VSL sklep in sodba I Cp 1433/2006

Jedro

Terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrže pobotni ugovor stranske intervenientke A. d. o. o., K., glede zneska 22.750,96 EUR (prej 5.452.039,51 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec in stranski intervenientki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o sklepu o izvršbi, ki ga je dne 4.7.2001 izdalo Okrajno sodišče v K. Navedeni sklep je ohranilo v veljavi glede plačila 5.271.987,91 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 5.222.145,91 SIT za čas od 21.2.2001 do plačila in od zneska 49.842,00 SIT za čas od 22.2.2001 do plačila) ter glede plačila 55.589,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Isti sklep je razveljavilo glede zneska 180.051,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2001 do plačila, glede obresti od zneska 49.842,00 SIT za dan 21.2.2001 ter glede 16.272,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila; tožbeni zahtevek v tem delu je zavrnilo. Obenem pa je zavrnilo tudi pobotni ugovor stranske intervenientke A. d. o. o., K., za znesek 5.452.039,51 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 do plačila. Sklenilo je še, da se navedeni sklep o izvršbi glede zneska 1.455.086,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2001 do plačila razveljavi in se v tem delu postopek zaradi umika tožbe ustavi. Toženčev pobotni ugovor za znesek 2.480.185,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 do plačila je zavrglo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 344.681,96 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2005 do plačila.

Toženec in obe stranski intervenientki so se zoper navedeno sodbo pravočasno pritožili. Sklicujejo se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in razveljavitev izdanega sklepa o izvršbi. Navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo toženčev ugovor litispendence. Tega bi moralo presojati po času vložitve predloga za izvršbo. Sodišče bi nujno moralo združiti to pravdo s pravdo opr. št. P xx, ki teče pri istem sodišču, ali pa postopek prekiniti do odločitve v navedeni pravdi. Samo tako bi bilo mogoče ugotoviti, koliko blaga in v kakšni vrednosti je tožnica odpeljala iz trgovine C.. V zvezi s tem je sodišče napačno zavrnilo toženčev predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil maloprodajno vrednost odnesenega blaga. Protispisna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil toženec v spornem obdobju zakoniti zastopnik družb A. d. o. o., K., in Z. d. o. o., L. V resnici je bil njun direktor S. T.. Pogodbi torej za stranski intervenientki nista pravno zavezujoči, obenem pa ni dokazov o toženčevem solidarnem poroštvu za tožničine terjatve do stranskih intervenientk. Sodišče je napačno ugotovilo vrednost odpeljanega blaga, ker ni upoštevalo njegovih maloprodajnih cen, ampak je verjelo tožničinim podatkom in njenim listinam. Sicer pa izpodbijani predlog za izvršbo temelji na neverodostojnih listinah. Razlogi sodbe o tem so protispisni, obenem pa sodba nima razlogov o pravni podlagi za vložitev izvršbe zoper toženca. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora stranske intervenientke A. d. o. o., K. Sodišče je namreč verjelo tožnici in njenim pričam, ne pa toženčevi priči L. P., ki je videl tožničine delavce, da so januarja 2001 večkrat prišli v trgovino C. in odnašali najprej osnovna sredstva, nato pa še zaloge trgovskega blaga. Ni jasno, zakaj potem tožničini delavci niso izpraznili tudi trgovin stranske intervenientke Z. d. o. o., L., kjer so tudi imeli svoje neplačano blago, ki bi ga lahko odnesli in s tem zmanjšali tožničino terjatev. Sicer pa je sodba glede ugotovljene višine terjatve tudi v nasprotju z IOP obrazci, ki jih je sestavila sama tožnica.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dejanskem in pravnem pogledu pravilno odločilo o obstoju in višine tožničine terjatve do toženca. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih niti nobene od uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Tudi dokazna ocena je skrbna, logična in prepričljiva. Sklep o dovolitvi izvršbe je po toženčevem ugovoru razveljavilo že izvršilno sodišče, zato se sodišču v tem postopku ni bilo treba ukvarjati s pravno podlago za vložitev predloga za izvršbo zoper toženca. Sicer pa je pritožbeni očitek o protispisnosti izpodbijane sodbe presplošen, da bi bilo nanj mogoče argumentirano odgovoriti. Ni torej podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, štev. 36/04-ur.p.b. in 43/06).

