<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep IV Cp 1974/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:IV.CP.1974.2007
Evidenčna številka:VSL52847
Datum odločbe:25.04.2007
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:izpodbijanje očetovstva

Jedro

Za odločitev v tej zadevi so bistvene navedbe tožnice le o tem, da prvotoženec ni njen oče. Ni pomembno, ali je tožnica sploh navedla, kdo naj bi bil njen biološki oče, niti ne, ali je tisti, ki ga je navedla za očeta, res njen oče. Navedbe tožnice, da je njen biološki oče A. H. so se tekom dosedanjega postopka resda izkazale za neresnične. Vendar pa dejstvo, da A. H. ni oče tožnice še ne dokazuje, da je oče tožnice prvotoženec. Tožnica bi sicer lahko svoje navedbe in utemeljenost tožbenega zahtevka dokazala tudi tako, da bi dokazala, da je njen oče nekdo drug, ne pa prvotoženec. Vendar pa neuspeh ali nemožnost takšnega dokazovanja še ne izključuje pravice tožnice do izvedbe ostalih predlaganih dokazov o utemeljenosti njenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako napačno sklepalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožnica ni dokazala, da bi bil A. H. njen oče. Ker je sodišče prve stopnje analize DNA prvotoženca ni niti poskušalo izvesti, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da prvotoženec ni njen oče, ki je podal izjavo o priznanju očetovstva pred matičarko na Upravni enoti Jesenice dne 5.3.1998, pod številko 18/98 in da sta ji toženca dolžna solidarno povrniti pravdne stroške, ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v skupnem znesku 257.400,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP ter zoper navedeno sodbo v celoti. Meni, da je postopanje prvostopenjskega sodišča napačno, da ni v skladu z načelom materialne resnice ter da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, saj ni izvedlo vseh dokazov, to je dokaza z DNK analizo prvotoženca, na kar je bilo sodišče prve stopnje napoteno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 3060/2005 z dne 20.7.2005. V tej odločbi je bilo prvostopenjsko sodišče izrecno opozorjeno na dolžnost spoštovanja materialne resnice, torej da čim popolno in pravilno ugotovi vsa pravnorelevantna dejstva. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje z DNK analizo ugotoviti, ali je prvotoženec otrokov oče, ne pa opraviti analize, na podlagi katere bi za tretjo osebo ugotavljali, ali je morda on biološki oče tožnice. Meni tudi, da v postopku ni bilo mogoče izvesti objektivnega zaslišanja drugotoženke, saj je bil ob njenem zaslišanju navzoč toženec, ki je drugotoženki stalno skakal v besedo, namesto nje odgovarjal na vprašanja in dajal pripombe. Ob zaslišanju je bilo tudi povsem razvidno, da je drugotoženka v celoti pod vplivom prvotoženca, da ga vsakokrat pogleda preden začne odgovarjati na vprašanja ter da se ga očitno boji. Kljub zahtevi njene pooblaščenke pa sodišče prvotoženca ni odstranilo z zaslišanja. Ker je drugotoženka tudi pred Centrom za socialno delo navedla, da je pri prvotožencu nemočna, ker on ureja njeno življenje, meni, da njene izpovedbe ni mogoče šteti za verodostojno, še manj pa za resnično. Opozarja, da bistvo tega postopka ni ugotoviti, kdo je njen biološki oče, temveč ugotovitev, da prvotoženec ni njen oče. Vsi dokazi in vse navedbe pa izkazujejo, da prvotoženec ni in ne more biti njen oče. Tudi sam prvotoženec s svojimi dejanji in besedami priznava, da ni njen biološki oče, izvedbo DNK pa je zavrnil brez utemeljenega razloga in brez obrazložitve. Izmikal se je tudi odgovoru na direktno vprašanje, ali je njen oče. Izjavil je, da je očetovstvo uredil zato, ker ima nekaj premoženja, nikoli pa ni izjavil, da je on njen biološki oče. Pravi, da se je o svojem biološkem očetu pogovarjala z materjo, ki ji je zaupala, da niti sama ne ve, kdo je tisti pravi oče oziroma da ima kar dva očeta, zagotovo pa noben od njih ni prvotoženec. Tudi vse zaslišane priče so potrdile, da prvotoženec ne more biti njen oče, ker drugotožnica prvotoženca v kritičnem času zanositve še ni poznala in da sta se začela družiti šele več let po njenem rojstvu. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da ni dokazala, da bi bil A. H. res njen biološki oče. Ta trditev sicer drži, vendar to v tem postopku ni pomembno, saj se izpodbija očetovstvo, ki ga je priznal prvotoženi. Zato tudi ni pravilno postopanje sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo DNK preiskave s tem, da bi prvotoženi dal kri za opravo takšne preiskave. Tak dokaz pa je v sporu o izpodbijanju očetovstva nujen. Ker meni, da je z najvišjo stopnjo materialne resnice dokazala, da prvotoženi ni in ne more biti njen biološki oče, predlaga, da pritožbeno sodišče samo spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma da napadeno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter poduči prvostopenjsko sodišče, da je dolžno izvesti dokaz z DNK analizo tudi s pomočjo prisilnih sredstev.

