VSL sodba II Cp 6548/2006

Jedro

Povračilni zahtevek zavarovalnice, ki temelji na 2. odst. 7. člena ZOZP je odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Zneski, ki jih je tožeča stranka izplačala oškodovanki, predstavljajo za tožečo stranko premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju. Po določbi 1. odst. 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Samo če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, šele ko upnik od njega zahteva, da izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. člena OZ). Rok za povrnitev premoženjske škode oškodovancu pa je določen, in sicer v 165. členu OZ. Po tej določbi se odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožena stranka je bila zato v zamudi s plačilom vtoževanih zneskov že z dnem, ko je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovanki. Poleg ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 1. odst. 318. člena ZPP, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je zato podana tudi sklepčnost tožbenega zahtevka za vtoževane zamudne obresti od plačanih zneskov od dnevov izplačil do dneva vložitve tožbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se obrestnemu delu zahtevka ugodi v celoti, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zneska 5.900.000,00 SIT od dne 25.8.2004 do 30.5.2006 ter od zneska 3.376.690,00 SIT od 8.9.2005 do 30.5.2006.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 1048,37 EUR.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.276.690,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi njene pravdne stroške v znesku 266.639,00 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje ter da se višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek zavrne.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi pravi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravi, da po določbi 1. odst. 963. člena OZ kot zavarovalnica vstopi v pravice oškodovanca na dan izplačila nastale škode in je od tega dne dalje upravičena od povzročitelja škode uveljavljati izplačano odškodnino vključno s pripadajočimi stroški in zamudnimi obrestmi. Enako je določeno v 2. odst. 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Meni, da je pridobila pravico uveljavljati zamudne obresti že z dnem izplačila odškodnine in ne šele z obvestitvijo tožene stranke, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Vstopila je namreč v vse pravice oškodovanca do tožene stranke kot povzročitelja škode. Ker gre v osnovi za odškodninski zahtevek, je potrebno upoštevati tudi določbo 186. člena ZOR, ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastale škode in ni vezana na kakršnokoli obvestitev povzročitelja. Takšna obveznost obveščanja tožene stranke ne izhaja niti iz sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev avtomobilskega zavarovanja. Pravi, da je enako pravno stališče zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevah I Cpg 1317/99, Cp 634/2001, I Cp 490/2004 in I Cp 5859/2005. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za presojo pravnega razmerja med strankama tega pravdnega postopka potrebno uporabiti določbe OZ ( Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001). Z vidika časovne veljavnosti predpisov v primeru zahtevka po 2. odst. 7. člena ZOZP (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994 s spremembami in dopolnitvami) je namreč pomemben trenutek, ko je zavarovalnica uveljavljala svoj zahtevek od tožene stranke (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2004 z dne 15.6.2006). Po navedbah v tožbi naj bi tožeča stranka odškodnino oškodovanki izplačala dne 24.8.2004 in dne 20.6.2005, torej v času uveljavitve OZ ter kasneje, torej tudi v času veljavnosti OZ, od tožene stranke zahtevala vračilo izplačanih zneskov.

Tožeča stranka v pritožbi zmotno zatrjuje, da gre v tej zadevi za zahtevek po 1. odst. 963. člena OZ, saj se ta ne nanaša na pogodbe o zavarovanju odgovornosti. Zahtevek tožeče stranke je povračilni zahtevek zavarovalnice, ki temelji na 2. odst. 7. člena ZOZP oziroma na 3. členu Splošnih pogojev tožeče stranke AO-97. V bistvu gre za odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti (Gordana Ristin: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1995, str. 42).

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede dneva zamude tožene stranke s plačilom vtoževanih zneskov. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je upravičena zahtevati plačilo zamudnih obresti od izplačanih zneskov odškodnin od dneva njihovega izplačila, ne pa šele od takrat, ko naj bi toženo stranko pozvala na plačilo vtoževanega dolga. Zneski, ki jih je izplačala oškodovanki, predstavljajo za tožečo stranko premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju. Po določbi 1. odst. 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Samo če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, šele ko upnik od njega zahteva, da izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. člena OZ). Rok za povrnitev premoženjske škode oškodovancu pa je določen, in sicer v 165. členu OZ. Po tej določbi se odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožena stranka je bila zato v zamudi s plačilom vtoževanih zneskov že z dnem, ko je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovanki. Tožeča stranka je navedla v tožbi, da je oškodovanki za nastalo nematerialno in materialno škodo izplačala odškodnino najprej dne 24.8.2004 v znesku 5.900.000,00 SIT ter dne 8.9.2005 še nadaljnjo odškodnino v višini 3.238.902,00 SIT in odvetniške stroške v višini 137.788,00 SIT. Iz teh tožbenih navedb po presoji pritožbenega sodišča izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tudi glede zakonskih zamudnih obresti od izplačanih zneskov od dnevov izplačil do dneva vložitve tožbe. Tako se izkaže, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. odst. 318. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) tudi za del zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 1. odst. 318. člena ZPP, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je podana tudi sklepčnost tožbenega zahtevka za vtoževane zamudne obresti od plačanih zneskov od dnevov izplačil do dneva vložitve tožbe.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki 3. izreka spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zneska 5.900.000,00 SIT od dne 25.8.2004 do dneva vložitve tožbe dne 30.5.2006 ter od zneska 3.376.690,00 SIT od 8.9.2005 do dneva vložitve tožbe 30.5.2006.

Na podlagi 2. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi njene pritožbene stroške. Tožeči stranki je v skladu s 155. členom ZPP ter 1. točko tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18. Odvetniške tarife kot potrebne pritožbene stroške priznalo le 500 točk za sestavo pritožbe od 1125 zahtevanih. Pri tem je upoštevalo vrednost izpodbijanega dela sodbe, ki znaša skupaj 1.912.961,00 SIT. Po izračunu pritožbenega sodišča znašajo zamudne obresti od zneska 5.900.000,00 SIT od dne 25.8.2004 do 30.5.2006 1.561.970,35 SIT, od zneska 3.376.690,00 SIT od 8.9.2005 do dne 30.5.2006 pa 350.990,74 SIT, skupaj 1.912.961,00 SIT. Potrebni stroški pritožbenega postopka tožeče stranke znašajo ob priznanih 500 točk za sestavo pritožbe skupaj z 20 % DDV ter 185.232,00 SIT sodne takse za pritožbo 251.232,00 SIT oziroma 1048,37 EUR. Povrnitve zamudnih obresti od pritožbenih stroškov tožeča stranka ni zahtevala.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1144/2011
• VSL sodba I Cpg 318/99
• VSL sklep Cpg 410/94