Enako velja za smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve postopka. Odločitev o zavrnitvi toženčevega ugovora litispendence je povsem pravilna. Po 3. odstavku 189.člena ZPP se, dokler pravda teče, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. V času vložitve predloga za izvršbo in ob začetku te pravde v letu 2001 se pravda opr. št. P xx, na katero se je skliceval toženec, očitno še ni začela. Toženčev ugovor torej že iz tega razloga ni bil utemeljen, zlasti še, ker ni podana identiteta spora. V navedeni pravdi namreč nastopa drug toženec (N. H.), poleg tega pa ima tožničin zahtevek (izpodbijanje pravnih dejanj) drugo dejansko in pravno podlago, kot je tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi bilo treba to pravdo združiti s pravdo opr. št. P xx ali postopek prekiniti. Po 1. odstavku 300. člena ZPP je pogoj za združitev več pravd, da se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Združitev v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi bila smotrna, posebej ker v navedeni pravdi na strani tožene stranke poleg tožnice nastopa več tožencev. Sodišče v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP res lahko odredi prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, vendar prekinitev v takem primeru ni obligatorna. Pritožbeno vztrajanje pri prekinitvi postopka zato ni upravičeno. Končno je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za izvedenca finančne stroke. Ta dokaz je bil namenjen ugotavljanju vrednosti opreme in blaga, ki ga je tožnica odnesla iz trgovine C., kar je sodišče zanesljivo ugotovilo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov, sicer pa to dejstvo, kot bo še obrazloženo, za to pravdo ni bistveno. Sporni procesni sklepi, ki jih je sodišče sprejelo med pravdo, so bili torej pravilni in zakoniti, medtem ko toženčeva pravica do obravnavanja zaradi zavrnitve navedenega dokaznega predloga ni bila kršena.

Pritožbena trditev, da toženec v spornem obdobju ni bil zakoniti zastopnik obeh družb, v prvi vrsti predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po 1. odstavku 337. člena ZPP pri odločanju ne bi smelo upoštevati, saj toženec ni izkazal, zakaj se na to dejstvo ni mogel sklicevati že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa je iz podatkov sodnega registra razvidno, da je bil toženec ob sklenitvi prve pogodbe med tožnico in družbo A. d. o. o., K., z dne 7.3.2000 eden od direktorjev te družbe, ki jo je smel zastopati brez omejitev. Ob sklenitvi druge pogodbe med tožnico in družbo Z. d. o. o., L., z dne 2.8.2000 pa je bil direktor res S. T., medtem ko je bil toženec prokurist in glede na ta svoj položaj v družbi na podlagi 35. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, štev. 30/93 do 139/04) upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin. Pritožbeni dvom o veljavnosti navedenih dveh pogodb je torej brez podlage. Četudi toženec ob sklepanju pogodb ne bi imel pooblastila za zastopanje družb A. d. o. o., K., oziroma Z. d. o. o., L., ali bi njuno pooblastilo prekoračil, bi ju pogodbi na podlagi 1. odstavka 87. člena oziroma 1. odstavka 88. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, štev. 29/78, 39/85 in 57/89) zavezovali, saj sta družbi kupljeno blago sprejeli in s tem toženčevo ravnanje odobrili.

