodilo in izvršbo delno ustavilo, v 3. točki izreka je v preostalem delu ugovor dolžnice zavrnilo, v 4. točki je dolžnici naložilo, da sama krije stroške ugovora, v 5. točki pa, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnica in navaja, da so sporna predvsem plačila po sodbi opr. št. I P 159/99 z dne 19.4.2001. Dolžnica je kljub ugovoru zastaranja posredovala vsa dokazila o plačilih po prvem izvršilnem naslovu, začenši s plačilom za maj 2001 v znesku 20.000,00 SIT in juniju 2001 v znesku 25.000,00 SIT, nadalje pa po prejemu sodbe v juliju 2001 v znesku 194.166,00 SIT po sodbi za nazaj, in nato vsak mesec od julija 2001 do maja 2004. Sodišče prve stopnje ni nobenega izmed dokazanih plačil preživnine štelo kot plačila preživnine, ker jih je dolžnica namesto na hranilno knjižico (iz sodbe ni razvidno, na koga glasi) nakazovala preko poštne nakaznice na vsakokratni naslov obeh otrok. Pri tem se je sodišče sklicevalo na sodno prakso, čeprav dolžnica podobnega primera v sodni praksi ni našla in meni, da je sodišče s tem zavzelo preveč rigorozno in s tem nepravilno stališče. Dejstvo je, da je dolžnica vsa plačila že od julija 2001 dalje plačevala v točno določenih zneskih preživnine, kot so bili določeni s sodbo, nadalje pa je vsa plačila po vsakokratni uskladitvi preživnin tudi uskladila na novo vrednost preživnine. Že iz samih zneskov je tako nesporno, da je šlo za plačilo preživnine, vsa plačila pa so bila opravljena redno vsak mesec za naslovnika M. L. in P. L., kar prav tako kaže, da gre za preživnino. Nobeno izmed plačil nikoli ni bilo zavrnjeno, niti I. L. kot zakoniti zastopnik niti preživninski upravičenec dolžnici nikoli nista ugovarjala načinu njenega plačila. Dolžnica je zato štela, da so upravičenci šteli njena plačila za plačila preživnine, saj jim z ničemer ni dala povoda, da bi mislili drugače. Da so prejete zneske prejemali kot preživnino je v drugem postopku z opr. št. I 04/04887 zatrdil tudi upnik preko svojega zakonitega zastopnika očeta I. L. v predlogu za izvršbo, kjer je iz prilog upnika razvidno, da je prejel sporočilo naslovniku (način plačila s poštno nakaznico), in je na več mestih navedeno, da se s tem plačuje preživnina oziroma hranarina. Upnik je tudi s takšnim ravnanjem dolžnici potrjeval, da z njenim načinom izvrševanja, torej namesto na hranilo knjižico s poštno nakaznico, ni nič narobe in ga je kot takšnega akceptiral in štel kot poravnavo preživnine. Tako je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da plačila od 1.2.2000 do maja 2004, ki jih je dolžnica dokazovala s fotokopijami poštnih nakaznic, ne predstavljajo plačila preživnin. Posledično sodišče tudi ni upoštevalo, da so bile zaradi preplačil po prvi sodbi pravočasno poravnane tudi obveznosti za mesece oktober, november in december 2005, kar je dolžnica dokazovala in zatrjevala v ugovoru, kjer zatrjuje plačila za leto 2005. Sodišče je nepravilno odločilo tudi o stroških ugovora, njegova odločitev je logično nesmiselna, saj je dolžnica z ugovorom delno uspela. Sodišče prve stopnje odgovora na ugovor ni posredovalo dolžnici, zaradi česar pritožbene navedbe v zvezi z načinom plačila ne predstavljajo novot. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in spremeni, po potrebi pa vrne zadevo v nov postopek.

Upnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da so trditve dolžnice o tem, da iz sodbe ni razvidno, na koga glasi hranila knjižica, neutemeljene, ker ima vsak imetnik hranilne knjižice eno številko, ki je unikatna, poleg tega pa je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 159/99 z dne 19.4.2001 že bila pravnomočna in bi dolžnica morala, če je bila mnenja, da bo imela pri nakazovanju preživnine na hranilo knjižico težave, vložiti pritožbo ali pa predlagati izdajo popravnega sklepa. Da je imetnik hranilne knjižice I. L., pa je razvidno že iz 2. tč. izreka navedene sodbe, ki določa, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo očetu, I. L., torej zakonitemu zastopniku, ki je do polnoletnosti tudi upravičen do preživnine. Očitno je, da dolžničin namen ni bil plačevati preživnino, saj je ravnala v nasprotju z izrekom sodbe, ki določa točen način plačevanja preživnine na hranilno knjižico in ne preko poštnih nakaznic. S svojim ravnanjem je dolžnica večkrat kršila načelo varstva otrokovega interesa, ki je temeljno načelo pravne ureditve razmerij med starši in otroci. Glede drugega izvršilnega postopka pod opr. št. I 04/04887 pa dolžnica ni predložila pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki bi logično sledil predlogu za izvršbo. S tem dejansko priznava, da je zavestno ravnala v nasprotju z izrekom sodbe, sploh pa v konkretnem primeru ni sporna obveznost plačevanja preživnine le za nekaj mesecev v letu 2003, ampak od leta 2000 pa do leta 2006 za upnika M. L. Iz predloga za izvršbo jasno izhaja, da dolžnica preživnine ne plačuje. Preživnino za mladoletnega otroka je po sodbi potrebno plačevati zakonitemu zastopniku in samo tak način izpolnitve je pravilen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v sklepu, ki ga dolžnica izpodbija. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo dolžnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami) - v nadaljevanju: ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/98 s spremembami) - v nadaljevanju: ZIZ.

Dolžnica je v ugovoru z dne 8.1.2007 uveljavljala ugovorni razlog iz 8. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ, tj. prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Po določbi 1. odst 270. čl. Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami) - v nadaljevanju: OZ, pa obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Dolžničina obveznost plačevanja preživnine za upnika je bila določena z dvema odločbama Okrožnega sodišča v Ljubljani, in sicer najprej s sodbo opr. št. I P 159/99 z dne 19.4.2001 (v nadaljevanju: prva sodba), nato pa s sodbo opr. št. IV P 1993/2004 z dne 16.12.2004 (v nadaljevanju: druga sodba), pri čemer je bilo v prvi sodbi določeno, da mora preživnino za upnika plačevati na hranilno knjižico s št. 00. Iz dolžničinih prilog na list. št. B2-B12 je razvidno, da je dolžnica preživnino za upnika plačevala preko poštnih nakaznic, in kot naslovnika navajala upnika M. L. in P. L. S tem pa je svojo preživninsko obveznost izpolnjevala na drugačen način, kot je bilo določeno s prvo sodbo, saj je namesto na hranilo knjižico denar nakazovala preko poštnih nakaznic na upnika in njegovo sestro, kar pa nikakor ne more vplivati na dejstvo, da je upnica svojo obveznost izpolnjevala. Prva sodba sicer res določa plačevanje preživnine na hranilno knjižico, vendar pa zgolj drugačen način izpolnitve obveznosti ne more vplivati na dejstvo, da je svojo obveznost izpolnjevala, zaradi česar je le-ta skladno z določbo 1. odst. 270. čl. OZ tudi prenehala. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi svoje odločitve sicer sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, vendar pa ni konkretno navedlo nobene vsebinsko podobne odločbe, zaradi česar je njegova odločitev v tem delu ostala neobrazložena.

V času izpolnjevanja preživninske obveznosti po prvi sodbi je bil upnik še mladoleten in je živel pri očetu, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje (4. odst. 3. strani izpodbijanega sklepa). Po določbi 107. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 s spremembami) - v nadaljevanju: ZZZDR, mladoletne otroke zastopajo starši, če pa je treba mladoletnemu otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu roditelju, če pa starši ne živijo skupaj, tistemu roditelju, pri katerem otrok živi. Glede na navedeno zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje v obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, da so bili denarni zneski iz poštnih nakaznic dejansko vročeni očetu upnika, obveznost dolžnice pa s tem izpolnjena, in da ne gre verjeti upniku, da ti zneski niso bili uporabljeni za kritje stroškov preživljanja. Čeprav je bil v prvi sodbi izrecno določen način izpolnjevanja dolžničine preživninske obveznosti, s tem ni izključena možnost drugačnega načina izpolnitve le-te. Sodišče v izvršilnem postopku samostojno presoja, ali so podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo (1. odst. 55. čl. ZIZ), pri čemer je eden od njih prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Ker po določbi 1. odst. 270. čl. OZ obveznost lahko preneha tudi z izpolnitvijo, dolžnica pa je svojo obveznost po prvi in po drugi sodbi izpolnjevala na način, da je zneske preživnine nakazovala na ime upnika in njegove sestre P. L. preko poštnih nakaznic, pri čemer je le-te na podlagi 2. odst. 107. čl. ZZZDR vsakokrat prejel njun oče kot zakoniti zastopnik, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tudi s tem načinom svojo obveznost veljavno izpolnila, v posledici česar je zato prenehala.

Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju o vprašanju prenehanja dolžničine obveznosti nepravilno uporabilo materialno pravo (341. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato sklep v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. v zvezi s 355. čl. ZPP, oba pa v zvezi s 15. čl. ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje vse navedeno pravilno uporabiti materialno pravo in pri ugotavljanju dejanske višine izpolnjene dolžničine obveznosti upoštevati tudi vsa plačila, ki jih je na podlagi prve sodbe nakazovala preko poštnih nakaznic na ime upnika in njegove sestre P. L. Prav tako pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o stroških dolžničinega ugovora, in pri tem upoštevati načelo uspeha v postopku v smislu 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, se v presojo ostalih pritožbenih razlogov ni spuščalo.

Pritožbeno sodišče je v smislu določbe 3. odst. 165. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ, izpodbijani sklep razveljavilo, zato je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 89/99
• VDS sodba Pdp 1152/2004
• VSK sklep I Cpg 250/2004