VSL sodba in sklep IV Cp 3004/2006

Jedro

Če je preživninski zavezanec do zaključka glavne obravnave pokril del življenjskih potreb otroka je treba šteti, da je s tem deloma izpolnil preživninsko obveznost.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka, v delu, s katerim je tožencu naloženo plačevanje preživnine nad zneskom 35.000,00 SIT mesečno, in v 5. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Z razvezno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da za preživljanje mladoletne hčerke E.A. od 1.4.2005 dalje plačuje preživnino po 70.000,00 SIT mesečno.

Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o preživnini in stroškovno odločitev se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v ponovno odločanje oziroma spremembo sodbe tako, da bo preživnina določena največ v znesku 35.000,00 SIT. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da nadomestilo, ki ga toženec prejema le za dobrih 6.000,00 SIT presega s sodbo določeno preživnino. Glede toženčeve premoženjske zmožnosti razlogi sodbe nasprotujejo, kar onemogoča njen preizkus. Razen tega je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Toženec je povedal, da nima več dohodkov od premoženja. Sodišče je tudi samo ugotovilo, da je tožnica z začasno odredbo dosegla prepoved odtujitve premoženja. Sodišče je ugotavljalo zmožnosti toženca iz preteklosti in zaključilo, da je še sedaj zmožen pridobivati dodatne dohodke, kar pa ni res in je v nasprotju z ugotovitvijo, da zaradi začasne odredbe ne more razpolagati s premoženjem in se zaradi poslovne preteklosti ne more zaposliti. Sodišče je povzelo toženčeve trditve, da ni zaposljiv, da ni dobil nobene ponudbe za zaposlitev in da bo nadomestilo za brezposelnost prenehalo, kljub temu pa je zaključilo, da se lahko zaposli in dodatno pridobiva dohodke. Odločilne so le sedanje toženčeve zmožnosti. Sodišče ni upoštevalo, da toženec zase in za sina mesečno porabi 60.000,00 SIT. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP z odločitvijo, da mora toženec preživnino plačevati za nazaj, čeprav je tožnica potrdila navedbo, da je plačeval hčerine prevozne stroške in stroške za hišo. Nakup inštrumentov pred štirimi oziroma enim letom ni pomemben, saj so sedanje toženčeve premoženjske razmere povsem drugačne. Preuranjeno in zmotno je sodišče ocenilo hčerine potrebe. Oceno je oprlo na pretirane navedbe tožnice, za katere ni predložila dokazov. Hčerin standard se mora prilagoditi sedanjim toženčevim zmožnostim. Sodišče bi moralo materi naložiti večje breme hčerinega preživljanja, saj ima zelo dobre dohodke. Trenutne toženčeve razmere je zakrivila tožnica s predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, hči pa dobiva še Zoisovo štipendijo.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Meni, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Neupoštevne so pritožbene navedbe o preživljanju sina in da toženec ni zaposljiv. Sodišče je utemeljeno dosodilo preživnino tudi za nazaj. Plačila prevoznih in stroškov za hišo ni mogoče šteti za preživnino. Pritožnik ni pojasnil, zakaj so potrebe ocenjene previsoko. Toženec je dolžan sprejeti zaposlitev, ki mu bo prinašala dohodek. Začasna odredba je bila izdana glede skupnega premoženja. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 129. člena Zakona o zakonski zavezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezancev. Citirana določba sodišču nalaga, da pri ugotavljanju preživninske zmožnosti staršev upošteva ne le redne in izredne prihodke staršev, pač pa tudi siceršnje premoženjsko stanje in tudi zmožnosti za pridobivanje dohodka. V tem okviru je treba upoštevati vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo oziroma strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in zdravstveno stanje (primerjaj II Ips 134/99). Ob takem materialnopravnem izhodišču sodišče prve stopnje pri ugotavljanju premoženjske zmožnosti toženca, utemeljeno ni upoštevalo le denarnega nadomestila, ki ga toženec prejema iz družbenih sredstev, ampak je utemeljeno sklepalo, da so njegove materialne in pridobitne zmožnosti bistveno ugodnejše (vsaj prilagojene premoženjskim zmožnostim matere). Utemeljeno je upoštevalo okoliščino, da je toženec (so)lastnik ali skupni lastnik nepremičnega premoženja, da je lastnik osebnega avtomobila in da je delovno sposoben. Z zakonom predpisana preživninska obveznosti do mladoletne hčerke tožencu nalaga, da sprejme tudi delo, ki ne ustreza povsem njegovi izobrazbi oziroma strokovni usposobljenosti ali pa njegovemu siceršnjemu statusu. Bistveno je, da je toženec zdrav in po lastni navedbi za delo sposoben, kar mu nalaga pridobitev potrebnih sredstev za izpolnitev preživninske obveznosti do mladoletnega otroka. Glede preživninske zmožnosti toženca je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno in tudi pravilno ter popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo in med njimi ni nikakršnega nasprotja.

