VSL sklep III Cp 800/2007

Jedro

Zakonske zamudne obresti od zahtevane glavnice so začele teči v času, ko je še veljal ZOR, ki ni vseboval določbe, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, kot to določa 376. člen OZ. Predhodna določba 1060. člena OZ določa, da se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. V zvezi s to prehodno določbo pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-300/04 odločilo, da se razveljavi, kolikor se na njeni podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne vsebuje pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice od njene zapadlosti pa do 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ, saj so do 1.1.2002 obresti že presegle glavnico.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi v I/2. točki izreka spremeni tako, da tečejo obresti do 1.1.2002, višina obresti pa se zniža za 2.686,92 EUR, v I/3. točki izreka pa se sklep o izvršbi razveljavi in se izvršba v tem delu ustavi. V ostalem se ugovor zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (2. točki izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik je dolžan povrniti dolžniku 19,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni.

Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper delni sklep o izvršbi z dne 8.5.2006 (1. točki izreka) in dolžniku naložilo plačilo upnikovih stroškov v višini 98.840,80 SIT (2. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi v celoti razveljavi, upniku pa naloži plačilo njegovih stroškov. Navaja, da iz Pogodbe o izvensodni poravnavi z dne 3.4.2000, sklenjene v notarskem zapisu, ni razvidno, kolikšen naj bi bil njegov dejanski dolg, temveč obstaja le dogovor o plačilu. Meni, da ta pogodba po svoji vsebini ni poravnava, temveč neka druga pogodba, ki določa razvezni pogoj, ki v primeru neizpolnitve izniči določila te pogodbe, torej da le ta ne velja, temveč velja pravnomočni sklep o izvršbi z dne 10.12.1996. Pogodba o poravnavi je neveljavna, ker se je izpolnil razvezni pogoj, zato ni veljavnega izvršilnega naslova. Nadalje navaja, da so terjatve upnika absolutno zastarale ter da so z odločbo Ustavnega sodišča obresti od glavnice limitirane, ko dosežejo vrednost glavnice. Poleg tega pa izračun obresti od obresti ni dovoljen. Izvršilnega predloga se tudi ne da preizkusiti, saj k njemu ni predložen obračun obresti. Navaja še, da je upniku poravnal zneske, ki jih je ta navedel v predlogu za izvršbo, in sicer 1,411.311,00 SIT ter 10.000,00 DEM oziroma 1,050.000,00 SIT. Do leta 1999 pa je plačal še 20.000,00 DEM. Vsa izvršena plačila pa so se izvršila na račun glavnice.

Upnik je na pritožbo odgovoril. V odgovoru prereka vse pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje, dolžniku pa naloži povrnitev njegovih stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da iz Pogodbe o izvensodni poravnavi z dne 3.4.2000 ni razviden dolžnikov dolg in da ta pogodba ne predstavlja veljavnega izvršilnega naslova. V predmetnem izvršilnem postopku je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 19.4.2006 (l. št. 79) že presojalo ustreznost izvršilnega naslova, na podlagi katerega teče ta izvršilni postopek, in sicer je višje sodišče ugotovilo, da je Pogodba o izvensodni poravnavi z dne 3.4.2000, sklenjena v obliki notarskega zapisa, v povezavi z potrdilom o izvršljivosti notarskega zapisa, ustrezen izvršilni naslov za dovolitev izvršbe. Z omenjeno pogodbo sta se stranki dogovorili za obročen način plačevanja dolžnikovega dolga, v primeru, da pa dolžnik ne bi poravnal prvega dela dolga, ali pa da bi kasneje prišel v zamudo z več kot enim obrokom, pa dolguje upniku znesek, kot je bil določen v pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.12.2006, in sicer glavnico 6,642.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1996 dalje ter izvršilne stroške (točka četrtič Pogodbe o izvensodni poravnavi). Iz navedenega določila pogodbe tako ne izhaja nikakršen razvezni pogoj, kot to trdi dolžnik v pritožbi, pač pa je iz pogodbe jasno razviden dolžnikov dolg.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor zastaranja terjatve. Prvostopno sodišče je dolžniku v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da bi moral dolžnik zastaranje terjatve ugovarjati v izvršilnem postopku iz leta 1996. S Pogodbo o izvensodni poravnavi z dne 3.4.2000 sta namreč stranki ugotovili obstoj dolžnikovega dolga na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.12.1996 (točka prvič Pogodbe o izvensodni poravnavi). Dolžnik je s podpisom navedene pogodbe pripoznal dolg, kar pomeni, da se je takrat zastaranje pretrgalo (1. odstavek 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR, ki je veljal v času sklepanja pogodbe). Po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (1. odstavek 392. člena ZOR). Zastaranje upnikove terjatve pa se je ponovno pretrgalo z vložitvijo predloga za izvršbo dne 18.3.2002 (365. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS št. 83/01, v nadaljevanju OZ). V izvršilnem postopku pa začne zastaranje znova teči od dneva, ko je izvršilni postopek končan (4. in 5. odstavek 369. člena OZ). Ker predmetni izvršilni postopek še ni končan, zastaranje ni moglo nastopiti.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da upnik ni predložil obračuna obresti. Upnik je namreč k odgovoru na ugovor priložil tudi obračun obresti (priloge A 20 - 27). Res pa je, kot to navaja dolžnik, da obračuna obresti ni predložil hkrati z predlogom za izvršbo, vendar pa to ne predstavlja nikakršne pomanjkljivosti konkretnega predloga za izvršbo, ki je bil sicer vložen na podlagi izvršljivega notarskega zapisa, ki pa je bil priložen k predlogu za izvršbo.

V zvezi z dolžnikovimi pritožbenimi navedbami, da je upniku delno že poravnal terjatev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik pri obračunu terjatve navedena dolžnikova delna plačila upošteval (priloge A 19 - A 27), in sicer na račun obresti, saj je v četrti točki izvršilnega naslova dogovorjeno, da se obroki, plačani pred zamudo, upoštevajo kot delno plačilo obresti in stroškov. Kot je to obrazložil upnik v odgovoru na ugovor, izvršilnih stroškov, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, od dolžnika s predmetnim predlogom za izvršbo sploh ni zahteval, saj jih je dolžnik v celoti poravnal že 17.5.2000, zato je upnik ostala dolžnikova plačila upošteval kot delna plačila obresti, kot to izhaja iz njegovih obračunov. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik dolžniku obračunal še nekoliko višji znesek opravljenih plačil od tistega, za katerega dolžnik v pritožbi zatrjuje, da ga je poravnal. V zvezi z pritožbeno navedbo, da je dolžnik do leta 1999 plačal še 20.000,00 DEM, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da dolžnik v predmetnem izvršilnem postopku ne more uveljavljati plačil, ki naj bi jih izvršil pred izdajo izvršilnega naslova - Pogodbe o izvensodni poravnavi z dne 3.4.2000, ter da bi moral dolžnik ta plačila uveljavljati ob sklepanju navedene pogodbe.

Dolžnik pa se v pritožbi, v zvezi z tekom zakonskih zamudnih obresti, utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS št. 28/06), ki pa je prvostopno sodišče, kljub dolžnikovem ugovoru, ni upoštevalo, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu z izvršilnim naslovom dolguje dolžnik glavnico 6,642.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1996 dalje do plačila. Zakonske zamudne obresti od zahtevane glavnice so tako začele teči v času, ko je še veljal ZOR, ki ni vseboval določbe, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, kot to določa 376. člen OZ. Prehodna določba 1060. člena OZ določa, da se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. V zvezi z to prehodno določbo pa je Ustavno sodišče RS z omenjeno odločbo odločilo, da se razveljavi, kolikor se na njeni podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerji, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002 (dan uveljavitve OZ - 1062. člen OZ), uporablja ZOR, ki ne vsebuje pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice 6, 642.480,00 SIT od 26.11.1996 pa do 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ, saj so do 1.1.2002 obresti že presegle glavnico. Pritožbeno sodišče je s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi, izračunalo višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice 6, 642.480,00 SIT od 26.11.1996 pa do 1.1.2002, upoštevajoč dolžnikova delna plačila dolga (priloga A 19). Na podlagi tako opravljenega izračuna obresti, ki je priloga tega sklepa, znaša vsota glavnice in obresti dne 1.1.2002 17,609.882,90 SIT, kar pomeni, da znaša višina obresti 10,967.402,90 SIT, torej za 643.893,29 SIT oziroma za 2.686,92 EUR manj od višine obresti, ki jo je do vložitve predloga za izvršbo dne 18.3.2002 izračunal upnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi v I/2. točki izreka spremenilo tako, da tečejo obresti od glavnice do 1.1.2002, višino obresti pa je znižalo za 2.686,92 EUR, v I/3. točki izreka, kjer je bil določen tek zakonskih zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in izvršbo v tem delu ustavilo, saj so zakonske zamudne obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 prenehale teči dne 1.1.2002. V ostalem pa je pritožbeno sodišče ugovor zavrnilo.

V ostalem je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (2. točki izreka) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker je dolžnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do povrnitve dela pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je dolžniku za sestavo pritožbe priznalo zahtevanih 700 točk (6. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife - Ur. l. RS št. 67/03, v nadaljevanju OT), plačano sodno takso v višini 137 EUR, 2% za materialne stroške (13. člen OT) in 20% DDV, kar, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in 3,53% uspeha s pritožbo, znese 19,74 EUR, ki mu jih je upnik dolžan povrniti v roku 8 dni. Pritožbeno sodišče pa dolžniku ni priznalo zahtevanih 20 točk za poročilo stranki, saj ta strošek v času odločanja pritožbenega sodišča še ni nastal.

Upnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, zato krije upnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 7093/2006
• VSL sodba III Cp 954/2009
• VDSS Sodba Psp 213/2020