VSL sodba in sklep II Cp 7552/2006

Jedro

Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, torej na originaren način, je ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Priposestvovanje ni pravna podlaga (pravni naslov) pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj je tožnik pridobil svojo lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiški knjigi.

Tožnika, ki sta zahtevala ugotovitev lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja) dela toženčeve parcele, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena.

 

Izrek

I./

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II./

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 3. in 5. točki razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika solastnika južnega dela nepremičnine parc. št. 3185/1 k.o. P., v obsegu južno od linije med točkama A in C, razvidne iz skice terenske meritve z dne 16.9.1998 in z dne 2.10.1998, ki je sestavni del te sodbe, tožencu pa naložilo, da je dolžan na svoje stroške dopustiti geometrsko odmero nepremičnine v omenjenem obsegu in izdati zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, da se pri omenjenem delu nepremičnine vknjiži lastninska pravica v korist tožnikov, vsakega do ene polovice. Tožencu je še naložilo, da s spornega dela nepremičnine odstrani nasuto zemljino, izravna terensko razliko in teren zatravi, v bodoče pa se mu prepovedujejo posegi v opisano nepremičnino, zlasti pa nasipanje zemljine, gradnja opornega zidu ter vožnja z vsemi vozili ali mehanizacijo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in tožencu naložilo, da tožnikoma plača stroške postopka v znesku 532.726,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je s sklepom zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da mu je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, hkrati pa mu je bila kršena tudi ustavna pravica, določena v 22. členu Ustave RS. Meni, da mora tožeča stranka nositi riziko, ker ni poskrbela za svoj vpis v zemljiško knjigo, če so bili za to izpolnjeni zakonski pogoji. Tožnika bi morala izpodbijati in izpodbiti sklep o dedovanju, pa tega nista storila, saj sta vedela, da nista lastnika spornega dela zemljišča. Čeprav je bila lastninska pravica toženca pridobljena na originaren način na podlagi uvedenega dedovanja, ima zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost pred pravico pridobljeno na originaren način, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Ko je toženec postal lastnik parc. št. 3185/1, je v dobri veri vseskozi izvrševal svojo lastninsko pravico in jo še izvršuje. Meni tudi, da potem, ko je tožnik na originaren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ne more imeti interesa za vložitev tožbe za ugotovitev lastninske pravice glede tega dela nepremičnine. Tožnik je šele leta 2005 vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o dobri veri tožeče stranke. Tožnik je točno vedel, kaj je dobil od očeta. Vedel je za vse mapne kopije, za podatke iz zemljiškega katastra in za meje. Tožena stranka je v pravdi uspela dokazati, da je tožeča stranka vedela, da ni lastnica spornega dela zemljišča. Sodišče bi tudi moralo upoštevati izpoved M. V., ko je povedal, da so hruške na spornem zemljišču toženčeve. Tudi priča V. D. je izpovedala, da je prosila za soglasje toženca v zvezi s prekopom vodovoda do njene nepremičnine. Izpovedi sester tožnika in toženca niso resnične. Pravno nevzdržen je tudi razlog sodišča prve stopnje, ko navaja, da bi moral toženec, še predno je postal lastnik spornega zemljišča, opozarjati tožnika o tem, da tožnika ne obdelujeta svoje parcele, saj za to takrat ni imel legitimacije, ker ni bil lastnik. Šele ko je bilo uvedeno dedovanje, je toženec lahko zaščitil svoj pravni interes. Opozarja na nasprotje med razlogi sodbe in med razlogi sodbe o vsebini listin oziroma zapisnika o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Opozarja tudi, da ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem le dela nepremičnine. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 125/2001. Napačna je tudi odločitev o ugovoru o začasni odredbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter razveljavi izpodbijano sodbo in sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

