VSL sodba I Cp 1093/2007

Jedro

V primeru oddelitve gospodarske družbe obe družbi odgovarjata solidarno za obveznosti pred oddelitvijo. Stranka odgovarja delavcu v primeru, da pride do poškodbe, ko viličar ne obratuje, krivdno. Delavec, ki nepooblaščeno izvaja poseg okrog stroja, je v pretežni meri odgovoren za škodo.

 

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba pod tč. 1a spremeni tako, da glasi:

1. "Drugotožena in tretjetožena sta dolžni nerazdelno plačati tožniku 2667,00 EUR (prej 639.120,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 639.120,00 SIT v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 13.11.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa od navedenega zneska do 31.12.2006 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 1.1.2007 pa od zneska 2667,00 EUR zakonske zamudne obresti do plačila vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne.

3. Tožnik je dolžan povrniti drugo in tretjetoženi stranki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 125,77 EUR in pritožbene stroške v znesku 240,48 EUR v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo razširitev tožbe na novo toženo stranko L. E. d.d. in obsodilo drugo in tretjetoženo stranko nerazdelno na plačilo 1.478.240,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku in v celoti zoper prvotoženo stranko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Drugo in tretjetoženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 405.859,30 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 11.370,00 SIT.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta drugo in tretjetožena stranka (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa da izpodbijano sodbo spremeni in stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da je nepravilna odločitev glede pasivne legitimacije, saj tretjetožena stranka ob času škodnega dogodka ni obstajala, drugotožena stranka še vedno obstaja in tretjetožena stranka ne more biti naslednik drugotožene stranke in ne odgovarja za njene dolgove. Tretjetožena stranka ni prevzema družba in ni prevzela nobenega premoženja drugotožene stranke. Sodišče ne pojasni na čem temelji ugotovitev, da je šlo med drugo in tretjetoženo stranko za prenos premoženja in da naj bi bila tretjetožena stranka prevzemna družba, je podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka člena 339. točka 14. ZPP. Nepravilna je tudi ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za objektivno odgovornost. Viličar sam po sebi niti z dvignjenimi vilicami ni nevarna stvar, niti ne gre za nevarno dejavnost. Nevarnost je povzročil tožnik, ko je izvlekel sidro, ko je viličar miroval in imel ugasnjen motor in zaradi tega so vilice padle. Tožnik je izključno sam odgovoren za škodo, saj je ravnal samovoljno in nepooblaščeno segel v vilice in izvlekel sidro, ne da bi mu to kdo odredil. Podana ni tudi krivdna odgovornost, saj je bilo na viličarju opozorilo, da se viličarju ne sme nihče približati. Napačna je ugotovitev, da viličar ni bil ustavljen na pravilen način, saj to velja le za končano delo. V konkretnem primeru je bil viličar v postopku dela in je zaradi ovire začasno ustavil motor in ni bila dolžnost voznika da spusti vilice. Sodišče ugotavlja izključno vzročno zvezo in nastalo škodo zaradi ravnanja tožnika ter njegovo samovoljnost, kar pomeni, da bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek ali pa ugotovi pretežno njegovo odgovornost. Tudi prisojena odškodnina presega vse razumne meje, saj je šlo za poškodbo prsta leve roke brez večjih posledic pa je sodišče prisodilo tožniku 1.848.000,00 SIT, kar je najmanj 30 % preveč v vseh postavkah. Tudi glede odgovornosti prvotožene stranke je odločeno napačno, saj sodba nima razlogov v delu, ko zaključuje, da viličar sodi med samovozne delovne stroje.

Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo stroške le po višini ne pa tudi po temelju.

Pritožba je deloma utemeljena.

