<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 6177/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.6177.2005
Evidenčna številka:VSL52833
Datum odločbe:28.03.2007
Področje:pogodbeno pravo - obligacijsko pravo
Institut:posojilna pogodba - ne ultra alterum tantum - prepoved obrestovanja obresti

Jedro

Tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga.

 

Izrek

1. Postopek, ki je bil prekinjen dne 19.4.2006, se nadaljuje.

2. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Sklep Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. I 99/00135 z dne 22.6.1999 ostane v veljavi za:

- glavnico 6355,11 EUR (1,522.937,40 SIT);

- zakonske zamudne obresti od zneska 7309,66 EUR (1,751.687,00 SIT) od 16.2.1999 dalje v skupni višini 5853,81 EUR (1,402.807,00 SIT);

- izvršilne stroške v višini 145,99 EUR (34.986,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.1999 dalje v skupni višini 145,99 EUR.

V preostalem se tožbeni zahtevek zavrne."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Višje sodišče je s sklepom z dne 19.4.2006 v skladu s 156. členom Ustave RS prekinilo postopek, ker je začelo postopek za oceno ustavnosti 376. člena ZOR. Ustavno sodišče je o zadevi odločilo dne 15.3.2007, zato so podani pogoji za nadaljevanje pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dne 16.2.1999 zoper tožence predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine - overjenega izpiska iz poslovnih knjig o stanju dolga na dan 1.9.1998 po posojilni pogodbi št. 70594/18 z dne 10.8.1992. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in dne 22.9.1999 izdalo sklep o izvršbi. Po ugovoru dolžnikov, v katerem so priznali, da dolg znaša 228.750,00 SIT, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen glede zneska 228.750,00 SIT, v preostalem pa je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba in odločilo, da se bo v tem delu nadaljeval pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Po izvedenem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za glavnico 1,522.937,00 SIT, za zakonske zamudne obresti od zneska 1,522.937,40 od 1.1.1998 do plačila, za zakonske zamudne obresti od 228.750,00 SIT od 1.9.1998 do plačila ter za izvršilne stroške v višini 34.986,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1999 do plačila.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarjajo, da je tožeča stranka pri obračunu višine terjatve poleg rednih pogodbenih obresti za neplačani del posojila zaračunala tudi zamudne obresti, sodišče prve stopnje pa je na ta znesek zaračunalo nadaljnje zamudne obresti, kar je v nasprotju s 375. členom Obligacijskega zakonika, ki določa, da od zapadlih, pa neplačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Toženci poudarjajo, da je izvedenka, ki je bila med postopkom postavljena, da izračuna stanje dolga, slepo sledila evidenci banke in ni nikoli ugotovila začetnega stanja posojila, na podlagi katerega je tako obračunavala redne pogodbene in zamudne obresti. Navajajo, da so na to pomanjkljivost opozorili z vlogo z dne 24.5.2004, sodišče pa njihovim pripombam ni sledilo in ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožniki poudarjajo, da je iz prvotnega zneska 860.000,00 dolg narasel na šestkratni znesek in gre po njihovi oceni za oderuško pogodbo. Navajajo, da je tožeča stranka izkoristila stisko prve toženke, ki je bila brez zaposlitve. Prva toženka je najela posojilo, da bi poravnala svojo obveznost do banke in si tako izboljšala položaj, z najetim kreditom pa si je ta položaj še poslabšala. Navajajo, da je tožeča stranka vedela za njeno stisko in ji je vsilila oderuško pogodbo. Predlagajo, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta 10.8.1992 sklenili posojilno pogodbo za znesek 870.596,00 SIT za dobo desetih let. Nesporno je tudi, da toženci niso plačali treh mesečnih obrokov in da je zato tožeča stranka na podlagi 9. člena pogodbe imela pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom. Tožena stranka je ugovarjala le višini dolga, ki po izračunu tožeče stranka znaša 1,784.684,00 SIT, kar vključuje tudi znesek 228.750,00 SIT, glede katerega je sklep o izvršbi že postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je na ugovor tožencev pravilnost obračuna višine dolga preverilo z izvedenko finančne stroke. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je izvedenka najprej ugotovila, da je bilo najeto posojilo v znesku 870.596,00 SIT. Nato pa je, ob upoštevanju plačil s strani tožencev, višino dolga obračunalo na podlagi 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ). Ta določa, da se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti, najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je - upoštevajoč pogodbena določila - tožeča stranka pravilno obračunala višino dolga na dan 31.08.1998 v skupnem znesku 1,784.684,00 SIT. Ugotovilo je, da je na ta dan znašala nezapadla glavnica 859.025,00 SIT, nezapadle revalorizacijske obresti 859,00 SIT, nezapadle realne obresti 1.420,00 SIT, anuiteta za avgust 1998 19.043,00 SIT, revalorizacijske obresti anuitete za avgust 14,00 SIT, zapadel dolg nad 30 dni 696.887,00 SIT in zamudne obresti 174.440,00 SIT, od tega revalorizacijske zamudne obresti 67.629,00 SIT in realne zamudne obresti 106.811,00 SIT. Po ugovoru tožencev je sodišče od izvedenke zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je izvedenka prepričljivo pojasnila vsa izhodišča za izračun višine dolga. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor tožencev glede nepravilnosti pri izračunu višine dolga. Pritožbene navedbe, da so podani subjektivni elementi za obstoj oderuške pogodbe po 141. členu ZOR pa predstavljajo pritožbeno novoto. Po 337. členu ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Toženci tega niso izkazali, zato višje sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo.