Pritožba proti sodbi je utemeljena, pritožba proti sklepu o ugovoru zoper začasno odredbo pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta sporni del zemljišča - južni del parc. št. 3185/1 k.o. P., pri kateri je kot lastnik v zemljiški knjigi vpisan toženec, priposestvovala tožnika, ki sta zemljiškoknjižna lastnika sosednje parcele št. 3185/2 k.o. P. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tožnika pridobila sporni del zemljišča z dobroverno posestjo v obdobju najmanj od leta 1973 do 1996. Pridobila sta jo v času veljavnosti prejšnjih predpisov (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) takrat, ko so se za pridobitev lastninske pravice na navedeni način stekli pogoji, določeni v 4. odstavku 28. člena ZTLR, oziroma najkasneje v letu 1995. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je namen instituta priposestvovanja v odklonitvi diskrepance med dejanskim in pravnim stanjem, do katere pride, kadar derivativna pridobitev lastninske pravice (to je pridobitev pri kateri pridobitelj svojo lastninsko pravico izvaja iz pravice svojega predhodnika) ne uspe, pa pridobitelj pravno ne pridobi stvari, pridobi pa jo v posest (prim. tudi Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, str. 40: "Za derivativno pridobitev lastninske pravice na stvari je potreben 1) pravni naslov, 2) pridobitni način in 3) lastninska pravica prednika. Če kateri od teh pogojev ni podan, je mogoče pridobiti lastninsko pravico s priposestvovanjem."). Prav za takšno situacijo pa tudi gre v obravnavani zadevi.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da sta imela tožnika sporni del zemljišča v mirni posesti od leta 1973, ko sta na svoji parceli začela z gradnjo hiše oziroma, ko jima je oče po delitvi parc. št. 3185 podaril zemljišče parc. št. 3185/2 in 473. Del očetovega darila je bil tudi sporni del parcele, ki sta ga tožnika uporabljala sprva za odlaganje gradbenega materiala, nato pa sta na njem vršila posest tako, da sta ga kosila, sadila drevesa, obirala sadje, zlagala drva, na njegovem delu že v letu 1980 postavila gospodarski objekt, kasneje pesjak in garažo, ga tlakovala in asfaltirala. Po drugi strani toženec tega dela zemljišča ni imel v posesti. Meja njegovega izvrševanja posesti parcele 3185/1 je bila vidna v naravi. Izvrševal jo je do meje njive, tožnika pa na nivojsko nižjem zatravljenem svetu s sadnim drevjem in naštetimi objekti. Da je bilo tako, izhaja iz skladnih izpovedi zaslišanih prič, predvsem obeh sestra pravdnih strank ter sosedov B. Končno je sodišče pri tem še posebej izpostavilo zaslišanje samega toženca, ki je v postopku opr. št. P 135/2006 sam izpovedal, da imata tožnika sporni del zemljišča v posesti že trideset let. Glede na navedeno ni nikakršnega dvoma v pravilnost izčrpne dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o dokazanosti dejstva posesti tožeče stranke na spornem delu zemljišča, ki je trajala vsaj dvajset let.

Prav tako pa tudi ni dvoma v pravilnost dokaznega zaključka o ugotovljeni dobrovernosti tožnikov. Pri tem je treba najprej razčistiti pritožbeno stališče, da okoliščina, da je toženec (njegov pravni prednik) vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik parcele št. 3185/1, izključuje dobrovernost tožnikov. Vsebina publicitetnega načela je v domnevi, da je tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot subjekt stvarne pravice, tudi v resnici njen titular in da se nihče ne more sklicevati, da ni vedel za podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Tudi vpis v zemljiško knjigo pa je dejstvo, ki je izpodbojno. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za to, saj zemljiškoknjižno stanje oziroma zemljiškoknjižna pripadnost obeh mejnih parcel, ni sporna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi je sporno katastrsko stanje oziroma kod poteka razmejitvena črta med parcelama pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je pri tem, na podlagi izvedenih dokazov, zaključilo, da "nihče od vpletenih ni vedel za razliko med dejanskim uživalnim stanjem in mapnim stanjem vse do začetka gradnje toženčevega sina v letu 2004". Toženec je sicer navedel, da je vedel za mapno stanje, vendar pa vse do sklepa o dedovanju v letu 1996 tožnika na to ni opozoril, ker, kot je navedel, ni bil lastnik obravnavanega zemljišča (toženčeva pripravljalna vloga z dne 17.5.2006). Če ta okoliščina drži, lahko pogojuje le zaključek, da tožnika šele od takrat dalje nista bila več v dobri veri. Ta okoliščina pa v obravnavani zadevi ne more biti pravno relevantna glede na ugotovitev o več kot dvajsetletni dobroverni posesti spornega dela zemljišča (od leta 1973) oziroma, da so se pogoji za pridobitev spornega dela zemljišča s priposestvovanjem stekli že pred letom 1996.

