VSL sodba I Cp 863/2007

Jedro

V spornem primeru se je cesta, ki je bila razglašena kot javna cesta oziroma kot občinska cesta lokalnega pomena, uporabljala zgolj v javno korist. Zato lastnik zemljišča, kjer se cesta nahaja, ni upravičen niti do zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve, niti do zahtevka za plačilo odškodnine. Slednjo bo lahko prejel v razlastitvenem postopku kot nadomestilo zaradi razlastitve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na znesek 5.368.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni ter na povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Poudarja, da je sodišče prezrlo, da je Zakon o javnih cestah pričel veljati 19.10.2005, tožeča stranka pa vtožuje odškodnino za čas od 13.5.2000 do 13.5.2005, ko določba 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah še ni veljala. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče tudi nima prav, ko ugotavlja, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevanimi okoriščanjem in dejstvom, da tožnik svojih nepremičnin ne more uporabljati kot zemljiškoknjižni lastnik. Sodišče prve stopnje je prezrlo odločbo Ustavnega sodišča RS štev. U-I-211/04-11, kjer je ugotovljeno, da je tožena stranka opustila dolžno ravnanje. Tožena stranka bi morala s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. Teh namenov tožena stranka ni imela. Tožniku in prejšnji lastnici je preprečevala uporabo njene lastnine. Pri tem je uporabila policijo in redarsko službo. Zmotno sodišče meni, da je sankcioniranje kršitev za parkiranje na tožnikovih zemljiščih v pristojnosti policije. Zmotno sodišče trdi, da je tožena stranka zgolj uporabnik in ne lastnik občinske ceste, saj določba 3. člena zakona jasno določa, da so občinske ceste v lasti občin. Upravljavci pa so komunalna podjetja. Tudi v Odloku o občinskih cestah piše, da so občinske ceste javno dobro v lasti občine. Na podlagi statuta ima občina dolžnosti varovati koristi svojega prebivalstva in vzdrževati ter urejati lokalne javne ceste, skrbeti za mestne prometne naprave in mestne javne zgradbe ter dolžnosti graditi ter vzdrževati lokalne ceste, ulice in trge. Občina organizira javne službe, med drugim tudi na področju urejanja lokalnih cest in mestnih ulic. Ob povedanem je zmotna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni uporabljala tožnikovih zemljišč v svojo korist, pač pa v javno. Tožena stranka zagotavlja na predmetnih nepremičninah režim javnega dobra tudi z represivnimi sredstvi in svojo redarsko službo, torej ni dvoma, da uporablja zemljišča v svojo korist. Ni nadalje pravilna ugotovitev, da je tožnik z nakupom prevzel riziko, da zemljišč ne bo mogel uporabljati. S tem, ko ni izkoristila predkupne pravice, je sporočila, da zemljišča ne potrebuje, kljub temu pa je tožniku onemogočila njegovo uporabo. Tožnik je bil torej prikrajšan za uporabo nepremičnin. Ves čas tožena stranka vedoma ravna protipravno in je podana vzročna zveza. Podana je tudi odškodninska odgovornost, saj bi tožnik lahko uporabljal zemljišča za parkirišča. Zato mu je nastala škoda v višini, ki jo je izračunal cenilec. Tožnik je z izpodbijano sodbo postavljen v neenakopraven položaj proti ostalim lastnikom, ki so dobili odškodnino. Tožniku gredo pravice za ves čas tudi za čas pravnega prednika in je za ves čas izkazana tudi aktivna legitimacija. Pritožnik prilaga tudi sodbo I P 802/2005 z dne 24.10.2006.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne tiste očitane v pritožbo, ne tiste, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje se sklicuje na izčrpne razloge sodišča prve stopnje, v zvezi z navedbami iz pritožbe pa dodaja:

Razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni in tudi niso v medsebojnem nasprotju, kot to sicer povsem pavšalno trdi pritožnik. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek protispisnosti. Ta bi bil izkazan, če bi sodišče v razloge izpodbijane sodbe glede pravno odločilnega dejstva povzelo vsebino listine ali zapisnik o izpovedbah v postopku v nasprotju s samo njihovo vsebino. Pritožnik pa takšno nasprotje vidi v zaključku sodišča, "da je sankcioniranje kršiteljev za parkiranje na zemljiščih tožnika v pristojnosti policije in ne tožene stranke" , ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, čeprav je tožnik ponudil nasproten dokaz - Odlok o ureditvi cestnega prometa v MOK. Pritožbeni očitek je torej naslovljen na materialno pravno zmotnost izpodbijanega zaključka in ne na neverodostojno povzemanje listine oziroma zapisnika v razloge sodbe. Nobena od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni izkazana.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo tudi na določbe Zakona o javnih cestah (Uradni list RS štev. 29/97 in naslednji - ZJC) in najprej ugotovilo, da so občinske ceste, med katere spada tudi sporna, javne ceste in kot takšne predstavljajo javno dobro (1. in 2. odstavek 2. člena ZJC). Pravilno je za sporni primer uporabljena tudi določba 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (Ur. list RS 92/2005 - ZJC-B), ki določa režim, ki velja za že obstoječe javne ceste, ki še vedno potekajo po nepremičninah, ki so v zasebni lasti, torej tudi za tiste obstoječe ceste, ki se nahajajo na parcelah, na katerih je upoštevaje zemljiškoknjižno stanje še vedno lastninska pravica in med katere torej spadajo tudi tožnikove. Za takšne parcele velja, da jih je potrebno razlastiti v skrajšanem razlastitvenem postopku. 8. odstavek 19. člena ZJC z napotitvijo na 1. odstavek 61. člena ZJC določa prehoden režim - do trenutka razlastitve, po katerem omejuje lastnika v izvrševanju njegovih lastninskih upravičenj. Navedena novela ZJC ob povedanem dejansko režima javnega dobra, ki se nahaja na zemljiščih v zasebni lasti, ne spreminja, le določa zahtevo po skrajšanem postopku razlastitve, ohranja pa torej režim javnega dobra, ki jo predstavlja obstoječa javna cesta z upravljavskimi upravičenji države oziroma občine (82. člen ZJC). Zato je pravno irelevantno sklicevanje pritožnika, da je omenjena novela pričela veljati šele po obdobju, za katerega tožnik terja plačilo odškodnine. Za materialnopravno presojo sporne zadeve so bistvene nesporne dejanske okoliščine, ugotovljene v izpodbijani sodbi, da je tožnik kupil nepremičnine, ki so bile z odloki tožene stranke z dne 26.1.2000, z dne 15.11.2000 in 10.12.2003 že razglašene kot javno dobro oziroma kategorizirane kot občinska cesta, lokalnega pomena, kot javna cesta, ki se je ves čas - tudi v spornem obdobju - uporabljala zgolj v javno korist oziroma na način, da tožena stranka posebej ni pridobivale zase nobenih finančnih koristi na podlagi svojih upravljavskih upravičenj in da tožnik tudi ni dokazal nastanka zatrjevane škode. Da se je cesta uporabljala zgolj v javno korist - za odvijanje lokalnega prometa - izhaja celo tudi iz samih pritožbenih trditev, da "je tožena stranka v izvajanju svojih nalog na zemljiščih tožnika izvajala in zagotavljala lokalni promet po lokalni cesti ter s tem varovala koristi svojega prebivalstva oziroma urejala lokalne zadeve javnega pomena..." in nadalje " da je tožena stranka torej zagotavljala na tožnikovih zemljiščih režim javnega dobra, tudi z represivnimi sredstvi in svojo redarsko službo", napačen je le iz te ugotovitve izhajajoč pritožnikov zaključek, ki nepravilno enači izvajanje javnih pooblastil organa z zasebnim interesom "...da naj bi na ta način tožena stranka uporabljala zemljišče tožnika v svojo korist....". (primerjaj pritožbene navedbe na straneh 4 in 5 pritožbe).