Sodišče prve stopnje je potrebe mladoletne hčerke E. ocenilo v znesku 140.000,00 SIT. Ugotovitev tega dejstva pritožba izpodbija s splošno navedbo, da so potrebe preuranjeno in zmotno ocenjene in da je sodišče oceno oprlo na pretirane navedbe tožnice, za katere ni predložila dokazov. Te pritožbene trditve ne zadoščajo za utemeljitev pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje, glede ocene potreb, ni v celoti sledilo izpovedbi matere, pač pa je potrebe, ob uporabi pooblastila za prosti preudarek, ocenilo v nižjem znesku. V načelu se je sicer mogoče strinjati s pritožbo, da se mora hčerin standard prilagoditi premoženjskim zmožnostim staršev, vendar pa v konkretnem primeru okoliščin, ki bi narekovale prikrajševanje hčerke pri zadovoljevanju njenih potreb, ni bilo ugotovljenih. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o tem, da mora toženec plačevati preživnino od vložitve tožbe dalje. To mu nalaga določba 131.c člena ZZZDR, po kateri se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino.

Ni pa mogoče odreči utemeljenosti pritožbe v delu, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati štipendijo, ki jo prejema mladoletna E. in pa dejstvo, da je toženec del svoje preživninske obveznosti že izpolnil. V pravni teoriji (glej Pravosodni bilten, št. 1, 1987), kateri sledi tudi sodna praksa, je uveljavljeno stališče, da mora sodišče od ugotovljenih potreb odšteti morebitne otrokove lastne dohodke. Med te spada tudi štipendija, katere znesek je treba od ugotovljenih in v denarju izraženih potreb odšteti in starše zavezati le k kritju nepokritih potreb otroka.

Razen tega pravilna uporaba materialnega prava nalaga sodišču, da pri določitvi preživnine, od vložitve tožbe do zaključka glavne obravnave, upošteva kot pravno relevantno okoliščino, morebiti ugotovljeno dejstvo, da je zavezanec v tem obdobju pokril del življenjskih potreb otroka (glej 2. odstavek 129.a člena ZZZDR). Če je toženec kril prevozne stroške mladoletne E. je treba šteti, da je s tem izpolnil del svoje preživninske obveznosti in za ta del določeno preživnino zmanjšati. Upoštevanje delne izpolnitve obveznosti že v pravdnem postopku nalaga tudi določba 8. točke 2. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, po kateri dolžnik nima ugovora ugasle terjatve, če je tak ugovor dolžnik mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Sodišče ne upošteva le tistih stroškov, ki jih ni mogoče opredeliti za potrebne v smislu kritja življenjskih potreb otroka, če preživninski zavezanec obenem ne dokaže, da je z upravičencem dosegel sporazum, da je s tem izpolnil preživninsko obveznost. Ker pa sodišče pri odločitvi o višini preživnine lahko upošteva le dejstva, kakršna so obstajala ob zaključku glavne obravnave, preživnino pa mora določiti v denarju, lahko upošteva delno izpolnitev preživninske obveznosti le do zaključka glavne obravnave, ne pa tudi za naprej. Pritožbeno sodišče je zaradi neupoštevanja štipendije in zatrjevane delne izpolnitve preživninske obveznosti, sodbo sodišča prve stopnje, v delu, s katerim je tožencu naloženo plačevanje preživnine nad zneskom 35.000,00 SIT mesečno, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (355. člen ZPP). Četudi bi sodišče upoštevalo štipendijo in izpolnjeni del preživninske obveznosti kot dokazani, tožencu preživninske obveznosti v nižjem znesku od 35.000,00 SIT mesečno ne bi moglo določiti. Sicer pa je ta znesek predlagal tudi toženec sam, v subsidiarnem pritožbenem predlogu za spremembo izpodbijanega dela sodbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti znesek štipendije, ki ga je prejela mladoletna E. v relevantnem obdobju in za obdobje od vložitve tožbe do zaključka glavne obravnave pri določitvi preživninskega bremena toženca upoštevati tisto, kar je toženec na račun preživnine že izpolnil.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev glede stroškov, odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila le tožena stranka, pa je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1620/2014
• VSL sodba IV Cp1639/2009
• Sklep VIII R 13/2002