VSL vmesna sodba in sklep II Cp 6606/2006

Jedro

Glede na dejstvo, da je priznanje o višini dolga dala družba, ki je bila izbrisna iz registra gospodarskih družb na podlagi ZFPPod, to priznanje dolga pa sta aktivna družbenika na prvem naroku preklicala, je njun preklic upoštevati in šteti, da višina dolga ni priznana.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 7. točki izreka spremeni tako, da se z vmesno sodbo ugotovi, da so obveznosti družbe P. d.o.o. prešle na družbenika V. P. in J. G. in da sta jih zato dolžna poravnati.

Glede višine obveznosti, ki sta jo dolžna plačati tožeči stranki (7. točka izreka) in glede stroškov postopka (8. točka izreka) se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu v 3., 4., 5. in 6. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora tožencema B. M. in D. Č. povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 344,68 EUR, svoje pritožbene stroške pa krije sama. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožencev V. P. in J. G. se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 20.10.2005 v 1. točki izreka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VII Ig /95 z dne 22.5.1995 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se postopek nadaljuje kot s tožbo. V 2. točki izreka je zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper tožence M. G., F. G., J. S. in A. A. V 3. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožencema M. G. in J. S. pravdne stroške v višini 56.548,80 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. točki izreka je zaradi delnega umika tožbe za 349.133,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1995 do plačila postopek v tem delu ustavilo. V 5. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca B. M. in D. Č. dolžna v 15 dneh nerazdelno plačati tožeči stranki 1,253.751,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1995 do plačila. V 6. točki izreka je tožeči stranki naložilo, da v 15 dneh povrne tožencema B. M. in D. Č. pravdne stroške v višini 258.080,40 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 7. točki izreka je odločilo, da sta toženca V. P. in J. G. dolžna v 15 dneh nerazdelno plačati tožeči stranki 1,253.751,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1995 do plačila. V 8. točki izreka pa je tožencema V. P. in J. G. naložilo, da tožeči stranki nerazdelno povrneta izvršilne stroške v višini 30.910,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1995 do plačila in da v 15 dneh tožeči stranki nerazdelno povrneta tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 217.242,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev o stroških iz 3. in 6. točke izreka sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP o stroških pravdnega postopka in določbe ZSReg. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni del sodbe spremeni tako, da se stroškovni zahtevek tožencev M. G., J. S., B. M. in D. Č. na podlagi 3. odstavka 8. člena ZSReg in 1. odstavka 156. člena ZPP zavrne, tožencem pa se naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, skupaj z zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bila v konkretnem primeru družba izbrisana med trajanjem pravdnega postopka, družbeniki pa so tožeči stranki povzročili stroške po svoji krivdi oziroma po naključju, ki se je njim primerilo. Družbeniki so v okviru lastne skrbnosti dolžni poskrbeti, da se sprememba njihovega statusa vpiše v sodni register ne glede na obveznosti direktorja in družbe. Tožnik se je zanesel na sodni register. Po 3. odstavku 8. člena ZSReg tistega, ki v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ne prizadenejo škodljive posledice. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z naštetimi toženci uporabiti 1. odstavek 156. člena ZPP, saj so stroški nastali zaradi okoliščine, ki se je njim primerila - vpisani so bili v sodni register in toliko neaktivni, da za izbris niso poskrbeli. Drugačno stališče bi z vidika tretjih, ki se zanesejo na sodni register, pomenilo nekorektno odobravanje malomarnosti družbenikov in derogacijo 3. odstavka 8. člena ZSReg, ki izrecno določa učinek vpisa. Iz tega, kar toženci navajajo bi lahko izhajalo, da za izbris ni poskrbel direktor toženec V. P., zato lahko stroške kot škodo izterjajo od njega, če jim jih je povzročil, v nobenem primeru pa nima nič s tem tožnik, saj je pač uporabil javne podatke iz sodnega registra.

Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila toženca B. M. in D. Č. Navajata, da za vtoževano terjatev nista odgovorna in posledično ne bi smela odgovarjati niti za plačilo pravdnih stroškov, saj je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka povsem običajno, da stroške postopka nosi tožeča stranka sama, v skladu z 154. členom ZPP pa mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ni mogoče zagovarjati stališča pritožbe, da bi moral biti posamezni družbenik toliko skrben, da bi poskrbel za izvedbo spremembe njegovega statusa v sodnem registru. Tožeča stranka je razpolagala z izjavo o odstopu iz družbe, morala bi se zavedati, da je izstop veljaven od trenutka podaje odstopne izjave in ne od trenutka vpisa v sodni register, ter da je za neizvedbo vpisa odgovoren direktor. Tožeča stranka je bila pri izbiri družbenikov, ki jih bo tožila, selektivna, saj ni razširila tožbe na vse družbenike, vpisane v sodnem registru. V konkretnem primeru toženca tožeči stranki nista povzročila nobenih stroškov po svoji krivdi oziroma po naključju.

Zoper 4., 5., 6., 7. in 8. točko izreka sta se pritožila toženca V. P. in J. G. iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v 7. in 8. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne tudi zoper toženca V. P. in J. G. oziroma da sodbo v 5., 6., 7. in 8. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpostavljata obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z njunim statusom v izbrisani družbi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče prve stopnje vlog, navedb in predlogov tožencev ne ocenjuje kot popolnih, a šele tam navaja, da ni podana niti trditvena podlaga, niti ni spoštovana določba 236. člena ZPP. Takšna ocena bi pomenila, da sodišče prve stopnje ocenjuje ravnanje tožencev kot premalo procesno aktivno, kar pa ne drži, saj sta toženca podala navedbe o aktivnosti in odgovornosti ter predlagala zaslišanje tožencev in prič že v vlogi dne 15.6.2005, dokazni predlog pa sta na vprašanje sodišča prve stopnje argumentirala tudi na obravnavi dne 16.6.2005. Opozarjata, da je sodišče prve stopnje sklep o izvedbi dokaza z zaslišanjem priče B. P. že sprejelo, vendar pa priče B. P. nato, ko je že pristopil, ni zaslišalo, pač pa je njegovo zaslišanje ocenilo kot nepotrebno. Dokazno breme glede statusa tožencev je na tožeči stranki, ki pa ni postavila trditev in predložila dokazov glede aktivnosti in vloge posameznih tožencev, temveč je le umaknila tožbo zoper del tožencev. Do teh aktivnostih pa se sodišče ni izreklo. Glede na takšno neaktivnost tožeče stranke je bilo tožencema razumljivo, da ni potrebna posebna aktivnost zoper nekaj, česar ni. Kolikor pa bi šlo za premajhno procesno aktivnost tožencev, je do nje prišlo zaradi neustrezne procesne aktivnosti samega sodišča prve stopnje oziroma nezadostnega ali nepravilnega materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. V konkretnem primeru je bilo vodstvo postopka takšno, da je eno od pravdnih strank utrjevalo v prepričanju oziroma je pri njej pustilo vtis, da bo sodišče prve stopnje ravnalo na določen način in da dodatna procesna aktivnost ni potrebna, nato pa je presenetilo z drugačno odločitvijo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dokazni predlog tožencev. Napačno je uporabilo določbe ZPP, zmotno je ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo tudi glede temelja in višine zahtevka. Nasprotujeta zaključku, da je družba P. d.o.o. izrecno in brezpogojno priznala obstoj dolga po končni situaciji št. 10/94 v višini 1,253.571 SIT. Ne strinjata se z razlago, da na tožeči stranki ni bilo obveze dokazovati temelja in višine terjatve, da sta neizkazanost terjatve izpodbijala le V. P. in J. G., pri čemer je njuno ugovarjanje po 11 letih od nastanka terjatve, ko je družba že davno izbrisana in poslovna dokumentacija tehnično pomanjkljiva, le sprenevedanje, z namenom izogniti se odgovornosti za dolg. Takšno stališče in razlogovanje sodišča prve stopnje postavlja toženca v neenakopraven položaj. