VSL sklep I Cp 3953/2006

Jedro

Če sta se stranki dogovorili, da bo vozilo prešlo v toženčevo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino, je potrebno uporabiti določbe ZVPot o prodaji na obroke (56. člen ZVPot v zvezi s 2. in 3. odst. 1 člena ZVPot). Te določbe pa so kogentne narave, in sicer v smislu, da jih pogodbene stranke z drugačnim dogovorom ne morejo spremeniti v škodo kupca. Po določbi 3. odst. 55. člena ZVPot so določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za potrošnika manj ugodna od določb tega poglavja, razen določil o lastninskem pridržku, nična. V 52. členu ZVPot je določeno, v katerih primerih lahko prodajalec zahteva od kupca plačilo vseh tudi še nezapadlih obrokov kupnine. Tako lahko po 4. odst. tega člena prodajalec, tudi če ne odstopi od pogodbe, zahteva od potrošnika, da plača ves ostanek kupnine, če mu pred tem pusti dodaten petnajstdnevni rok, vendar pa lahko to stori, le če pride potrošnik v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine (2. odst. 52. člena ZVPot).

Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je za pogodbo o finančnem leasingu (v splošnem) značilno, da leasingodajalec ne prevzame tveganja glede izročitve predmeta leasinga ter da zato tudi v konkretni zadevi terjatev tožeče stranke in veljavnost pogodbe ni odvisna od dejstva, ali je bilo vozilo tožencu izročeno. Leasing pogodbe imajo namreč med drugim tudi pravno naravo zakupne pogodbe, katere bistvena sestavina je tudi izročitev predmeta zakupa v rabo zakupniku (587. člen OZ). Zato je lahko zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi terjatev tožeče stranke in veljavnost pogodbe ni odvisna od dejstva, ali je bilo vozilo tožencu izročeno, pravilen le, če se ugotovi, da sta se stranki tudi pri sklepanju predmetne leasing pogodbe izrecno dogovorili, da tožeča stranka za dobavo vozila ne odgovarja oziroma da toženec zaradi neizročitve vozila plačila svojih obveznosti ni oproščen.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 1. odst. 1. točke in v 1. odst. 2. točke izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I xx z dne 15.8.2005 ostane v točkah 1. in 3. sklepa deloma v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 3.304.858,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.7.2004 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 62.669,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2005 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, ter da se delni umik tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.304.858,14 SIT za čas od 29.6.2004 do 23.7.2004 upošteva in se v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I xx z dne 15.8.2005 razveljavi in pravdni postopek ustavi, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 424.810,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, v presežku - za zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do poteka paricijskega roka pa da se stroškovni del zavrne.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec. V pritožbi pravi, da je tožeča stranka pooblastilo M. S. za sklepanje pogodb predložila šele v pripravljalni vlogi z dne 13.2.2006, katero je Okrožno sodišče v Novem mestu prejelo 24.2.2006. Navedeno pooblastilo in tudi druge listine, ki jih je tožeča stranka predložila šele v pripravljalni vlogi z dne 13.2.2006 (pooblastilo tožeče stranki M. B. za sklepanje pogodb, podatke o leasingojemalcu, kopijo njegove osebne izkaznice, potrdila o davčni številki in plačilno listo G. C.) so bile v spis predložene prepozno, po prvem naroku, ki se je opravil dne 9.1.2006, kljub temu, da je že na prvem naroku ugovarjal, da na strani tožeče stranke pogodbe ni podpisala pooblaščena oseba. Tožeča stranka pa tudi ni navedla razloga, zakaj teh listin sodišču ni predložila že prej. Ker je sodišče prve stopnje te listine vpogledalo in se nanje sklicuje v sodbi, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pravi tudi, da je sodišče pri ugotavljanju priimka M. S. oziroma B. ugotavljalo dejstva, ki jih tožeča stranka niti ni zatrjevala, ter da sodišče tudi ni imelo podlage za ugotavljanje prejšnjega priimka pooblaščenke, zaradi česar gre le za ugibanje in ne za dejstvo, ki bi bilo ugotovljeno z gotovostjo. Nadalje pravi, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek z njegovo odškodninsko odgovornostjo, zaradi česar bi morala dokazati višino škode, ki ji je nastala. Tožeča stranka pa je kljub temu, da je na prvem naroku to izrecno ugovarjala, v spis predložila le račun št. 212262, nikoli pa ni predložila potrdila o tem, da je navedeni račun tudi plačala. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je višina tožbenega zahtevka izkazana. Tudi izpisek odprtih postavk, na katerega se sklicuje sodišče, ne more biti dokaz o višini nastale škode. Če tožeča stranka tega računa ni plačala, ji ni nastala nikakršna škoda in nima zahtevka zoper njega. Izpodbijana sodba je po njegovem mnenju tudi glede tistih odločilnih okoliščin, ki bi jih moralo ugotoviti, če bi želelo ugoditi tožbenemu zahtevku, neobrazložena, sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo trditvene podlage tožeče stranke in je ugotavljalo dejstva, ki ne izhajajo iz trditvenega temelja tožeče stranke. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da njegov ugovor neizpolnjene pogodbe ni utemeljen, saj je bilo ugotovljeno, da vozila ni nikoli prejel. Glede na takšno stanje in določila pogodbe o finančnem leasingu, ki je bil namenjen financiranju odkupa vozila Renault Laguna, je jasno, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila po pogodbi o finančnem leasingu. To velja še toliko bolj, ker iz prevzemnega zapisnika z dne 13.8.2002 izhaja, da je prevzel osebno vozilo od dobavitelja in leasingodajalca. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu to vozilo nikoli ni bilo izročeno ter da ga nikjer ni najti, ima ugovor neizpolnjene pogodbe. Meni tudi, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri podpisu sporne pogodbe sodelovala uslužbenka F. d.o.o. M. S., nima podlage v listinskih dokazih v spisu, niti ne v izpovedi strank. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje zato ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj sodišče povsem napačno povzema njegove navedbe. Meni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovim ugovorom fiktivnosti pogodbe zaslišati G. A., saj bi le tako lahko ugotovilo, kakšna je bila pogodbena volja strank pri sklepanju pogodbe o leasingu in ali je sploh obstajala volja skleniti takšno pogodbo. Da prava volja za sklenitev pogodbe dejansko ni obstajala, izhaja tudi iz dopisa navedene priče, ki se je želela dogovoriti za sestanek s tožečo stranko o poteku in načinu poplačila obveznosti tožene stranke. G. A. je bil tako seznanjen o vseh podrobnostih pravnega posla. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodbi sklenil kljub temu, da se je zavedal, da enega od vozil sploh ne bo prevzel, je napačna. Med zaslišanjem je pojasnil, da je dal jasno vedeti, da bo zanj veljala le tista pogodba, po kateri bo dejansko tudi prevzel vozilo, saj dveh vozil ni potreboval in jih tudi ni bil sposoben odplačevati. Ker so bili ob podpisovanju pogodb prisotni tudi predstavniki tožeče stranke, je potrebno raziskati tudi to okoliščino. To pa se lahko razišče samo z zaslišanjem G. A.. Raziskati pa je potrebno tudi, zakaj je bil podpisan prevzemni zapisnik s strani domnevnega pooblaščenca tožeče stranke, ki je potrdil, da naj bi mu bilo vozilo Renault Laguna izročeno. Če to vozilo ni bilo izročeno, je njegovo ravnanje skrajno sporno, saj gre za potrjevanje neresničnih dejstev. Tudi s tem pa se izkaže, da je bila pogodba o finančnem leasingu fiktivna. Na prevzemnem zapisniku je tudi štampiljka tožeče stranke in ne pooblaščenca družbe F. d.o.o.. Pri družbi F. d.o.o. so tako imeli celo žig tožeče stranke, kar je skrajno nenavadno in kaže na to, da je tožeča stranka dobro vedela, da se sklepajo fiktivni posli. Če je pooblaščenec tožeče stranke sklepal fiktivne posle, ji je on odgovoren za vso škodo, ki jo je povzročil. Nazadnje opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je tek zakonskih zamudnih obresti omejen največ do višine glavnice, česar sodišče prve stopnje v izreku ni upoštevalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, skupaj s stroški pritožbenega postopka in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe toženca, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevalo tudi pooblastila tožeče stranke M. S. in M. B. za sklepanje pogodb v njenem imenu, ki pa so bila v spis predložena prepozno ter v zvezi z ugotavljanjem priimka M. B. oziroma S. mimo navedb tožeče stranke, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, so neutemeljene. Tožeča stranka namreč sama zatrjuje, da sta bila sporna pogodba o leasingu in tudi prevzemni zapisnik podpisana v njenem imenu, tako da ne more biti sporno, ali so prej navedene osebe imelo pooblastilo za sklepanje leasing pogodb v njenem imenu. Tudi če ta pooblastila ne bi bila predložena v spis ali pa če teh pooblastil tožeče stranke pooblaščenki ob sklepanju leasing sploh ne bi imeli, bi bilo potrebno glede na zatrjevanja tožeče stranke, da je bila tako pogodba o leasingu kot tudi prevzemni zapisnik podpisana v njenem imenu, šteti, da je najkasneje ob teh zatrjevanjih ta dejanja oziroma pogodbo odobrila. Tudi pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (1. odst. 73. člena OZ - Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001). Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo prepozno predložene listine, zato ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004). Ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi bilo potrebno zaključiti, da sta pooblaščenki tožeče stranke pogodbo o leasingu in prevzemni zapisnik podpisali v imenu tožeče stranke, tudi če teh listin ne bi upoštevali.

Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, kjer izpostavlja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri podpisu sporne pogodbe sodelovala uslužbenka F. d.o.o M. S., nima podlage v listinskih dokazih v spisu, niti ne v izpovedi strank, saj je to izpovedal toženec ob zaslišanju.

V izpodbijani sodbi pa manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 13.8.2002 sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 2773/02. Vendar iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kaj naj bi se pravdni stranki ob sklepanju te pogodbe dogovorili glede lastninske pravice na vozilu Renault Laguna 1,6 16V, ki je bilo dano v leasing ter kakšne so bile možnosti toženca v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na tem vozilu po poplačilu vseh pogodbenih obveznosti. Od te ugotovitve je namreč odvisna presoja, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od toženca plačilo vseh v bodoče zapadlih obrokov leasinga. Če sta se namreč stranki dogovorili, da bo vozilo prešlo v toženčevo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino, je potrebno uporabiti tedaj veljavne določbe ZVPot (Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998, in 25/1998) o prodaji na obroke (56. člen ZVPot v zvezi s 2. in 3. odst. 1 člena ZVPot). Te določbe pa so kogentne narave, in sicer v smislu, da jih pogodbene stranke z drugačnim dogovorom ne morejo spremeniti v škodo kupca (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 280/2002 z dne 12.2.2004 in sodbo istega sodišča II Ips 612/2003 z dne 5.11.2004). Po določbi 3. odst. 55. člena ZVPot so določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za potrošnika manj ugodna od določb tega poglavja, razen določil o lastninskem pridržku, nična. V 52. členu ZVPot je določeno, v katerih primerih lahko prodajalec zahteva od kupca plačilo vseh tudi še nezapadlih obrokov kupnine. Tako lahko po 4. odst. tega člena prodajalec, tudi če ne odstopi od pogodbe, zahteva od potrošnika, da plača ves ostanek kupnine, če mu pred tem pusti dodaten petnajstdnevni rok, vendar pa lahko to stori, le če pride potrošnik v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine (2. odst. 52. člena ZVPot). Sodišče prve stopnje pa obstoja pogojev po 2. odst. 52. člena ZVPot ni ugotavljalo, kljub temu, da je tožbenemu zahtevku ugodilo za v bodoče zapadle obroke.

Pritožba toženca je nadalje utemeljena tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka račun št. 212262 dobavitelju vozila tudi dejansko plačala. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je tožeča stranka ta račun plačala. Kljub temu, da je na prvem naroku dne 9.1.2006 tudi v zapisniku napisalo, da je to dejstvo med strankama sporno, pa v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je štelo, da je tožeča stranka ta račun dobavitelju vozila plačala. Nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe pa je najti tudi v tem, da je sodišče prve stopnje po eni strani zaključilo, da je toženec tožečo stranko zavestno zavajal, da ima obe vozili in da bodo obveznosti po obeh pogodbah poravnane, čeprav je tudi ugotovilo, da sta prevzemni zapisnik, kljub temu, da vozilo tožencu ni bilo izročeno, podpisali obe stranki oziroma tudi pooblaščenec tožeče stranke, ki je tako vedel, da ob podpisu prevzemnega zapisnika vozilo tožencu ni bilo izročeno.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem obveznosti tožeče stranke kot leasingodajalca do izročitve predmeta leasinga tožencu zmotno uporabilo materialno pravo ter da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu III Ips 15/2004 z dne 30.3.2005 res navedlo, da je dogovor pri pogodbah o finančnem leasingu, pri katerem je odgovornost leasingodajalca za obveznosti dobavitelja izključena, tipičen in dopusten pri tovrstnih pogodbah. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi se pravdni stranki to dogovorili tudi pri sklepanju predmetne pogodbe o leasingu. Sodišče prve stopnje namreč zmotno zaključuje, da je za pogodbo o finančnem leasingu (v splošnem) značilno, da leasingodajalec ne prevzame tveganja glede izročitve predmeta leasinga ter da zato tudi v konkretni zadevi terjatev tožeče stranke in veljavnost pogodbe ni odvisna od dejstva, ali je bilo vozilo tožencu izročeno. Leasing pogodbe imajo namreč med drugim tudi pravno naravo zakupne pogodbe, katere bistvena sestavina pa je tudi izročitev predmeta zakupa v rabo zakupniku (587. člen OZ). Zato je lahko prej navedeni zaključek sodišča prve stopnje pravilen le, če se ugotovi, da sta se stranki tudi pri sklepanju predmetne leasing pogodbe izrecno dogovorili, da tožeča stranka za dobavo vozila ne odgovarja oziroma da toženec zaradi neizročitve vozila plačila svojih obveznosti ni oproščen.

Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 354. in 355. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. odst. 1. točke in v 1. odst. 2. točke izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju najprej obrazložiti, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je tožeča stranka vrednost spornega vozila po računu št. 212262 plačala dobavitelju F. d.o.o. V zvezi s tem bo moralo predvsem oceniti izpoved priče J. Š. o tem, da je tožeča stranka svoj del sprejetih obveznosti dobavitelju plačala. Če bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da je tožeča stranka ta račun tudi dejansko plačala, bo moralo nadalje ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki s sklenitvijo leasing pogodbe dogovorili glede lastništva spornega vozila ter glede možnosti toženca, da na njem po plačilu svojih obveznosti pridobi lastninsko pravico. Šele potem bo mogoče zaključiti, ali sta pravdni stranki sklenili takšno leasing pogodbo, glede katere je potrebno uporabiti kogentne določbe ZVPot o prodaji na obroke, zlasti 52. člen ZVPot. Ob tem bo moralo upoštevati zatrjevanja tožeče stranke na naroku dne 9.1.2006, da pri leasing pogodbi ostane leasingodajalec lastnik vozila ter navedbo v prevzemnem zapisniku, po kateri naj bi bila lastnik spornega vozila tožeča stranka. Prav okoliščina, da naj bi lastnik spornega vozila postala tožeča stranka, namreč kaže nato, da pravdni stranki nista sklenili zgolj posojilne pogodbe, za veljavnost katere sicer neizročitev spornega vozila tožencu, ni bistvena, ampak leasing pogodbo, po kateri je toženec imel možnost postati lastnik spornega vozila. Če pa se za takšno možnost toženca nista dogovorili, sta sklenili zgolj zakupno. Za eno in drugo pogodbo pa je bistvenega pomena, ali je bilo vozilo Laguna Renault izročeno tožencu. Le če bi tožeča stranka uspela dokazati, da sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili, da je njena odgovornost za obveznosti dobavitelja izključena, bi lahko sodišče ugovor toženca o neizpolnjeni pogodbi zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ponovno preučiti tudi zatrjevano fiktivnost sklenjene leasing pogodbe. Ni mogoče mimo dejstva, da sta tako pogodbo kot tudi prevzemni zapisnik podpisali oziroma ob podpisu tega zapisnika sodelovali dve pooblaščenki tožeče stranke. Nenazadnje pa je tudi tožeča stranka na naroku dne 9.1.2006 sama zatrjevala, da naj bi šlo pri podpisu sporne pogodbe za medsebojno usklajevanje toženca, G. A. in F. d.o.o. - torej tudi njenega pooblaščenca - z namenom pridobiti gotovinska finančna sredstva brez predmeta leasinga. Tožeča stranka je tudi navedla, da prevzemni zapisnik potrjuje, da je vozilo naprej od dobavitelja F. d.o.o prevzela ona, ki ga je po pooblaščencu hkrati predala leasingojemalcu. Upoštevajoč določbo 1. in 2. odst. 70. člena OZ zato ni mogoče reči, da tožeča stranka ni vedela, da vozilo ob podpisu prevzemnega zapisnika tožencu ni bilo izročeno. Voljo tožeče stranke pri sklenitvi leasing pogodbe in podpisu prevzemnega zapisnika ter tudi dejstvo, ali je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu niti kasneje ne bo dostavljeno kot zatrjuje na prvem naroku, pa je potrebno presojati glede na pogodbeno voljo in vednost njenih pooblaščencev (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 573/2001 z dne 7.2.2002). Za ugotovitev teh dejstev in pogodbene volje vseh podpisnikov bi bilo potrebno zaslišati tudi že predlagano pričo G. A., ki naj bi bil ob sklepanju te pogodbe navzoč in ki bi po zatrjevanjih strank vedel povedati, kaj so se podpisniki dejansko dogovorili.

Na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2985/2009
• Sodba II Ips 91/96
• VSL sklep I Cp 767/2001