<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 6577/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.6577.2006
Evidenčna številka:VSL52463
Datum odločbe:11.04.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:ničnost - izpodbojnost - neobstoječa pogodba

Jedro

Neobstoječa pogodba nima potrebnih predpostavk za obstoj ne z dejanskega ne s pravnega aspekta. Pri nični pogodbi pa pogoji za veljavnost po zunanji obliki sicer obstajajo, vendar pa zaradi nespoštovanja prisilnih predpisov, niso izpolnjeni, zato tak posel (pogodba) ne velja. Razlika med neobstoječim in ničnim poslom je torej v tem, da neobstoječega posla tudi dejansko ni, medtem ko ničen posel obstaja dejansko ne pa pravno. Pravni posel, katerega izpolnitev zahteva tožnik, pomeni kaznivo dejanje in je v nasprotju ne le s prisilnim predpisom (Kazenskim zakonikom), ampak tudi Ustavo RS in moralo, torej je ničen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.546,98 EUR (850.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.07.2003 do plačila, ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 337.10 EUR (80.784,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da ni pravilno stališče sodišča glede obstoja dolga, da dolg, ki ga tožnik vtožuje od toženca ne obstaja zgolj zato, ker je bil pritožnik pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ. Nadalje navaja, da sodišče že samo ugotavlja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na drug datum, kot je bila podpisana sama pogodba. Sodišče pa je na pravnomočno sodbo, s katero je bilo odločeno v kazenskem postopku vezano le, če temelj tožbenega zahtevka temelji na istem dejanskem stanju in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Tožnik poudarja, da je do zapisa posojilne pogodbe in izročitve denarja prišlo 02.06.2003 in ne 01.07.2003, pri čemer pa sodišče stanja oz. volje pravdnih strank na ta dan z izvedenimi dokazi sploh ni ugotavljalo. Poleg tega tožnik navaja, da posojilna pogodba ni nična, saj nima nobenih hib. Opozarja, da toženec napak volje, ki jih ugotavlja sodišče, ni nikoli zatrjeval, niti ni sprožil nobenega postopka s katerim bi prišlo do razveljavitve posojilne pogodbe. Tožnik izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Tako tožnik višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP poslana v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 14. člena ZPP je v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca. Gre torej za primer, ko se v dveh postopkih odloča o dveh različnih pravnih posledicah, ki izvirata iz istega historičnega dogodka. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu med drugim obsojen tudi za storitev kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odst. 218. člena KZ. V tem postopku je bilo tožniku dokazano izsiljevanje toženca na podlagi neobstoječega dolga. Sodišče prve stopnje ne dvomi, da je bila prav posojilna pogodba, datirana z dne 02.06.2003, na katero se v obravnavanem postopku sklicuje tožnik, predmet omenjenega kazenskega postopka. V izreku kazenske sodbe namreč ni naveden omenjeni datum pogodbe, ampak 01.07.2003, ko je tožnik toženca prisilil k podpisu zaveze iz neobstoječega posla oziroma ko je storil kaznivo dejanje. V izreku kazenske sodbe zato ni naveden datum iz zapisa posojilne pogodbe, ampak dejanski datum sklenitve neveljavnega pravnega posla.

Sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi ugotavlja, da gre pri toženi stranki za odsotnost oz. neobstoj volje, zaradi česar naj bi bila posledično sporna posojilna pogodba neobstoječa ali absolutno neveljavna (oziroma nična). Pri tem gre za pojme, ki se med seboj izključujejo. Neobstoječa pogodba nima potrebnih predpostavk za obstoj ne z dejanskega ne s pravnega aspekta. Pri nični pogodbi pa pogoji za veljavnost po zunanji obliki sicer obstajajo, vendar pa zaradi nespoštovanja prisilnih predpisov, niso izpolnjeni, zato tak posel (pogodba) ne velja. Razlika med neobstoječim in ničnim poslom je torej v tem, da neobstoječega posla tudi dejansko ni, medtem ko ničen posel obstaja dejansko ne pa pravno.

V obravnavanem primeru posojilna pogodba iz naslova katere tožnik uveljavlja toženčevo izpolnitev, izvira iz kaznivega dejanja. S pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist z resno grožnjo toženca prisilil, da je v škodo lastnega premoženja podpisal lažno posojilno pogodbo. Ta torej v dejanskem pogledu obstoji, torej ni neobstoječa. Prav tako pa ni le izpodbojna zaradi napak volje, kot to meni pritožba, kar bi pogojevalo njeno razveljavitev. Ali gre za ničen ali izpodbojen pravni posel, presoja sodišče v vsakem primeru posebej ob upoštevanju določb OZ (86. in 94. člen OZ) in drugih predpisov. Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. Šele če to ni mogoče, pogodbo zadene sankcija ničnosti. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne interese in interese posameznika. Ravnanje strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov in s stališča nemoralnosti. Stopnja sankcije (ničnost/izpodbojnost) bo tako odvisna od intenzivnosti posega in od tega, kateri interesi so s kršitvijo prizadeti. Odločitev je odvisna od ugotovitve, ali pomeni napaka kršitev norme, postavljene v splošnem družbenem interesu ali v interesu posameznika. Pravni posli, ki pomenijo grobo kršitev splošnih družbenih interesov so nični per se. To izhaja iz določila 86. člena OZ, ki določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pravni posel, katerega izpolnitev zahteva tožnik, pomeni kaznivo dejanje in je v nasprotju ne le s prisilnim predpisom (Kazenskim zakonikom), ampak tudi Ustavo RS in moralo, torej je ničen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo izpolnitveni tožbeni zahtevek, ki temelji na ničnem pravnem poslu.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 


Zveza:

OZ člen 86, 94, 86, 94.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY2Nw==