<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 7551/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.7551.2006
Evidenčna številka:VSL51739
Datum odločbe:20.06.2007
Področje:obligacijsko pravo - zavarovalno pravo
Institut:zavarovalna pogodba - obvezna zavarovanja v prometu - višina regresa - omejen regres - časovna veljavnost predpisa - retroaktivnost

Jedro

Ker je zavarovalnica vtoževala regres ne le po času, ko je škoda nastala in je bila pogodba sklenjena (čas neomejenega regresa), ampak je tudi vtoževala regres iz sklenjenega sporazuma s tožencem, katerega se pa tožena stranka ni držala, mora sodišče tudi o sporazumu zavzeti stališče. V času sklepanja sporazuma je bila takšna poravnava dopustna, zato sodišče mora zavzeti stališče o veljavnosti tega sporazuma v času veljavnosti noveliranega ZOZP, ki ureja nižji regres, kot je višina dogovorjenega regresa po sporazumu.

 

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, obsodilnem delu

(točka 1. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v 2. in 3. točki izreka razveljavi

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sicer je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 2.000.000,00 SIT plačila z zamudnimi obrestmi od 18.8.2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožena stranka le navaja, da je nesrečo povzročila pod vplivom alkohola. Uteho je začel iskati še v nadaljnjem pitju alkohola in padel še globje v brezno. Odločil se je, da se sedaj pozdravi in prosi za pričetek plačila dolga v letu 2007.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Pravdni stranki sta v letu 1999 sklenili sporazum, v katerem sta se dogovorili, kolikšna je višina dolga in kakšen bo način plačila. Toženec dogovora ni spoštoval in ga zato zadenejo pravne posledice po načelu pacta sun servanda. Na tožbo ni odgovoril in priznava ta dejstva. Sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti posegati v dogovor med strankama, saj ne gre za nedopusten dogovor. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 615/2004 odločilo, da se sicer novelirani 9. člen ZOZP lahko uporabi za nazaj, če je zavarovalnica uveljavljala svojo terjatev po njegovi uveljavitvi, kar pa ne more pomeniti pravilne uporabe materialnega prava, saj sodba ni pravni vir. Sodišče je prekršilo načelo dispozitivnosti.

Na vročeni pritožbi stranki nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo in je sodišče prve stopnje izdalo delno zamudno sodbo in naložilo toženi stranki plačilo 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2006 dalje do plačila. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da ji tožena stranka dolguje tako na podlagi sporazuma, s katerim je toženec priznal, da dolguje tožeči stranki 9.003.085,00 SIT (list. št. 15) kot tudi iz naslova regresnega zahtevka po tem datumu za škodo, katero je povzročil 12.12.1997. Zavezal se je tudi za način plačila in sicer 20.000,00 SIT mesečno do vsakega 20. dne v mesecu in če ne bo redno plačeval, izgubi pravico do obročnega plačila ter lahko tožeča stranka proti njemu vloži tožbo na plačilo celotnega zneska. Nato je tožeča stranka zatrjevala še nadaljnji regresni zahtevek, kateri je zapadel dne 23.3.2004, to je po sklenjenem sporazumu. Po tožbi je na dan zadnjega plačila dolga, to je 12.5.2003 dolg znašal 19.578.784,00 SIT s pripadki in toliko tožeča stranka vtožuje. Sodišče prve stopnje pa se v sodbi ni opredelilo o tem, kaj s sporazumom, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi in pritožbi. Sodišče se je le oprlo na določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 79/94-13/2005) in odločilo, da je nastopil položaj iz 7. člena ZOZP in da je dolg toženca 2.000.000,00 SIT po 7. odstavku 7. člena. Ugotovilo je tudi, da po 10. členu Splošnih pogojev omejitve regresa ni bilo, da pa so do leta 1997 zavarovalnice omejevale višino regresa (sodišče govori o 10 povprečnih neto plačah). Nato še sodišče citira sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 615/2004, ki je prisodila veljavnost regresa 2.000.000,00 SIT tudi retroaktivno, če je bila tožba vložena po noveli ZOZP iz 2002, to je po 10.8.2002.

