VSL sodba I Cp 6927/2006

Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka del zamudnih obresti obračunala kot kapitalizirano glavnico, je od navedenih obresti dovoljeno obrestovanje obresti v skladu z 2. odstavkom 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ustavna odločba namreč v veljavnost 279. člena ZOR-a ne posega. Vendar pa je tudi v teh primerih mogoče zamudne obresti, ki tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zahtevati in obračunavati le v skladu z 277. členom ZOR. 2. odstavek 279. člena ZOR namreč določa, da je mogoče zamudne obresti zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek. Odkazuje torej na uporabo 277. člena ZOR. Navedeno pa pomeni, da lahko procesne obresti tečejo le v skladu z zgoraj navedenimi predpisi, torej 376. členom OZ, dokler neplačane obresti ne dosežejo glavnico, to je v konkretnem primeru do zneska 216.538,51 SIT oziroma zdaj 903,60 evrov.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se konec teka zamudnih obresti v evrsko protivrednost od glavnice 264.425,00 SIT omeji z 21.12.2001, od zneska 216.538,51 SIT pa tako, da tečejo obresti do 31.12.2001, od 1.1.2002 dalje pa le, če vsota zapadlih pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice takratnih 216.538,51 SIT oziroma zdaj 903,60 evrov, vendar največ dokler zakonske zamudne obresti v evrski protivrednosti ne dosežejo višine glavnice 903,60 evrov.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del sodbe (točka 3 izreka) se delno ugodi ter se toženčeva obveznost za povrnitev pravdnih stroškov tožnice zviša za 353,52 evrov, v ostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 20,95 evrov, v roku 15 dni, po prejemu te sodbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 41,10 evrov, v roku 15 dni po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 264.425,00 takratnih SIT oziroma zdaj 1.103,43 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1999 dalje do plačila in znesek 216.538,51 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 do dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožencu je naložilo v povračilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 396.401,60 takratnih SIT oziroma zdaj 1.654,15 evrov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sklep o stroških je tožnica po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo in sicer v delu, kolikor sodišče ni priznalo stroškov, ki jih je tožnica trpela zaradi pravde in jih je tudi prijavila s stroškovnikom z dne 4.2.2006. Navedla je, da ima pooblaščenec sedež v Novi Gorici ter da vodi zadeve iz delovne pristojnosti tožnice, to je OE Nova Gorica. Kadar je le mogoče pooblaščenec v skladu z načelom ekonomičnosti postopka imenuje substituta iz kraja sodišča, kjer se zadeva vodi. Kadar pa to ni možno, sam zastopa tožnico pred sodiščem. V takem primeru pooblaščencu nastanejo poleg samih stroškov zastopanja na sodišču še dodatni stroški potovanja, to je čas odsotnosti iz pisarne, zaradi poti do sodišča in nazaj ter sami stroški prevoza (kilometrina, cestnina, parkirnina). Če pa pooblaščenec postavi substituta, mu nastanejo stroški za navodilo substitutu za zastopanje, ki je nujno potrebno zaradi ustrezne izvedbe zastopanja in stroški, ki jih mora substitutu povrniti za poročilo le tega o poteku naroka. Priglaša stroške za sestavo pritožbe v znesku 150 točk po Odvetniški tarifi, povišane za 20% DDV in stroške takse za pritožbo v znesku takratnih 15.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča do plačila.