Zato za uveljavitev zahtevka na obogatitveni podlagi v konkretnem primeru manjka že samo element obogatitve oziroma dosežena neposredna "osebna" korist tožene stranke, kot pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 198. člena Obligacijskega zakonika; Uradni list RS štev. 83/2001; v nadaljevanju: OZ) oziroma prej z določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS štev. 29/78; v nadaljevanju ZOR) lahko imetnik stvari, ki jo je drugi uporabil v svojo korist, zahteva nadomestilo dosežene koristi, ki jo je imel od uporabe. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopnega sodišča tožena stranka ceste ni uporabljala kot parkirišče niti ni zaradi parkiranja vozil pobirala parkirnine, temveč je celo nasprotno poskrbela za odvoz napačno parkiranih vozil, kar kot omenjeno implicite priznava tudi pritožnik.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilni pravni presoji o neobstoju pravno relevantne škode kot elementa zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke. Takšno škodo tožnik substancirano zatrjuje s trditvami o nemožnosti zgraditi na zemljiščih parkirišče in z njim tržiti, ker predstavljajo javno cesto, kjer se odvija promet. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje na spornih zemljiščih kot javnem dobru oziroma javni cesti, parkiranje vozil že ob nakupu sploh ni bilo mogoče, zaradi česar tožniku ta škoda ni nastala. Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje še v pritožbi na odločbo Ustavnega sodišča RS štev. U-I-211/04-11, z dne 10.11.2005 (objavljeno v Uradnem listu RS štev. 50/2002). Zato pritožbeno sodišče k razlogom sodišča prve stopnje še dodaja: Ustavno sodišče RS je v cit. odločbi res ugotovilo nedopustno ravnanje tožene stranke, ki pa ni v tem, da je tožena stranka razglasila cesto na tožnikovih zemljiščih kot javno dobro oziroma nato še kategorizirala cesto na tožnikovih zemljiščih kot javno lokalno cesto in s tem nujno posegla že v lastninsko pravico pravne prednice tožnika, ki je bila enako kot sedaj tožnik omejena v izvrševanju svoje lastninske pravice (določba 1. odstavka 61. člena ZJC, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje). Niti tožnik niti njegova pravna prednica že ves sporni čas - po razglasitvi predmetnih zemljišč za javno dobro oziroma kot občinsko cesto - torej nista bila upravičena uporabljati ceste v svoje namene oziroma koristi, še manj spreminjati njene namembnosti z izgradnjo parkirišča in na tej podlagi nista upravičena do kakršnekoli odškodnine. V tej pravdi zato tožnikov zahtevek pomeni tudi neutemeljeno zahtevo po povrnitvi pravno nepriznane škode. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je res izkazana z opustitvijo izvedbe razlastitvenega postopka ali namesto tega opustitvijo sklenitve ustreznega pravnega posla takoj po razglasitvi zemljišč kot javno dobro oziroma opravljeni kategorizaciji, oziroma z opustitvijo razveljavitve odloka, kateremu ni takoj sledilo ustrezno plačilo odškodnine oziroma kupnine za na opisan način dejansko razlaščena zemljišča. Ob pravni ureditvi, ki za primer razlastitve predvideva plačilo pravične odškodnine z zamudnimi obrestmi, kolikor je ta določena oziroma plačana z zamudo, pa bo ob neuspehu pogajanj za sklenitev pravnega posla med pravdnima strankama, tožnikova škoda pokrita z zakonsko predvidenim edinim načinom povrnitve škode nastale zaradi same razlastitve (primerjaj v tem delu neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Šele po opravljenem razlastitvenem postopku, ki ga je po izdaji omenjene ustavne odločbe sprožila tožena stranka (kar priznava tudi pritožnik), bodo zemljišča lahko prešla v last občine in tedaj bo torej tožniku pripadlo zakonsko predvideno nadomestilo zaradi odvzetega zemljišča (glej tudi 7. točko cit. odločbe ustavnega sodišča). V tem okviru bo lahko na zakonsko predviden način odpravljeno tudi neenako obravnavanje tožnika do izdaje odločbe ustavnega sodišča s tistimi lastniki, ki so v razlastitvenih postopkih ali na podlagi sklenjenih pravnih poslov že tedaj prejeli pravično odškodnino.

Pritrditi je potrebno tudi razlogom prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na obdobje pred pridobitvijo lastninske pravice tožnika na predmetnih zemljiščih neutemeljen že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije in so pritožbeni očitki tudi v tem delu neutemeljeni. Za obdobje, ko je bila lastnica zemljišč pravna prednica tožnika, bi lahko zgolj ona terjala plačilo koristi oziroma plačilo odškodnine, če bi bili seveda izkazani vsi potrebni elementi omenjenih obligacijskih institutov. Nadomestilo zaradi dosežene koristi lahko terja zgolj prikrajšani, odškodnino pa zgolj oškodovanec (primerjaj določbi člena 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ ter določbo 154. člena ZOR oziroma 131. člena OZ), razen - kar pa v konkretnem primeru ni niti zatrjevano - če takšna terjatev ni bila prenesena na tretjega upravičenca (cesija).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče stroškovno zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2165/2003
• VSL sklep Cpg 674/93
• VSM sklep I Cp 1527/2008