Ker tožena stranka ni ugovarjala, se pritožbeno sodišče strinja, da je dolg tožene stranke najmanj 2.000.000,00 SIT s pripadki, tako kot je odločeno v delni zamudni sodbi. NI dvoma o tem, da je to minimalna obveznost tožene stranke tako po Zakonu o obveznih zavarovanjih iz Uradnega lista št. 79/94 (ki je veljal v času povzročene škode in sklenjene pogodbe), kot po zavarovalnih pogojih, ki so v spisu, kakor tudi po noveli ZOZP 77/2002.

Ker tožena stranka v pritožbi le navaja, da prosi za obročno plačilo, ne more pa sodbe izpodbijati zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče v teh mejah uradnega preizkusa pritožbe ugotovilo, da je v tem delu treba sodbo potrditi in pritožbo zavrniti (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da se v izpodbijani sodbi v zavrnilnem delu sodišče prve stopnje ni izreklo o veljavnosti sporazuma oziroma poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili glede škode 9.003.085,00 SIT dne 19.10.1999, to je pred uveljavitvijo novele ZOZP in dve leti po nastanku škode. Pritožba opozarja, da gre za pogodbo med pravdnima strankama, ki ni po zakonu nična, saj tožena stranka tej pogodbi oziroma tožbenim navedbam ni ugovarjala. Tudi po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznem zavarovanju o prometu (ZOZP-D, Ur. l. RS, št. 52/2007), ko je regres omejen na 12.000 EUR, ni prepovedano, da se pravdni stranki pogodita na višji znesek. Tožena stranka ni navajala, da bi bil sporazum zaradi kasneje veljavne novele ZOZP v tem delu ničen oziroma v delu, ki presega 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje se tudi ne opredeli o tem, ali sledi tožbi glede sporazuma oziroma zneska 9.003.085,00 SIT do podpisa (19.10.1999), in se ne opredeli o tem, kaj je pozneje nastalo s škodo, katero vtožuje tožeča stranka do razlik v končni višini 19.578.784,00 SIT. Ker je sodba v tem delu pomanjkljiva oziroma nima razlogov o veljavnosti sporazuma glede na ZOZP, je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje razpiše obravnavo in najprej s tožečo stranko razčisti: ali zahteva regres na podlagi sporazuma in nato še preostali znesek in na podlagi katerih zakonskih določb. ZOZP iz leta 1994 ni poznal omejitve regresa in je tedaj bilo treba uporabiti pogoje AO-97, ki niso tudi poznali omejenega regresa. Res pa je, da je v sodbi II Ips 615/2004 Vrhovno sodišče RS zapisalo, da se lahko novelirani ZOZP uporabi retroaktivno zaradi varovanja pravne dobrine, da se položaj tožene stranke ne bi poslabšal zaradi javnega interesa. Zato takšna retroaktivnost ne pomeni posega v načelo varstvo zaupanja v pravo po stališču vrhovnega sodišča. Po stališču vrhovnega sodišča je le pomembno, da je tožba vložena po noveliranem ZOZP iz leta 2002, ker je ta zakon uskladil predpis z direktivo premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC (vrhovno sodišče ne citira člena te direktive).

Pritožba ima sicer prav, da ne gre za zavezujoče pravo, saj mora sodišče prve stopnje ukvarjati tudi z judikati vrhovnega sodišča, ki obravnavajo podobno dejansko stanje. Vendar je treba pritrditi pritožbi, da v zadevi II Ips 615/2004 ni bilo sklenjenega sporazuma med pravdnima strankama. Seveda je pa treba tudi dodati, da je po objavljenem ZOZP-D sedaj višina regresa 12.000 EUR (2. odstavek 4. člena ZOZP-D).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOZP člen 7, 7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY0Mw==