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožena stranka (P. d.o.o.) v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor glede temelja in višine, kar je ob razveljavitvi omenjenega sklepa ocenjevalo tudi sodišče z navedbo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal v celoti in ne delno. Ugovor glede temelja in višine pa sta toženca podala tudi v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na obravnavi. Čeprav sta toženca kot družbenika v postopku samostojni stranki in nista le podaljšek družbe P. d.o.o., zaradi česar imata samostojno možnost ugovorov, je sodišče prve stopnje utemeljenost in višino presojalo glede na priznanje, ki pa ga toženca nista nikoli dala in mu v celoti ugovarjata. Ob tem tudi priznanje ni nepreklicno, pač pa je priznanje, ki ga stranka lahko da in tudi prekliče, podvrženo oceni in presoji, kar velja toliko bolj v primeru, ko priznanja ni dala tista stranka, ki je sedaj stranka v postopku. Ni razlogov glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka, zaradi česar je v tem delu sodba neobrazložena. Sestavni del pritožbe pa je tudi izjava V. P. z dne 18.1.2006 v kateri le-ta navaja, da ni ugotovljeno, ali res obstoji dolg do tožeče stranke. Prezrto je, da je bil investitor trase kanala občina L. in ne P. d.o.o.., ki je bil posrednik, tožeča stranka pa je bila podizvajalec, kateri prejme plačilo šele takrat, ko ga potrdi investitor. Ta nakaže denar posredniku, posrednik pa podizvajalcu. Predlagana priča B. P. je bil le koordinator. Nadzorni s strani investitorja je bil gospod T., ki je potrjeval vse situacije, ki so šle nato v izplačilo, ni pa potrdil zadnje situacije. Zato je bilo na sestanku dogovorjeno s tožečo stranko, da bo le-ta tožila P. d.o.o.. S tožbo bi dokazala, da je res opravila dela, ki so navedena v situaciji, pri čemer bi kot dokaz morala dostaviti gradbeno knjigo, ki mora biti podpisana s strani nadzornega. Šele po končanem postopku bi P. d.o.o. tožil občino L. zaradi nepriznane situacije. Da omenjena situacija ni bila plačana s strani investitorja dokazuje tudi neplačilo tožeči stranki, ki je bila dolžna 30% omenjene vsote zasebno financirati z nakupom komunalno opremljenega zemljišča v 10 C L.. Tožena stranka predlaga, da se zasliši koordinatorja B. P., nadzornega s strani investitorja gospoda T., nadalje gospoda Š., ki dobro ve, da P. d.o.o. ni dobil plačane situacije in da se je skupaj z B. P. dogovarjal za omenjeno tožbo. Nadalje predlaga, da tožeča stranka dostavi gradbeni dnevnik in nato izvedenec ugotovi, ali so bile predlagane količine res vgrajene. Kot dokaz prilaga tudi izjavo B. P., ki je bil predlagan za pričo in za katerega je sodišče sprejelo sklep, da se ga zasliši kot pričo, pa tega ni storilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških uporabiti 1. odstavek 156. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 3. odstavkom 8. člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) in posledično odločiti, da toženci M. G., J. S., B. M. in D. Č. sami krijejo stroške pravdnega postopka. Določba 156. člena ZPP, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti drugi stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, v danem primeru ni uporabljiva, saj je namenjena separatnim stroškom. Nima v mislih razlogov, zaradi katerih je bila tožba vložena, oziroma utemeljenosti in potrebnosti vložene tožbe, temveč tiste stroške, ki so nastali zaradi krivdnega ravnanja oziroma zaradi določenih dogodkov, ki so se stranki pripetili tekom postopka in zaradi katerih je dolžna ta stranka drugi stranki, ne glede na uspeh v postopku, povrniti tako nastale stroške. Zato pritožba neutemeljeno opozarja, da je bila tožba proti tožencem vložena, ker iz podatkov v sodnem registru, za katere velja načelo zaupanja, izhaja, da so bili našteti toženci ob izbrisu družbeniki izbrisane družbe. Ne glede na navedeno pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami družbeniki kot taki glede na določbe Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) ob izstopu iz družbe nimajo ne dolžnosti ne možnosti, da bi sami poskrbeli za izbris statusa družbenika iz sodnega registra. V skladu z 10. členom ZSReg sodišče opravi vpis v sodni register, če je predlog vložila upravičena oseba. Družbeniki imajo v skladu z 17. členom ZSReg kot osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, le status udeležencev registrskega postopka, samega izbrisa iz sodnega registra pa kot upravičene osebe ne morejo predlagati. Oseba, ki je upravičena podati predlog za vpis v sodni register oziroma prijaviti spremembo podatka, vpisanega v sodnem registru, torej tudi predlog za izbris posameznega družbenika iz sodnega registra, je tista oseba, ki je po zakonu ali aktih družbe upravičena za zastopanje (poslovodja). Sodišče prve stopnje je tako odločitev, da mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške tožencema M. G. in J. S., pravilno oprlo na 1. odstavek 158. člena ZPP, saj je tožeča stranka tožbo proti navedenima tožencema umaknila. Prav tako je sodišče prve stopnje odločitev, da mora tožeča stranka tožencema B. M. in D. Č. povrniti njune pravdne stroške, pravilno utemeljilo s 1. odstavkom 154. člena ZPP, saj je bil tožbeni zahtevek proti omenjenima tožencema v celoti zavrnjen.