Toženec je vložil pritožbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma temelji svojo odločitev na napačni dokazni oceni. Iz tožbi priloženega dopisa PP Ljubljana-Bežigrad ni razvidno, da bi bil toženec v kritičnem času pod nedovoljenim vplivom alkohola oziroma, da je zavrnil preizkus alkoholiziranosti. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi potrdil dejstvo, da je predmetno nesrečo povzročil toženec. Tudi zaslišani priči M. J. in R. Š., ki sta bila udeleženca te nesreče, toženca nista videla, opisala, še manj pa prepoznala kot povzročitelja nesreče. Dejstvo, da naj bi toženca izsledili policisti nekaj ur po nesreči in ugotovili njegovo alkoholiziranost, še ne pomeni, da je bil toženec pod vplivom alkohola tudi v času prometne nesreče. Tudi policista o toženčevi domnevni alkoholiziranosti nista vedela ničesar. Možno je, da je bil avtomobil oškodovanca poškodovan že pred nesrečo. Na to nakazuje tudi zapisnik o ogledu škode z dne 8.5.1996, ki je napravljen dvajset dni pred prometno nesrečo. Razlogi sodbe se med seboj nasprotujejo, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Sporen je tudi sam obračun zamudnih obresti, ki je bil narejen v pisarni pooblaščenca tožeče stranke. Sodba nima razlogov, ki bi potrjevala pravilnost izračuna tožeče stranke. Obresti so prenehale teči s 1.1.2002 glede na ustavno odločbo, ker so že tega dne bistveno presegle glavnico. Iz poravnave je razvidno, da jo je tožeča stranka sklenila z oškodovancem v imenu svoje zavarovanke D. J. in ne v imenu toženca. Toženec ne more biti pasivno legitimiran v tej pravdi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo ter predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka, ki jih zatrjuje pritožnik, prav tako pa ne s tistimi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (primerja 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi si med seboj ne nasprotujejo.

Prav tako ni podan pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je opravilo temeljito dokazno oceno glede na dokazna pravila, ki jih opredeljuje 8. člen ZPP. Ne drži pritožbena trditev, da iz tožbi priloženega dopisa PP Ljubljana-Bežigrad ne izhaja, da bi bil toženec v kritičnem času pod nedovoljenim vplivom alkohola oziroma, da je zavrnil preizkus alkoholiziranosti. Navedena pritožbena trditev je protispisna (primerjaj dopis pod A 4). Ne držijo tudi pritožbene trditve, da sodišču prve stopnje ni uspelo izvesti nobenega dokaza, da je prometno nesrečo povzročil toženec. Taka pritožbena trditev je posplošena, v nasprotju pa je tudi z izvedenimi dokazi. Kot že navedeno, je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec tisti, ki je vozil avto, ki je povzročil sporno nezgodo, prepričljiva, popolna in v skladu z izvedenimi dokazi. Pritožbena trditev, da priči M. J. in R. Š., ki sta bila udeleženca te nesreče, toženca nista videla oziroma prepoznala kot povzročitelja nesreče, ne more vplivati na sicer pravilno dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, saj sta oba izpovedala, da je voznik Golfa njuno vozilo BMW oplazil in odpeljal naprej. Toženca kot voznika Golfa pa so izsledili policisti in ugotovili, da je bilo vozilo, ki ga je vozil, poškodovano po levi strani. Izvedenec pa ugotavlja, da so poškodbe na BMW-ju nastale zaradi oplazenja dveh avtomobilov. Tudi če se policista na samem naroku dogodka nista več spomnila, kar je po mnenju višjega sodišča sicer mogoče glede na veliko število zadev, ki jih policisti obravnavajo in glede na časovno oddaljenost dogodka od zaslišanja, pa je vendarle policist I. H., kot to tudi ugotavlja sodišče prve stopnje, na svojem zaslišanju navedel, da je poročilo o prometni nezgodi sam napisal ter da je poročilo napisal na podlagi takratnih ugotovitev. Iz poročila (A 4) pa izhajajo dejstva, ki jih pritožba zdaj izpodbija in sicer, da je toženec povzročil prometno nesrečo in da je odklonil preizkus alkoholiziranosti. Ni res, da si oškodovanec še nekaj ur po nesreči vozil z domnevno poškodovanim avtomobilom (primerjaj podatke o času nezgode in izsledki toženca v listini A 4) toženec ni uspel dokazati, da bi se lahko oškodovanec ponovno kam zaletel ter poškodoval svoj avtomobil. Ne drži tudi pritožbena trditev, da je oškodovanec svoj avtomobil poškodoval že pred spornim dogodkom. Na zapisniku o ogledu škode z dne "8.5.1996" je sicer očitno res napačen datum, vendar to na drugačne zaključke ne more vplivati. Iz prve strani navedenega zapisnika je namreč jasno navedeno, da je datum škode 28.5.1996.

