VSL sodba in sklep II Cp 6692/2006

Jedro

Sodišče nima pooblastila, da stranki odobri rok za predložitev specificiranega stroškovnika po končanju glavne obravnave.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških (3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati 112.560,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od že plačane odškodnine za čas zamude. Tožeči stranki je bilo naloženo, da je dolžna toženi stranki povrniti 48.989,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter zoper odločitev o stroških postopka je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V pritožbi predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožniku prizna še 365.000,00 SIT denarne odškodnine ter pravdne stroške. Bistvo pritožbenih navedb je: prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja je za 350.000,00 SIT prenizka; neutemeljena je zavrnitev zahtevka za plačilo materialne škode v znesku 15.000,00 SIT; graja odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo pravilno priglašenih stroškov za oba izvedenca, ker ni upoštevalo, da je odobrilo vložilo stroškovnika v roku 3 dneh po zaključku glavne obravnave in ker ni upoštevalo, da je tožeča stranka poslala stroškovnik po faxu na dan naroka.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je v škodnem dogodku 8.11.2003 utrpel pretegnitev vratnih mišic ter udarnino leve goleni. Zaradi poškodbe je imel hude telesne bolečine v vratu stalno dva tedna, nato šest tednov zmerno hude bolečine in kasneje občasne lažje bolečine eno leto. Nevšečnosti v času zdravljenja so: vsi obiski pri kirurgu, dva obiska pri ortopedu, CT slikanje, tri rentgenska slikanja pri kirurgu, nošnja trde ovratnice 16 dni, nošnja mehke ovratnice en mesec, opravljanje fizioterapevtskih vaj, jemanje protibolečinskih tablet.

Sodišče prve stopnje je upoštevajoč intenzivnosti in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja tožniku iz tega naslova priznalo 550.000,00 SIT denarne odškodnine. Prisojena denarna odškodnina je primerna denarna satisfakcija za pretrpljeno nematerialno škodo iz tega naslova in je zato zavrniti pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina prenizka. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja glede na vse okoliščine konkretnega primera; v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, da ta ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pri upoštevanju načela individualizacije je v konkretnem primeru upoštevati, da je imel tožnik telesne bolečine, za katere se prizna odškodnina, le v vratu, za lokalne bolečine, da ni šlo za telesne bolečine prisotne po celem telesu, da je šlo le za pretegnitev vratnih mišic, torej za lažjo poškodbo (ni šlo za dislokacijo vratne hrbtenice ), da je bil tožnik na bolniškem dopustu le slaba dva meseca (od 10.11.2003 do 7.1.2004) in da bi zato višja odškodnina od prisojene v znesku 550.000,00 SIT šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikove bolečine v križu niso v vzročni zvezi s telesno poškodbo utrpljeno dne 8.11.2003, ampak posledica degenerativne okvare ledvene hrbtenice in je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov za preglede pri ortopedu v skupnem znesku 15.000,00 SIT. Tožena stranka je plačilo tega zneska na naroku 6.9.2006, v celoti prerekala. Protispisna je zato pritožbena navedba, da tožena stranka tega dela tožbenega zahtevka ni prerekala.

Pritožba tako glede zneska 350.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja in za 15.000,00 SIT za materialne stroške, ni utemeljena.

Povrnitev stroškov mora stranka opredeljeno navesti do konca glavne obravnave (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP). Takšni zahtevi ni zadoščeno, če stranka prosi za dodatni rok za predložitev stroškovnika po končanju glavne obravnave. Sodišče nima pooblastila, da bi stranki odobrilo dodatni rok za predložitev specificiranega stroškovnika. Tega sodišče v konkretnem primeru tudi ni storilo, čeprav je tožnik to prosil na naroku 6.9.2006. V spisu tudi ni dokazila, da je bil stroškovnik tožeče stranke, ki ga je ta po pritožbenih zatrjevanjih poslala po faxu pred končanjem glavne obravnave, bil predložen v spis pred končanjem glavne obravnave. Takšnega stroškovnika, poslanega po faxu, v spisu ni, iz zapisnika z naroka z dne 6.9.2006 pa tudi ne izhaja, da bi bil takšen stroškovnik v spis vložen do končanja glavne obravnave. V spisu je samo stroškovnik, ki ga je tožeča stranka poslala z dopisom z dne 6.9.2006 (list. št. 97 in 98), ki ga je sodišče prejelo 7.9.2006, torej po končanju glavne obravnave. Citirani stroškovnik zato pri odmeri pravdnih stroškov ni možno upoštevati kot priglašene pravdne stroške v smislu 3. odstavka 163. člena ZPP.

Tožena stranka pa utemeljeno uveljavlja, da je že pred koncem glavne obravnave prijavila stroške za izvedenca J.B. v znesku 162.280,00 SIT (na list. št. 29 v znesku 150.350,00 SIT in na list. št. 54 za znesek 11.930,00 SIT) in strošek za izvedenca V. P. v znesku 180.350,00 SIT (list. št. 58), čeprav je bil priznan strošek za tega izvedenca 105.000,00 SIT. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil za to pravdo potreben samo strošek za izvedenca J. B. v znesku 162.280,00 SIT, strošek za izvedenca V. P. pa ni bil potreben, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza dopustilo in ga nato tudi uporabilo pri svoji odločitvi. Bistvena pripomba tožnika na mnenje izvedenca J. B. je bila, da se ne strinja z ugotovitvijo, da obravnavana poškodba ni pustila trajnih posledic pri tožniku in je iz tega razloga zahteval novega izvedenca, ne da bi se prej razčistilo sporno vprašanje z zaslišanjem že postavljenega izvedenca J. B. na glavni obravnavi (2. odstavek 254. člena ZPP). Tožnikova trditev, da zaslišanje izvedenca J. B. v ničemer ne bi prispevala k odpravi nesoglasij, ne zdrži kritične presoje. Če nesoglasij sploh ne poskušaš odpraviti, je jasno, da jih ne moreš odpraviti. Izdelano izvedeniško mnenje J. B. Z dne 29.12.2005 ni imelo takšnih nasprotij, da se jih z zaslišanjem izvedenca ne bi moglo odpraviti oziroma razčistiti spornih vprašanj. Tožnik mora zato sam kriti svoje stroške za izvedenca V. P.

Tožnik je v pravdi uspel z 31% tožbenega zahtevka, upoštevajoč, da je s tožbo zahteval 2.459.729,00 SIT in da je uspel z zneskom 759.729,00 SIT (delno plačano med pravdo, delno pa prisojeno z izpodbijano sodbo). Tožeči stranki so priznani potrebni pravdni stroški v znesku 162.280,00 SIT in je zato upravičena do povrnitve 50.370,00 SIT pravdnih stroškov, toženi stranki pa je bilo priznanih 68.998,00 SIT potrebnih pravdnih stroškov in je zato upravičena do povrnitve 47.609,00 SIT pravdnih stroškov. Po opravljeni kompenzaciji mora tožena stranka tožeči stranki 2.698,00 SIT povrniti pravdnih stroškov. Citirano je narekovalo spremembo sodbe v stroškovnem delu in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.698,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Od priznanih pravdnih stroškov tečejo zamudne obresti po preteku paricijskega roka 15 dni, v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS objavljeno v Pravnih mnenjih I/2006. Tožeča stranka torej nima prav, ko zahteva obresti za predujem za izvedenca od datuma založitve predujma. Stroški za izvedenca so pravdni stroški, zato se o njihovi povrnitvi odloča po pravilih, ki veljajo za pravdne stroške, vključno z dolžnostjo plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je v pravdi uspela le glede delnega plačila pravdnih stroškov, v glavni stvari pa ne. Zaradi uspelega dela niso nastali posebni pravdni stroški, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1331/98
• VSL sklep I Cpg 1186/98
• VSL sklep I Cpg 1244/98