K pritožbi tožencev V. P. in J. G.:

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dokazno breme o statusu tožencev kot družbenikov, v smislu njihove vloge in aktivnosti v izbrisani družbi, na tožeči stranki, zato ji v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ni mogoče očitati, da v tej smeri ni postavila trditev in predlagala dokazov, temveč je le umaknila tožbo zoper del tožencev. Razloga za umik tožbe zoper del tožencev tožeči stranki ni bilo potrebno pojasnjevati, aktivnost in vloga teh tožencev v izbrisani družbi pa je z umikom tožbe postala nepomembna. Toženci so tisti, ki morajo dokazati, da so bili v izbrisani družbi le pasivni družbeniki. V zvezi s tem sta toženca V. P. in J. G. navedla le, da v organizaciji in delovanju izbrisane družbe P. d.o.o. nista imela statusa in vloge, iz katerih bi izhajala odgovornost za vtoževane dolgove, in da nista storila ničesar, za kar bi bila njuna odgovornost drugačna ali večja od preostalih družbenikov, ki trdijo, da niso odgovorni. Glede na takšno trditveno podlago je sodišče prve stopnje predlagane dokaze (zaslišanje tožencev in prič), ki sta jih toženca sicer obrazložila, utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. O nasprotnem od zatrjevanega se je namreč lahko prepričalo že na podlagi listin v spisu, predvsem izpiska iz sodnega registra, iz katerega izhaja, da sta bila vpisana kot zakonita zastopnika, ter zapisnika 4. zbora družbenikov P. d.o.o. z dne 2.3.1993, po katerem sta bila še naprej pooblaščena za vodenje poslov. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da sta bila toženca V. P. in J. G. v izbrisani družbi aktivna družbenika, zaslišanje pravdnih strank in prič tako ni moglo spremeniti. Jasno je namreč, da družbenika, ki sta zakonita zastopnika družbe in ki vodita njene posle, ne moreta imeti enakega, torej pasivnega statusa, kot družbenika B. M. in D. Č., ki sta zatrjevala in dokazala, da pred izstopom iz družbe le-te nista vodila, zastopala ali predstavljala. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje najprej sprejelo sklep o izvedbi dokazov, nato pa je dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, saj sodišče prve stopnje na dokazne sklepe ni vezano, zaradi česar sama sprememba dokaznega sklepa kot takega ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Tako sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je bilo njegovo ravnanje presenečenje za stranke. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi, je jasno, da sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami predlaganih dokazov nikoli ni imelo namena izvesti za ugotovitev drugih dejstev, od tistih, ki sta jih toženca že navedla, in mu ni mogoče očitati, da je njegovo ravnanje povzročilo, da toženca morebitnih dodatnih dejstev, iz katerih bi izhajal njun pasiven položaj, nista navedla. Nadalje toženca v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da bi moralo v primeru, če je ocenjevalo ravnanje tožencev kot premalo procesno aktivno, ravnati v skladu z materialnim procesnim vodstvom iz 285. člena ZPP. Toženca sta namreč navedla dejstva, ki so po njunem kazala na status pasivnega družbenika, in zanje predložila tudi dokaze, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zahtevati, da navedeta še kakšna druga dejstva, iz katerih bi izhajal njun pasiven položaj v družbi, in zanje predlagata dokaze.

Toženca V. P. in J. G. s pritožbo ne moreta izpodbijati odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper toženca B. M. in D. Č., saj regresni zahtevek, ki ga imajo med seboj družbeniki, ni predmet te pravde.

Nadalje toženca v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odločitev, da temelj terjatve ni izkazan. Sodišče prve stopnje odločitve o izkazanem temelju vtoževane terjatve v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni oprlo na priznanje, temveč na Pogodbo št. 4/93 o izvedbi kanalizacije v Obrtni coni L. - kanal A, I. aneks k pogodbi št. 4/93 o vzpostavitvi vozišča po trasi kanala A v Obrtni coni L. in dogovor o obračunu cest. Na podlagi navedenih listin in ob odsotnosti nadaljnjih navedb, s katerimi bi toženca specificirano oporekala obstoju poslovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je temelj vtoževane terjatve iz naslova opravljenih gradbenih del izkazan. Pritožbeni očitek, da v obrazložitvi sodbe ni podanih nobenih razlogov glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne drži, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljuje na opravljenih gradbenih delih po že naštetih pogodbah in aneksih k pogodbam. Tako je že na podlagi obrazložitve sodbe jasno, da predstavljajo pravno podlago določbe o gradbeni pogodbi iz Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času nastanka obligacijskopravnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je navedbo izbrisane družbe P. d.o.o. v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da dolžnik po končni situaciji št. 10/93 dolguje še 1,253.751,00 SIT, utemeljeno štelo kot priznanje vtoževane terjatve v znesku 1,253.751,00 SIT. Pritožbena navedba, da je izvršilno sodišče že ocenilo, da je izbrisana družba P. d.o.o. sklepu o izvršbi v celoti ugovarjala, zaključka sodišča prve stopnje ne more omajati. Glede na vse navedeno je bila višina terjatve s strani izbrisane družbe P. d.o.o. priznana, vendar pa je bila kasneje s strani sedanjih tožencev V. P. in J. G. kot njenih pravnih naslednikov nedvomno prerekana, saj sta omenjena toženca višini (in temelju) vtoževane terjatve v celoti pravočasno ugovarjala na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v takšni situaciji na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP višino terjatve zmotno štelo za priznano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Ob upoštevanju okoliščin, da je bilo priznanje dolga v višini 1,253.751,00 SIT dano v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, da ga je dala izbrisana družba P. d.o.o. in ne sedanja toženca V. P. in J. G. kot njena pravna naslednika, ki sta terjatvi pravočasno ugovarjala, njunega ugovora v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje ni mogoče oceniti kot sprenevedanje, z namenom izogniti se prevzemu odgovornosti za dolg, oziroma kot zlorabo procesne pravice do preklica priznanja, kar bi opravičevalo odločitev sodišča prve stopnje, da je šteti višino terjatve za priznano. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugovor tožencev upoštevati in v nadaljevanju postopka izvesti dokaze glede višine terjatve. Ker pa je višino terjatve zmotno presodilo za priznano in ne izpodbijano, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato potrebno izpodbijano sodbo glede višine terjatve razveljaviti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev V. P. in J. G. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 7. točki izreka spremeni tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da so obveznosti družbe P. d.o.o. prešle na družbenika V. P. in J. G. in da sta jih zato dolžna poravnati. Glede višine obveznosti in glede stroškov pravdnega postopka (8. točka izreka) pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožencev V. P. In J. G. zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožeče stranke in je v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu v 3., 5. in 6. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu z 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške, tožencema B. M. in D. Č. pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 344,68 EUR ( 550 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialni stroški, 20 % DDV, sodna taksa za odgovor na pritožbo v znesku 8.550 SIT). Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožencev V. P. in J. G. pa se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 4351/2007
• VSK sklep II Ip 967/2007
• VSC sklep I Ip 825/2007