Ugovor pasivne legitimacije tretjetožene stranke zaradi tega ker drugotožena stranka ni prenehala in ne more odgovarjati za dolgove drugotožene stranke in ker tretjetožena stranka ni prevzela nobenega premoženja, je neutemeljen. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tretjetožena stranka nastala z oddelitvijo drugotožene stranke ne gre za vstop univerzalnega naslednika prevzema družbe (člen 533a Zakona o gospodarskih družbah - ZGD), kot v razlogih navaja sodišče prve stopnje, temveč tretjetožena stranka odgovarja tožniku na podlagi člena 533l ZGD, po katerem za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa oddelitve v register, odgovarjajo solidarno tudi druge družbe, ki so udeležene pri delitvi. Delitvenega načrta, iz katerega bi bila razvidna drugačna odgovornost, tretjetožena stranka ni predložila niti se ni sklicevala nanj tako, da kot že omenjeno, solidarno odgovarja skupaj z drugotoženo stranko, za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke so določbe tedaj veljavnega 1. odstavka 73. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja po katerem delovna organizacija odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval, ko je prišlo do zastoja, ko je viličar podiral steno z vilicami ter je viličar ustavil stroj z dvignjenimi vilicami in je hotel tožnik nepooblaščeno sprostiti železno sidro in ga je vilica udarila po sredincu leve roke. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke (člen 149. OZ), saj viličar, ki miruje ne predstavlja nevarne stvari. Sodna praksa se je že v številnih primerih izrekla, da nevarno stvar predstavlja samo viličar, ki povzroči škodo med obratovanjem. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke krivdna. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podirala steno na pogorišču z neprimernim strojem (namesto z gradbenim strojem z neprimernim viličarjem), da ni bilo ustrezno določeno gradbišče do preostalega dela in da voznik viličarja ni ustavil na pravilen način, saj vilic ni spustil na tla tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da gre za vrsto opustitev, ki vplivajo na varno delo in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka odgovarja za povzročeno škodo krivdno (člen 131. ZOR) tako, da je neutemeljena trditev pritožbi, da ni podana njena odgovornost. Zgolj opozorilo viličarju, da je prepovedano zadrževanje v delovnem območju stroja tožene stranke, ne razbremeni odgovornosti, zlasti ker do poškodbe ni prišlo med obratovanjem, viličarja. Neutemeljeno in napačno si tožena stranka razlaga mnenje izvedenca, da bi moral viličar spustiti vilice, po končanem delu, ko pa viličar v momentu nezgode ni deloval in ne gre za tako situacijo kot pri končanem delu. Neutemeljena je nadaljnja trditev tožene stranke, da je do škode prišlo izključno zaradi samovoljnega ravnanja tožnika, zaradi nepooblaščenega poseganja tožnika v viličarja, vpliva na delež sokrivde tožnika (člen 171. OZ). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik brez naloga nadrejenih posegal v manevrski prostor viličarja je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo njegov soprispevek (20 %) k nastanku škode, saj je po oceni pritožbenega sodišča tožnik bistveno soprispeval k nastanku škode in ta prispevek znaša 60 % tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava odgovornost tožene stranke za škodo 40 %. V kolikor tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka zoper prvotoženo stranko je toženi stranki pojasniti, da za grajanje v tem delu nima pravnega interesa, saj v procesnem razmerju le do tožnika.

Za pretrpljene telesne bolečine strah in duševne bolečine zardi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prisodi oškodovancu odškodnino pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Ob ugotovitveni poškodbe, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje (prelom kovčnega členka sredinca leve roke) in trajanjem bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina za telesne bolečine v previsokem znesku (850.000,00 SIT) sedaj 3546,99 EUR in je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v znesku (600.000,00 SIT) 2503,76 EUR in jo je bilo v tem obsegu znižati. V ostalem delu pa je odškodnina za nepremoženjsko škodo (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) odmerjena v pravilnem znesku in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu, tako da je pritožba tožene stranke, ki pavšalno trdi, da je odmerjena odškodnina previsoka za 30 %, neutemeljena.

Tožniku gre tako po povedanem odškodnina za nepremoženjsko škodo (6593,22 EUR preje (1.580.000,00 SIT in premoženjska škoda 74,28 ERU (preje 17.800,00 SIT) skupaj 6667,50 EUR I(preje 1.597.800,00 SIT). Glede na odgovornost tožene stranke (40 %) je bilo tožniku prisoditi 2667,00 EUR (preje 639.120,00 SIT).

Pritožbi tožene stranke je bilo glede na navedeno delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti v zgoraj navedenem obsegu v preostalem delu pa pritožbo zavrniti (člen 358. točka 4 in 353. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledice spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je uspel v tej pravdi z 32 % in je upravičen do povračila stroškov v navedenem obsegu. Njegovi pravdni stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 3623,28 EUR (preje 868.282,00 SIT). Glede na uspeh mu je tožena stranka dolžna povrniti 1159,45 EUR (preje 277.850,00 SIT). Tožena stranka je uspela z 68 % in glede na ugotovljene stroške 1890,02 EUR (preje 452.925,00 SIT) je upravičena do povrnitve 68 % stroškov, to je 1285,22 EUR (preje 307.989,00 SIT). Po pobotanju obeh zneskov ostane razlika 125,77 EUR (preje 30.139,00 SIT) ki jo je dolžan povrniti tožnik toženi stranki.

Tožena stranka je uspela s pritožbo 43 % in tožnik ji je dolžan povrniti toliko njenih pravdnih stroškov odmerjenih na 559,26 EUR to je 240,48 EUR.

Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 154. v zvezi s členom 165/2 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 51/99
• VDS Sodba Pdp 179/97
• VSL sodba I Cp 615/99