Glede prisojenih zamudnih obresti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe delno utemeljene. Najprej je utemeljena pritožba, ko opozarja, da tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in da je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Višje sodišče je zato na podlagi četrte točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da gredo tožeči stranki od kapitaliziranega zneska 1,522.937,40 SIT in že prisojenega zneska 228.750,00 SIT, skupaj torej 1,751.687,00 SIT zakonske zamudne obresti šele od 16.2.1999 dalje.

Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga. Iz zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je na dan 31.8.1998 glavnica (brez zamudnih obresti) znašala 1,577.247,00 SIT (1,751.687,00 SIT - 174.440,00 SIT).

Višje sodišče je naredilo obračun zakonskih zamudnih obresti najprej do 1.1.2002 in je ugotovilo, da do tega dne vsota zapadlih, pa neplačanih obresti še ni dosegla glavnice 1,577.248,00 SIT, da pa je dosegla glavnico na dan izdaje odločbe sodišča prve stopnje dne 23.8.2004 (priloga 1). Enako velja tudi za zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 34.986,00 SIT (priloga 3). Zato je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 1,751.687,40 SIT (to je vsota še zahtevanih 1,522.937,40 in že prisojenih 228.750,00 SIT) le še v višini 1,402.807,00 SIT (1,577.247,00 SIT - 174.440,00 SIT), ker je treba upoštevati tudi, da je del zapadlih, neplačanih zamudnih obresti v višini 174.440,00 SIT že upoštevan v kapitalizirani glavnici 1,522.937,40 SIT. Od izvršilnih stroškov pa gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti le še v višini glavnice 34.986,00 SIT.

V skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006, v nadaljevanju ZUE) je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, po uradni dolžnosti preračunalo prisojeno vrednost v EUR, po tečaju zamenjave 239,640 SIT za EUR, ki je določen v Uredbi sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006, ki je spremenila Uredbo (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejemajo euro (UL L št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1).

V preostalem je višje sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in je na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo le v obrestnem delu, to ni narekovalo tudi spremembe odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Iz istih razlogov je višje sodišče tudi odločilo, da toženci na podlagi 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZOR člen 279, 313, 400, 279, 313, 400. OZ člen 376, 376.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTcxNA==