VSL sklep I Ip 3018/2007

Jedro

Res da upnik v postopku z ugovorom tretjega ni uspel, saj je smiselno izjavil, da ugovoru ne nasprotuje. Vendar pa v obravnavani zadevi pravna podlaga odločitve o stroških tretjega ni prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa povrnitev izvršilnih stroškov po načelu uspeha, temveč je kot specialen predpis potrebno uporabiti ZIZ. Ta določa, da mora upnik tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče pa se lahko pri odločanju o stroških tretjega opre tudi na 160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih. Čeprav v obravnavanem primeru do izločitvene pravde v smislu 65. člena ZIZ ni prišlo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se lahko omenjeno določilo analogno uporabi tudi pri odločanju o stroških ugovora tretjega.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v prvi točki izreka sklepa ugovoru tretjega H. d.o.o. ugodilo in sklep o izvršbi z dne 31.1.2007 razveljavilo v delu izvršbe na premično premoženje dolžnika - vozilo znamke S. ter vozilo znamke F. ter izvršbo na navedeni premičnini ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V drugi točki izreka je izvršbo na navedeni premičnini odložilo do pravnomočnosti tega sklepa. V tretji točki izreka sklepa je sodišče odločilo, da je upnik dolžan povrniti tretjemu ugovorne stroške v znesku 429,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Upnik je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo. Pritožuje se zgolj zoper tretjo točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Upnik je v predlogu za izvršbo z dne 20.12.2006 predlagal rubež in cenitev dolžnikovega premičnega premoženja. Izvršitelj je rubež razpisal za dne 9.3.2007, o čemer je bil upnik seznanjen. Tudi iz poročila izvršitelja izhaja, da je bil upnik seznanjen z rubežem, a se ga ni udeležil. Izvršitelj pa je dne 21.3.2007 opravil rubež še enkrat in na njem zarubil traktorje in osebno vozilo. Upnik z razpisom tega rubeža ni bil seznanjen in ni prejel nobenega obvestila. Nekorektna je obrazložitev, da bi upnik po določbi Zakona o odvetništvu imel možnost preveriti podatke o tem, kdo je lastnik vozil. Upnik te možnosti ni imel, dejstva o rubežu so mu bila znana šele, ko je od izvršitelja R. D. prejel rubežni in cenilni zapisnik z dne 21.3.2007. Nanj je takoj odreagiral z vlogo z dne 10.4.2007. Sodišče je s takšno odločitvijo postavilo upnika v položaj, ko je plačnik nekakšnih storitev, ki jih ni zahteval, ne pričakoval. Sklep je šikanozen, ker je bil izdan 13.4.2007, ko je bilo upnikovo stališče sodišču že znano. Sodišče se niti ni potrudilo, da bi s preveritvijo pri izvršitelju ugotovilo, ali je bil upnik seznanjen z rubežem traktorjev in vozila. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo tj. določbo 154. člena ZPP o procesnem neuspehu upnika. Odločitev je tudi v nasprotju z določilom 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upnik zahteva povračilo pritožbenih stroškov po stroškovniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2007 do plačila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tretji vložil ugovor tretjega in predlog za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o ugovoru tretjega ter zahteval povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (list. št. 9-10). Sodišče prve stopnje je ugovoru in predlogu za odlog izvršbe ugodilo (prva in druga točka izreka izpodbijanega sklepa), odločitev pa je pravnomočna, saj se zoper njo ni pritožil nihče. Prav tako je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi tretjega za povrnitev stroškov ugovornega postopka; odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tretji z ugovorom uspel, kar predstavlja za upnika procesni neuspeh in je enako položaju iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ter nato zaključilo, da je upnik dolžan tretjemu povrniti njegove stroške. Pri tem se je oprlo na na prvi odstavek 154. člen ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Takšno materialnopravno izhodišče pa je napačno.

Tretji je v izvršilnem postopku udeleženec, ki zastopa svoj lastni interes, da se izreče izvršba za nedopustno glede predmeta, na katerem ima kakšno pravico (prim. 64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Res da upnik v postopku z ugovorom tretjega ni uspel, saj je smiselno izjavil, da ugovoru ne nasprotuje oziroma da dokumentacijo tretjega šteje kot relevantno in ne uveljavlja, da sta zarubljeni vozili predmet rubeža in prodaje. Vendar pa v obravnavani zadevi pravna podlaga odločitve o stroških tretjega ni prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa povrnitev izvršilnih stroškov po načelu uspeha, temveč je kot specialen predpis potrebno uporabiti ZIZ. Ta določa, da mora upnik tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik glede na zakonsko določbo torej tretjemu praviloma ni dolžan povrniti stroškov. Njegova dolžnost povračila stroškov tretjega je določena kot izjema, torej zgolj takrat, kadar jih je upnik tretjemu povzročil neutemeljeno. S tem se vsebina določila o povračilu stroškov tretjega približuje načelu krivde. Sodišče pa se lahko pri odločanju o stroških tretjega opre tudi na 160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih. Čeprav v obravnavanem primeru do izločitvene pravde v smislu 65. člena ZIZ ni prišlo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se lahko omenjeno določilo analogno uporabi tudi pri odločanju o stroških ugovora tretjega (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 587/2000). Pritožba torej pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno, saj ni uporabilo navedenih določb materialnega prava.

Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je zahtevi za povračilo stroškov tretjega nasprotoval že z vlogo z dne 10.4.2007 (list. št. 17-18), v kateri je jasno navedel, da odklanja zahtevo tretjega za plačilo ugovornih stroškov. Če so stroški že nastali, so zaradi ravnanja dolžnika ali izvršitelja; rubeža obeh traktorjev izrecno ni zahteval, tudi ni mogel biti seznanjen s tem, da so rubljena vozila oziroma kmetijska mehanizacija v lasti tretjih. S takšnimi navedbami upnik zatrjuje, da stroškov tretjega ni povzročil po svoji krivdi (neutemeljeno), kot tudi, da je utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice tretjih. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je pooblaščenec upnika imel možnost pridobiti podatke o tem, ali je dolžnik lastnik kakšnih vozil, pa upnik v pritožbi še pojasnjuje, da o rubežu z dne 21.3.2007 (na katerem so bili zarubljeni predmeti, glede katerih je tretji uspel z ugovorom in predlogom za odlog izvršbe) ni bil obveščen in ga ni predlagal, zato tudi ni mogel preveriti podatke o lastništvu vozil. Navedene trditve so pravno pomembne za odločitev v obravnavani zadevi. Še posebej, če se bo izkazalo, da upnik izrecne zahteve za rubež traktorjev ni podal, kot tudi da je izvršitelj dne 21.3.2007 rubež opravil, ne da bi upnika o tem predhodno obvestil. Zakon namreč izvršitelju nalaga dolžnost, da o času in kraju rubeža obvestiti upnika in ga opozoriti, da bo rubež opravljen tudi, če se ga upnik ne bo udeležil (tretji odstavek 82. člena ZIZ ter 49. in 50. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, Ur. l. RS, št. 18/2003, v nadaljevanju Pravilnik). Upniku se s tem omogoči, da je navzoč na samem rubežu, da aktivno sodeluje in vpliva na potek rubeža (prim. peti odstavek 76. člena Pravilnika). Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava do upnikovih trditev ni opredelilo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijani 3. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, glede na upnikove trditve in podatke v spisu, ob uporabi določil ZIZ ter Pravilnika najprej ugotovi, ali je upnik ugovorne stroške tretjega povzročil neutemeljeno (prim. šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ali je upnik utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice tretjih (prim. 160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), nato pa odloči o utemeljenosti zahtevka tretjega. Če bo ugotovilo, da je upnik stroške povzročil neutemeljeno, bo nato moralo ugotoviti še višino priznanih stroškov in jih naložiti v plačilo upniku. Če pa bo ugotovilo, da upnik stroškov tretjega ni povzročil neutemeljeno ali da je upnik utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice tretjih, bo potrebno zahtevo tretjega za povrnitev stroškov zavrniti in odločiti, da tretji sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje, na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1573/99
• VSL sklep III Cp 1107/2004
• VSL sodba in sklep I Cp 600/2000