Pritožba je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da bistvo tega postopka ni ugotoviti, kdo je njen biološki oče, temveč da prvotoženec ni njen oče. Za odločitev v tej zadevi so bistvene navedbe tožnice le o tem, da prvotoženec ni njen oče. Ni pomembno, ali je tožnica sploh navedla, kdo naj bi bil njen biološki oče, niti ne, ali je tisti, ki ga je navedla za očeta, res njen oče. Navedbe tožnice, da je njen biološki oče A. H., so se tekom dosedanjega postopka resda izkazale za neresnične. Vendar pa dejstvo, da A. H. ni oče tožnice še ne dokazuje, da je oče tožnice prvotoženec. Tožnica bi sicer lahko svoje navedbe in utemeljenost tožbenega zahtevka dokazala tudi tako, da bi dokazala, da je njen oče nekdo drug, ne pa prvotoženec. Vendar pa neuspeh ali nemožnost takšnega dokazovanja še ne izključuje pravice tožnice do izvedbe ostalih predlaganih dokazov o utemeljenosti njenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako napačno sklepalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožnica ni dokazala, da bi bil A. H. njen oče. Zaradi tega zmotnega stališča tudi analize DNA prvotoženca očitno ni opravilo. V izpodbijani sodbi namreč ni navedlo nobenega razloga, zakaj tega dokaza ni izvedlo oziroma zakaj ga tudi potem, ko se je izkazalo, da A. H. ni oče tožnice, ni niti poskusilo izvesti. Iz izpovedi tožencev sicer ne izhaja, da bi pristala na analizo DNA prvotoženca. Vendar pa takšne analize po drugi strani niti prvotoženec, niti drugotoženka nista izrecno odklonila. Ker sodišče prve stopnje analize DNA prvotoženca ni odredilo in tožencev nanjo ni povabilo, tudi ni mogoče reči, da sta se toženca takšni preiskavi do sedaj izmikala. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. IV Cp 3060/2005 z dne 20.7.2005 opozorilo na daljnosežni pomen odločitve v tem paternitetnem sporu ter da mora biti zato možnost pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, pravnorelevantna dejstva pa čim popolneje in pravilneje ugotovljena. Pri dokazovanju dejstva, da nekdo ni otrokov oče, pa ima poseben pomen prav metoda DNA genetskih odtisov, saj je doslej najzanesljivejša metoda ugotavljanja očetovstva. Ker je opravo tega pomembnega dokaza predlagala tožnica že v tožbi, sodišče prve stopnje pa kljub temu analize DNA prvotoženca ni niti poskušalo izvesti, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ( Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice na podlagi 1. odst. 354. in 355. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju izvesti analizo DNA prvotoženca. Tožencev sodišče k sodelovanju pri izvedbi tega dokaza sicer ne more prisiliti. Nobeni prisilni ukrepi namreč niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu, prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedi. Vendar pa presodi sodišče pomen tega, da stranka ni prišla na zaslišanje ali ni hotela izpovedati, glede na vse okoliščine (262. člena ZPP). Določba 262. člena ZPP se uporablja tudi primeru, ko mora stranka dati kri v dokazne namene (prim. sodba VS RS II Ips 331/2005 z dne 9.6.2005). V primeru, da izvedba analize DNA prvotoženca zaradi nesodelovanja tožencev pri izvajanju tega dokaza iz neupravičenih razlogov ne bi bilo mogoča, pa se po presoji pritožbenega sodišča - upoštevajoč določbo 262. člena ZPP - tega ravnanja tožencev ne bi smelo šteti v škodo tožnice. Pri odločanju o tožbenem zahtevku, ki je po presoji tožničine skrbnice za poseben primer tožnici očitno v korist, bo potrebno v takšnem primeru upoštevati predvsem dejstvo, da bi lahko toženca najbolj zanesljivo prepričala sodišče o resničnosti njunih trditev in izpovedb o tem, da je oče tožnice prvotoženec, predvsem z rezultati DNA testa prvotoženca ter da izmikanje izvedbi tega dokaza kaže na njuno vednost ali vsaj bojazen o resničnosti zatrjevanj tožnice, s tem pa hkrati na neresničnost njunih navedb in neverodostojnost njunih izpovedb.

Na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

 


Zveza:

ZZZDR člen 98, 98.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTcyOA==