VSL sklep II Cp 1496/2007

Jedro

V postopku vrnitve zaplenjenega premoženja pokojnemu obsojencu vrnitev nepremičnin v posest že pojmovno ni mogoča. V skladu z določbo 145. člena ZIKS se v takšnem primeru vrne zaplenjeno premoženje v last in posest dedičem pokojnega obsojenca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan pokojni upravičenki I. O. vrniti v last nepremičnini s parc. štev. 1322/1 in parc. štev. 1322/2, obe vl. štev. 716, k.o. I. vas.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo določanje. Opozarja, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker ni odločeno, da se vrne premoženje tudi v posest pokojne upravičenke I. O. in ker ni naloženo, da se izroči premoženje predlagatelju. Sodišče ne obrazloži, zakaj premoženja ni mogoče vrniti v posest in zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Zakon določa, da v primeru, ko je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem in nadalje, da se premoženje vrne v naravi, razen, če vrnitev stvarno ali pravno ni več mogoča. Sodišče je ugotovilo, da ni ovire za vrnitev v naravi, kar pomeni, da je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej dati obsojencu premoženje v last in posest. Zakon tudi ne določa, da se obsojencu vrne premoženje le v last. Le izročiti se fizično ne da pokojnemu obsojencu in zato moralo sodišče odločiti še o predlogu, da nasprotni udeleženec premoženje izroči predlagatelju, to je dediču. Takšen predlog je predlagatelj postavil, a sodišče o tem ni odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima sicer prav, ko trdi, da je potrebno predmetno zaplenjeno premoženje vrniti tako v last kot tudi posest. V spornem primeru predstavlja odločilen pravni okvir določba 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS štev. 12/92, 58/93, 71/94 in 29/95) v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZIKS (ZIKS - G, Uradni list RS, štev. 10/98) in v zvezi z določbo 266. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00), po kateri je potrebno glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljati določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93,24/95-odločba US; 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US,66/00,66/00-obv. razlaga in 11/01-odločba US; v nadaljevanju: ZDen). V skladu z določbo 27. člena ZDen pa se gozdovi vračajo v last in posest, razen če so podane ovire za vračanje v naravi, ki so opredeljene v 19. členu ZDen. V konkretnem primeru pa gre prav za takšen primer - predmet vračanja sta dve parceli, ki predstavljata v naravi gozd, v lasti Republike Slovenije, vračata pa se v celoti, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi ne izhaja kakšna ovira za vrnitev v naravi po določbi 19. člena ZDen. Upoštevaje predstavljeno pravno podlago in povzete dejanske ugotovitve tako ni izkazanih nobenih ovir za vračanje v naravi, oziroma v last in posest.

Kljub temu pa je izpodbijani sklep pravilen. Predlagatelj tega postopka ni pokojna obsojenka I. O., kateri je bilo zaplenjeno premoženje, temveč predlagatelj, dedič obsojenke, ki je že umrla. Vrnitev v posest pomeni vzpostavitev dejanske oblasti nad vrnjeno nepremičnino (torej vzpostavitev telesne oziroma fizične oblasti nad stvarjo). Po naravi stvari pa umrla oseba ne more imeti posesti nad stvarjo. Zato vrnitev predmetnih nepremičnin v posest pokojni obsojenki že pojmovno (in seveda tudi stvarno) ni mogoča, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Za takšne primere je ZIKS v določbi 145. člena določil, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojenčevim dedičem. Slednja možnost je torej predvidena za situacije, ko je obsojenec že umrl in so na njegovo mesto vstopili dediči. Zato je mogoče v konkretnem primeru vrniti parceli v posest le dediču oziroma dedičem, ki se izkažejo s sklepom o dedovanju oziroma, ki jih ugotovi sodišče (dosledno upoštevanje obravnavane zakonske ureditve bi celo terjalo vrnitev ne le v posest temveč tudi direktno v last dediču oziroma dedičem; vrnitev v naravi namreč kot enoten pravni pojem pomeni tako vzpostavitev lastninske pravice kot tudi dejanske oblasti na stvari).

Zahtevo po vrnitvi parcel njemu v posest pa je predlagatelj implicite tudi postavil v zahtevku na izročitev parcel njemu. O tem predlogu pa sodišče prve stopnje ni odločilo, v pritožbi pa predlagatelj vsebinsko predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim bo odločeno tudi o tem njegovem predlogu. V nadaljevanju postopka naj zato sodišče prve stopnje odloči še o tem predlagateljevem predlogu (člen 325 ZPP v zvezi s členom 332 ZPP in členom 37 ZNP).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 366. členom ZPP ter 15. členom ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014