Ker je toženec v obeh pogodbah jamčil za kupca kot porok in plačnik, kar ni sporno, se po 3. odstavku 1. odstavka 1004.člena ZOR ne more izogniti svoji solidarni odgovornosti za plačilo tožničine terjatve. Niti toženec niti stranska intervenientka A. d. o. o., K., pa se tudi ne moreta uspešno sklicevati na dejstvo, da je tožnica iz trgovine C., ki je bila v lasti navedene družbe, samovoljno odpeljala opremo in trgovsko blago. Med tožnico in navedeno družbo namreč očitno ni bilo dogovora o tem, da lahko tožnica na tak način poplača svojo terjatev do družbe A. d. o. o., K., kot ugotavlja izpodbijana sodba. Iz pogodbe z dne 7.3.2000 je sicer razvidno, da je šlo za prodajo s pridržkom lastninske pravice, vendar lahko prodajalec v takem primeru po 540. členu ZOR zahteva od kupca le izpolnitev obveznosti oziroma plačilo stvari ali pa vrnitev stvari, ne sme pa brez soglasja kupca prodane stvari sam vzeti nazaj. Tožnica je torej ravnala protipravno, ker pa si je premoženje navedene družbe lahko prilastila le namenoma, vrednosti odvzetih stvari oziroma nastale škode, ki naj bi jo s tem utrpela A. d. o. o., K., ni mogoče pobotati s tožničino terjatvijo do toženca, saj je v takem primeru po 341. členu ZOR pobot izključen. Terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, namreč ne more prenehati s pobotom. Iz navedenega razloga je bilo odveč ugotavljanje vrednosti odpeljane opreme in trgovskega blaga, bodisi po grosističnih, bodisi po maloprodajnih cenah. Če namreč niso izpolnjene materialnopravne predpostavke za pobot terjatev, potem pobotni ugovor ni dopusten in ga je treba zavreči.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo glede odločitve o pobotnem ugovoru stranske intervenientke A. d. o. o., K., spremenilo tako, da je njen ugovor zavrglo. K temu je treba dodati, da tudi sicer iz spisa ni povsem jasno razvidno, ali je stranska intervenientka pobotni ugovor uveljavljala v svojem imenu ali v toženčevem imenu. Intervenient po 199. členu ZPP ni stranka in je njegov interes le v tem, da stranka, ki se ji je pridružil, v pravdi zmaga. Ker je torej intervenient le pomočnik stranke, s pobotnim ugovorom v pravdi tožnikovi terjatvi ne more zoperstaviti svoje terjatve. Pobotni ugovor A. d. o. o., K., bi bil zato tudi iz tega razloga nedopusten. Res je, da lahko porok po 2. odstavku 338. člena ZOR pobota dolžnikove obveznosti nasproti upniku z dolžnikovo terjatvijo do upnika. Enako določa 1.odstavek 1009. člena ZOR. Ker pa je v obravnavanem primeru pobot izključen, kot je že bilo obrazloženo, stranska intervenientka tega ugovora ne more uspešno uveljavljati niti v toženčevem imenu.

V preostalem pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožniki so pritožbo po izrecni navedbi naperili le zoper sodbo, vendar v obrazložitvi pritožbe polemizirajo tudi z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi s sklepom (II. točka izreka). Ker je sodišče zaradi delnega umika izdani sklep o izvršbi delno razveljavilo, je ta odločitev tožencu v korist, zato nima pravnega interesa za pritožbo. Enako velja za pritožbo zoper tisti del izreka sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje isti sklep o izvršbi delno razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo iz vsebinskih razlogov. Toženčev pobotni ugovor je zavrglo v delu, ki presega tožničino terjatev. Ta odločitev je resda napačna, ker lahko sodišče o obstoju pobotne terjatve odloči največ do višine tožbene terjatve, z njenim morebitnim presežkom pa se sodišču ni treba ukvarjati. Ker pa sodišče prve stopnje o toženčevem pobotnem ugovoru ni odločilo meritorno, od razveljavitve te odločitve toženec ne bi imel nikakršne pravne koristi, zato sodišče druge stopnje v to odločitev ni posegalo. Stroškovne odločitve pa pritožba opredeljeno ne izpodbija.

Delna sprememba sodbe prve stopnje ni vplivala na višino stroškov prvostopenjskega postopka. Tudi pritožbeni uspeh toženca in stranskih intervenientk je glede na okoliščine primera neznaten, zato morajo stroške za pritožbo upoštevaje 2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena istega zakona, kriti sami.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1167/2002
• VSL sklep III Cp 161/00
• VSL sklep I Cpg 71/2000