Napačno je tudi toženčevo pritožbeno stališče, da pridobitev lastninske pravice tožnikov preprečuje okoliščina, da je s sklepom o dedovanju po pokojnem očetu pridobil lastninsko pravico na celotni parceli. Pri tem je treba navesti, da stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku, preidejo na njegovega dediča v trenutku njegove smrti, ne pa šele s sklepom o dedovanju. Ta ima le deklaratoren pomen. Če torej premoženje v času smrti ni bilo več pokojnikova last, ni moglo preiti na dediče oziroma na toženca. Če sta tožnika v času smrti toženčevega pravnega prednika sporni del nepremičnine že priposestvovala, torej ni mogel biti predmet zapuščine. Če pa je priposestvovalna doba v času smrti zapustnika še tekla, je toženec izgubil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine z njenim potekom. Glede na dejansko ugotovitev, da je priposestvovalna doba potekla že v letu 1995, je tudi brezpredmetno pritožbeno sklicevanje, da sta tožnika zvedela za mapno stanje ob priliki različnih geodetskih izmer, ki so se vršile po navedenem letu. V čas po navedenem letu oziroma v čas, ko sta bili pravdni stranki že v sporu, sega tudi izpoved priče V. D., zato je pritožbeno sklicevanje na njeno izpoved brezpredmetno.

Glede pritožbenega očitka, da del parcele ne more biti predmet pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, je treba izpostaviti okoliščino konkretnega primera, v katerem gre vsebinsko za vprašanje posestne meje nepremičnine (parcele), ki je v lasti tožnika. Ob toženčevem stališču, meje med dvema nepremičninama nikoli ne bi bilo mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Sicer pa je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da pomeni sedanja zakonska ureditev možnosti priposestvovanja tudi le dela nepremičnine (3. odstavek 43. člena SPZ) uzakonitev dosedanje večinske sodne prakse.

Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je navedeni ugovor brezpredmeten. Toženec je v pritožbi pravilno navedel, da gre pri priposestvovanju za originaren način pridobitve lastninske pravice in da je vpis v zemljiško knjigo zato samo deklaratorne narave. Takšno ugotovitev pa vsebuje tudi izpodbijana sodba. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan dopustiti parcelacijo oziroma delitev parcele in izdati tožnikoma zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim jima dovoljuje, da se bosta pri tako nastali zemljiški parceli vknjižila kot lastnika. V tem delu tožbeni zahtevek tožnikov ni pravilen. Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, torej na originaren način, je ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Priposestvovanje ni pravna podlaga (pravni naslov) pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj je tožnik pridobil svojo lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiški knjigi. Dajatveni zahtevek je potreben le takrat, kadar je pridobitev lastninske pravice odvisna od izpolnitve tožene stranke, ki ji je naložena s sodbo ali od njene prisilne izpolnitve po pravilih izvršilnega postopka. Do vknjižbe lastninske pravice pridobljene s priposestvovanjem bo zato prišlo na podlagi sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj oziroma pripadnost lastninske pravice tožeči stranki (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Obligacijski dajatveni tožbeni zahtevek, vsebovan v 2. točki tožbenega zahtevka, je zato iz navedenih razlogov neutemeljen. To ne velja le za tisti del zahtevka, s katerim tožnika zahtevata, da jima toženec izda zemljiškoknjižno dovolilo, ampak tudi za tisti del, v katerem od njega zahtevata, da pri Geodetski upravi, na svoje stroške, začne upravni postopek parcelacije. Prav nikakršne podlage ni za takšno toženčevo obveznost. Materialnopravno nepravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in odločitev pod točko 2 izpodbijane sodbe spremeniti tako, da se navedeni del tožbenega zahtevka zavrne (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

