VSL sklep I Cp 7083/2006

Jedro

Ustanova oporoke je izraz svobode testiranja, izraz svobode oporočiteljeve volje, zato ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem, ki pride v poštev šele, ko in če oporoke ni oziroma ta iz takšnega ali drugačne razloga ni veljavna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so oporočna določila (glede predmetov/obsega zapuščine) nejasna, med dediči pa ni soglasja o tem, katere parcelne številke je imela oporočiteljica v mislih, zato je zaključilo, da je oporoka nična ter dediščino razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Pogoj določenosti ali vsaj določljivosti (ugotovljivosti) vsebine oporoke velja tudi glede predmetov dedovanja oziroma glede obsega zapuščine, vendar je vsebina oporoke nedoločljiva (šele), če se je tudi s sredstvi razlage na da ugotoviti. Sodišče prve stopnje materialnih določb razlagi oporoke ni uporabilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 6. 2006, opr. št. II D 797/2003-8, ugotovilo obseg zapuščine ter na podlagi zakonitega dedovanja za dediče proglasilo zapustničinega zakonca ter njena otroka, vsakega do 1/3.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložil dedič M. J. ml., ki navaja, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je zapustničino oporoko štelo za nično, ker naj bi bila v tolikšni meri nejasna, da iz nje ni mogoče razbrati, katere parcelne številke je zapustnica imela v mislih ob pisanju oporoke, med oporočnimi dediči pa naj ne bi bilo soglasja o tem, katere parcelne številke je zapustnica imela v mislih. Navaja, da je povsem razumljivo, katere nepremičnine je zapustnica imela v mislih ob pisanju oporoke, prav tako pa je bilo vsem dedičem jasno, za katere parcele gre. Le za del parcele št. 244/14 se dediči niso mogli zediniti. Pri tem velja omeniti, da nesoglasje dedičev glede posameznih določil oporoke sodišču narekuje napotitev na pravdo, vsekakor pa bi moralo zapuščinsko sodišče vsaj ugotavljati pravo zapustničino voljo. Navedeno potrjuje tudi zapisnik pred prvo sodnico, iz katerega izhaja, da ne njej ne dedičem vsebina oporoke ni bila nejasna. Četudi bi bil del oporoke res nejasen, bi moralo sodišče ohraniti oporoko v veljavi vsaj v tistem delu, kjer je jasna. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep ne glede na dedni dogovor, ki sicer še ni bil v celoti operativen, ter ne glede na oporoko. Navaja še, da je sklep nejasen v delu, s katerim naj bi bilo odločeno o izločitvenem zahtevku M. J. st. Pritožnik tega izločitvenega zahtevka ni priznal, zato bi bila na mestu napotitev na pravdo. Navaja še, da če je sodišče izločitveni zahtevek priznalo, za drugo polovico pa ugotovilo, da gre za predmet zapuščine, potem je odločilo v nasprotju z dejstvom, da je sodedinja že lastnica do 1/3 parcele na podlagi darilne pogodbe. Po tem, ko je izločitveni zahtevek postavil oče, ga je postavil tudi pritožnik, vendar ga je sodišče prve stopnje povsem "preslišalo" in ga na obravnavi niti ni vneslo v zapisnik. Pritožnik je tedaj nastopal sam, brez pooblaščenca, zato svojega zahtevka ni znal ustrezno postaviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena sodedičema, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustanova oporoke je izraz svobode testiranja, izraz svobode oporočiteljeve volje, zato ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem, ki pride v poštev šele, ko in če oporoke ni oziroma ta iz takšnega ali drugačnega razloga ni veljavna. V obravnavani zadevi je zapustnica napisala oporoko, ki ustreza lastnoročni oporoki iz 63. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15-645/1976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD) in v katere veljavnost nobeden od dedičev ni imel pomislekov. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so oporočna določila (glede predmetov/obsega zapuščine) nejasna, med dediči pa ni soglasja o tem, katere parcelne številke je imela oporočiteljica v mislih, zato je zaključilo, da je oporoka nična ter dediščino razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Pogoj določenosti ali vsaj določljivosti (ugotovljivosti) vsebine oporoke velja tudi glede predmetov dedovanja oziroma glede obsega zapuščine, vendar je vsebina oporoke nedoločljiva (šele), če se je tudi s sredstvi razlage ne da ugotoviti1. Pravila o razlagi oporoke predpisuje 84. člen ZD, in sicer v prvem odstavku sodišču nalaga, da ugotovi pravi namen oporočitelja, v drugem odstavku pa določa, da se je treba v dvomu držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Sodišče prve stopnje teh materialnih določb ni uporabilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbi dediča ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

V nadaljevanju obravnavanja te zadeve bo moralo sodišče prve stopnje oporoko razlagati tako, da bo skušalo ugotoviti pravo voljo zapustnice. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik utemeljeno opozarja, da oporočna določila (v večji meri) niso tako nerazumna in nedoločljiva, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje. Če obstaja soglasje med dediči o tem, da je obseg zapuščine iz oporoke (vsaj delno) znan, potem lahko oporočno dedovanje nastopi glede tega, znanega dela zapuščine in celotna oporoka ni nična, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Glede tistega dela obsega zapuščine, za katerega se dediči ne morejo sporazumeti, kaj ga predstavlja, pa mora sodišče prve stopnje, kot v pritožbi pravilno opozarja dedič, uporabiti določbe o napotitvi na pravdo - 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD. Če v obravnavani zadevi dediči ne bodo enotnega mnenja o tem, s katerimi nepremičninami je razpolaga zapustnica, bo moralo sodišče prve stopnje posamezne od dedičev z ustreznimi zahtevki napotiti na pravdo (213. člen ZD), kjer bodo dediči lahko dokazovali vsebino oporoke. Pritožbeno sodišče pa odgovarja tudi na tisti del pritožbenih navedb, s katerimi dedič graja odločitev sodišča prve stopnje o izločitvenem zahtevku. Zapustničin mož je uveljavljal t. i. izločitveni zahtevek (ki ga ne gre zamenjevati z institutom izločitve iz zapustnikovega premoženja po 33. členu ZD), saj je trdil, da celotno premoženje, s katerim je razpolagala zapustnica oziroma ki po podatkih o smrtovnici sodi v zapustničino premoženje, ni bilo njeno, saj sta del tega ustvarila v času veljavnosti zakonske zveze, zato je polovica njegova. Izločitveni zahtevek se postavi (šele) takrat, ko je znan obseg premoženja, ki je predmet dedovanja (tj., ko je oblikovana zapuščina), saj je šele takrat lahko jasno, da je predmet dedovanja tudi nekaj, za kar posamezen dedič trdi, da ne more biti del zapuščine, ker je njegova in ne zapustnikova last. Če sodediči tak zahtevek priznajo, potem ta del premoženja ne sodi v zapuščino. Če pa med dediči nastopi spor o tem, je ponovno na mestu uporaba določil o napotitvi na pravdo, in sicer na podlagi določbe 1. točke 212. člena ZD. V obravnavanem primeru to pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje po tem, ko bo ugotovilo obseg zapuščine, s katerim je oporočiteljica razpolagala, ugotavljati še, ali kateri od dedičev uveljavlja izločitvi zahtevek glede posameznih predmetov, ki sodijo v zapuščino, ter dediče, v primeru spora, v skladu z določbo 213. člena ZD napotiti na pravdo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 828/2003
• VSL sklep II Cp 539/2001
• VSL sklep I Cp 78/97