Res je iz v tožbi priložene fotokopije poravnave z dne 24.6.1996 razvidno, da je tožeča stranka sklenila poravnavo z oškodovancem v imenu zavarovanke D. J. in ne v imenu toženca. Vendar pa pritožnik spregleda, da 2. odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (U. l. RS 70/94 in nadaljnji) določa, da ima zavarovalnica v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali z zavarovalnimi pogoji, če je poravnala škodo oškodovancu, ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od skleniteljev zavarovanja in od odgovorne osebe. Toženec pa je tisti, ki je kršil pogodbene obveznosti in je odgovorna oseba. Zato je toženec tudi pasivno legitimiran. Na navedeno zakonsko določilo se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, zato je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, neutemeljena.

Posebej pa višje sodišče odgovarja še na pritožbene očitke v zvezi z upoštevanjem obračuna zakonskih zamudnih obresti in pravilno uporabo materialnega prava v obrestnem delu. Najprej je treba navesti, da se prisojeni znesek sestoji iz zneska 264.425,00 SIT, ki pomeni višino materialne škode na avtomobilu in zneska 216.538,51 SIT, ki pomeni kapitalizirani znesek zamudnih obresti od neplačanega prisojenega glavničnega zneska iz naslova materialne škode za čas od zapadlosti, to je 5.7.1996 do vključno 31.1.1999, in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 264.425,00 SIT od 1.2.1999 dalje. Pritožbena trditev, da je sporen obračun kapitaliziranih obresti ne more veljati, ker ga je opravila tožeča stranka, saj sodišče prve stopnje ni sledilo obračunu tožeče stranke, ki je opravljen od glavnice 282.424,00 SIT in znaša 230.918,90 SIT, ampak je samo opravilo obračun obresti od priznanega zneska glavnice 264.425,00 SIT od zapadlosti 5.7.1996 (tudi v pritožbi neprerekanem dnevu zapadlosti) do 31.1.1999 in ugotovilo znesek 216.538,51 SIT. Navedeni preračun je tudi po obračunu višjega sodišča pravilen. Obračun je tudi priloga te sodbe.

Držijo pa pritožbene trditve, da je prvo sodišče pri samem času teka zakonskih zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče je odločilo, da se 1060. člen Obligacijskega zakonika (U. l. RS, št. 83/01 in 32/04) razveljavi, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (U. l. SFRJ št. 29/78 in nadaljnji), če so neplačane obresti že dosegle ali presegle glavnico. Navedeno pomeni, da je za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, treba za čas po 1.1.2002 uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, ki je zdaj uzakonjeno v 376. členu OZ. Glede na to, da so tožeči stranki priznane zakonske zamudne obresti, kot kapitalizirana glavnica v znesku 216.538,51 takratnih SIT, oziroma zdaj 903,60 evrov, od glavnice 264.425,00 SIT od 5.7.1996 do 31.1.1999, lahko zakonske zamudne obresti od glavnice 264.425,00 SIT tečejo le še do 31.12.2001, saj so takrat obresti že dosegle oziroma presegle glavnico 264.425,00 takratnih SIT (primerjaj priloga št. 1 in priloga št. 2, seštevek zneska 236.371,51 SIT in 216.538,51 SIT presega znesek 264.425,00 SIT).

Glede na navedeno je sodišče pritožbi tožene stranke, v kolikor se ta nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice 264.425,00 SIT, delno ugodilo in odločilo, da zakonske zamudne obresti (v evro protivrednosti) od tega zneska tečejo le do 31.12.2001.

Glede na to, da je tožeča stranka del zamudnih obresti obračunala kot kapitalizirano glavnico, je od navedenih obresti dovoljeno obrestovanje obresti v skladu z 2. odstavkom 279. člena ZOR. Ustavna odločba namreč v veljavnost 279. člena ZOR-a ne posega. Vendar pa je tudi v teh primerih mogoče zamudne obresti, ki tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zahtevati in obračunavati le v skladu z 277. členom ZOR. 2. odstavek 279. člena ZOR namreč določa, da je mogoče zamudne obresti zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek. Odkazuje torej na uporabo 277. člena ZOR. Navedeno pa pomeni, da procesne obresti lahko tečejo le v skladu z zgoraj navedenimi predpisi, torej 376. člen OZ, dokler neplačane obresti ne dosežejo glavnico, to je v konkretnem primeru do zneska 216.538,51 SIT oziroma zdaj 903,60 evrov.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke glede konca teka zakonskih zamudnih obresti delno ugodilo in sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v presežku pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

Tožeča stranka se pritožuje zgolj zoper izrek o stroških. Ob primerjavi priznanih stroškov sodišča prve stopnje na stroškovnik (list. št. 136) ter pritožbenih navedb je višje sodišče ugotovilo, da prvo sodišče zmotno ni priznalo tožeči stranki stroškov za zastopanje odvetnika po Odvetniški tarifi za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko dne 10.12.22004, 15.3.2005 in 4.2.2006, vsakič 120 točk 7. člen Odvetniške tarife določa, da za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk; ker znaša potovanje iz Nove Gorice do Ljubljane nekoliko več kot uro za v vsako smer, je torej za vsako smer 60 točk. Prav tako pa ni priznalo za te tri poti kilometrino, in sicer 2 x 100 km po 62,00 SIT na kilometer oziroma 12.400,00 takratnih SIT, skupaj torej 37.200,00 takratnih SIT oziroma 155,23 evrov, kar je potrebno priznati ob upoštevanju 11. člena Odvetniške tarife. V tem delu je zato višje sodišče pritožbi ugodilo, ostalih stroškov, za katere zahteva pritožnica povračilo v pritožbi, pa tudi višje sodišče ni priznalo. Razlogi so naslednji. Dne 12.11.2004 ni bil razpisan narok. Stroške za parkirnino in cestnino bi morala tožeča stranka dokumentirati z ustreznimi dokazi, pa jih ni. Z dopisom z dne 13.12.2004 je vložila v spis pooblastilo, ki bi ga morala vložiti že v prvem procesnem dejanju ter zato za navedeno ni potrebno posebej priznati nagrado za delo odvetnika (kriterij potrebnosti, 155. člen ZPP). Za obrazloženo navodilo substituta in poročilo substitutu v Odvetniški tarifi ni predvidena posebna postavka, tudi ne v 5. točki 39 tarifne št., na katero se pooblaščenec tožeče stranke sklicuje v svojem stroškovniku.

Glede na navedeno je višje sodišče priznalo za delo odvetnika še 360 točk in 20% DDV, to je 72 točk oziroma ob vrednosti 0,459 evrov za točko, 198,29 evra. Skupno je torej višje sodišče priznalo tožeči stranki 353,52 evra. Odločitev višjega sodišča o pritožbi temelji na 2. in 3. tč. 365. člena ZPP.

K stroškom pritožbenega postopka:

Tudi v pritožbenem postopku je v primeru, da sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo potrebno odločiti o stroških pritožbenega postopka glede na uspeh v pravdi (165. in 154. člen ZPP). Višje sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka s pritožbo uspela približno polovico. Pritožbeni stroški znašajo za pritožbo 125 točk (tarifna št. 21 ter 20% DDV skupaj torej 150 točka ali 68,85 evrov). Taksa za pritožbo znaša 3.200,00 SIT ali 13,35 evrov skupaj, torej 82,20 evrov. Ob upoštevanju, da je tožeča stranka v pritožbi dosegla približno polovični uspeh, ji je dolžna tožena stranka povrniti polovico njenih pritožbenih stroškov, to je 41,10 evrov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka.

Pritožbeni stroški tožene stranke so v skladu z tarifno št. 21, 375 točk, pisarniški stroški in fotokopije 7 točk, 20% DDV 74,40 točk, skupaj torej 456,40 točk oziroma 209,48 evrov. V. s. ocenjuje, glede na to, da je tožena stranka izpodbijala sodbo tako po temelju, kakor tudi po višini, ter v obrestnem delu zahtevka, delno pa je uspela le v obrestnem delu zahtevka, da je pritožbeni uspeh približno 10%. 10% od ugotovljenih 209,48 evrov pa je 20,95 evra. Te pritožbene stroške pa je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 672/2008
• VSC sklep Cp 331/2008
• VDS sklep in sodba Pdp 1671/2002