V posledici navedenega pa se izkaže odločitev o tožbenem zahtevku pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe, in sicer, da sta tožnika vsak do ene polovice lastnika južnega dela nepremičnine parc. št. 3185/1 k.o. P. v obsegu, južno od linije med točkama A in C, razvidne iz skice terenske meritve z dne 16.9.1998 in z dne 2.10.1998, pomanjkljiva, saj pomeni odločitev o nedoločnem in zato neizvršljivem tožbenem zahtevku. Sodba se nanaša na nedoločeno nepremičnino in ni zemljiškoknjižno izvedljiva. Zemljiškoknjižno izvedljiva je le v primeru, če zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. ZZK-1 v 5. točki 3. člena določa, da je oznaka katastrske občine in parcelne številke, kot je vpisana v zemljiškem katastru, identifikacijski znak nepremičnine, ki je predmet pravic in pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. 31. člen ZZK-1 pa določa vsebino listine, ki je podlaga za vpis in v kateri mora biti nepremičnine označena z identifikacijskim znakom. Predmet izpodbijanega sodbenega izreka je nedoločen del parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke in tudi ne drugih potrebnih atributov (površina, vrsta rabe, meje zemljiškokatastrskih točk), skratka vseh tistih elementov, ki jih mora vsebovati katastrski elaborat. Ne vsebuje niti skice parcelacije, ki je sestavni del elaborata, ampak se sklicuje na skice terenske meritve z dne 16.9.1998 in 2.10.1998, ki je bila izdelana v postopku, ki se je nanašal na ureditev meje med drugimi toženčevimi parcelami. Tožnika, ki sta zahtevala ugotovitev lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja) dela toženčeve parcele, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena. To pomeni, da bi morala pred pravdo ali med pravdo naročiti oziroma predlagati izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi parceli sta pridobila lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN, Ur. l. RS, št. 47/2006), ki določa, da mora biti pravnomočni sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke, vsebino in obvezne sestavine takšnega elaborata pa vsebuje Pravilnik o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru. Z navedenim predpisom je torej obveznost priloge elaborata katastrskih sprememb tudi zakonsko predpisana, kar pa ne pomeni, da pred uveljavitvijo omenjenega predpisa ni bila potrebna. Le tako je bila namreč mogoča vknjižba lastninske pravice na delu parcele na podlagi pravnomočne sodbe, saj izdelava takšnega elaborata dejansko pomeni "tehnično izvedbo sodne odločitve". Glede gornje navedbe, da bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo določil, na kateri novi parceli tožeča stranka pridobi lastninsko pravico, je treba v pojasnilo navesti, da izvedenec geodetske stroke v elaboratu označi novo parcelo z rezervirano številko parcele, ki jo predhodno in na njegov predlog določi Geodetska uprava.

Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da tožba tožnikov ni obsegala določnega zahtevka glede glavne stvari (1. odstavek 180. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato moralo s tožbo postopati po določilu 108. člena ZPP in od tožnikov zahtevati, da jo ustrezno dopolnita, vendar pa tega ni storilo. V posledici te opustitve je enako nedoločna oziroma pomanjkljiva sodna odločitev (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V skladu z določilom 354. člena ZPP je bilo zato treba odločitev pod 1. točko izpodbijane sodbe, posledično pa tudi pod točko 3 in 5, razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje postopati v smeri, nakazani v razlogih te odločitve.

Toženec pa neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Pri tem glede verjetnosti terjatve uveljavlja razloge, ki jih je pritožbeno sodišče presojalo že v okviru odločitve o glavni stvari. Glede uveljavljane kršitve načela kontradiktornosti, češ da mu z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe, pa je treba navesti, da tak očitek ne drži. Sodišče je res omenjeno vlogo vročalo neposredno tožencu, ki pa jo je izročil pooblaščencu, ki je zoper izdano začasno odredbo pravočasno ugovarjal. Prav z ugovornim postopkom pa je v postopku zavarovanja z začasno odredbo tudi zagotovljena kontradiktornost. V tem delu je bilo zato treba zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 830/2006
• Sodba II Ips 978/2007
• VSL sodba I Cp 3617/2009