<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep III Cp 3184/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:III.CP.3184.2006
Evidenčna številka:VSL52642
Datum odločbe:28.06.2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:zamudne obresti - prepoved ultra alterum tantrum

Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi v obravnavanem primeru moralo sodišče upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 - 64/-01) namreč v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedeno pomeni, da se za razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno,razveljavljeni del zakona uporablja. Za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo in v izreku izrecno odločilo tudi o teku zamudnih obresti, se torej še vedno uporablja 277. člen ZOR. Zato sodišča pri opravljanju izvršbe določbe 376. člena OZ ne upoštevajo. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku v pravnomočen izvršilni naslov, tudi glede konca teka obresti, ni mogoče posegati. Glede na to, da je bila tudi v obravnavanem primeru izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, tj. sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 803/89 z dne 10.2.1992, ki je postal pravnomočen že dne 17.4.1992, in je v njem odločeno tudi o višini in teku zamudnih obresti, pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede na navedeno niso utemeljeni.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov po izteku roka zoper sklep o izvršbi, opr.št. In 97/00135-3 z dne 3.2.1998, delno ugodilo in v 1. točki ugodilnega dela izvršbo ustavilo za dne 16.5.2003 na račun obveznosti dolžnice S.B. plačanih 96.098,00 SIT in sicer od tega: na račun nadaljnjih izvršilnih stroškov - sklep višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2003 - plačanih 5.000,00 SIT, na račun zakonitih zamudnih obresti od glavnice v znesku 96.040,12 SIT, obračunanih od 14.1.2003 do 16.5.2003 plačanih 6.057,85 SIT ter na račun glavnice plačanih 85.040,15 SIT. V 2. točki ugodilnega de-la izreka je izvršbo ustavilo še za dne 23.8.2004 na račun obveznosti dolžnika M.B. plačanih 1.469.127,90 SIT in sicer od tega: na račun stroškov izvršilnega predloga plačanih 7.839,66 SIT, na račun nadaljnjih izvršilnih stroškov - sklep z dne 22.2.1999 - plačanih 6.846,33 SIT, na račun nadaljnjih izvršilnih stroškov - sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2003 - plačanih 5.000,00 SIT in na račun zakonitih zamudnih obresti od glavnice v znesku 186.362,55 SIT obračunanih od 10.2.1992 do 23.8.2004 plačanih 1.449.441,91 SIT. V 3. točki ugodilnega dela izreka pa je izvršbo ustavilo še za dne 23.8.2004 na račun obveznosti dolžnika D. B. plačanih 2.938.255,80 SIT in sicer od tega: na račun stroškov izvršilnega predloga plačanih 7.839,66 SIT, na račun nadaljnjih izvršilnih stroškov - sklep z dne 22.2.1999 - plačanih 6.846,33 SIT, na račun nadaljnjih izvršilnih stroškov - sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2003 - plačanih 5.000,00 SIT ter na račun zakonitih zamudnih obresti od glavnice v znesku 372.725,10 SIT, obračunanih od 10.2.1992 do 23.8.2004 plačanih 2.918.569,81 SIT. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov zavrnilo.

Zoper ugodilni del sklepa se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa tako spremeni, da ugovor dolžnikov zavrne. V pritožbi navaja, da upnica ni prejela nobenih plačil s strani dolžnikov. V odgovoru na ugovor je navedla, da dolžniki trdijo, da naj bi poravnali glavnico, pri čemer pa je menila, da dolžniki glavnice niso poravnali v celoti, temveč kvečjemu le delno. Glede na navedeno vztraja, da zneskov, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, upnica na svoj račun ni prejela. Sodišče prve stopnje je torej zmotno tolmačilo navedbe upnika iz odgovora na ugovor. Upnik tako ni opozarjal le na vračunanje plačil, temveč tudi, da dolžniki glavnice niso poravnali oziroma so jo lahko poravnali le delno.

Dolžniki pa so pritožbo vložili brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da izvršbo ustavi za vse obresti, nastale po 1.1.2002, upnici pa v plačilo naloži njihove pritožbene stroške. V pritožbi navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da so dolžniki ob plačilu izrecno navedli, kateri del terjatve so s plačilom poravnali. Ker se je z izvršenimi plačili poravnala glavnica, bi morale obresti prenehati teči. Terjatev upnice do dolžnice naj bi znašala 4.982.795,62 SIT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da naj bi po izvršenem plačilu v višini 96.098,00 SIT dolžnica upnici še vedno dolgovala glavnico v znesku 85.040,50 SIT, kar pa je napačno, saj je v razlogih sklepa navedeno, da znaša neplačana glavnica le 10.999,87 SIT. Dolg dolžnikov samo iz naslova obresti znaša 5.033.904,63 SIT in 10.048.121,58 SIT. Celotna terjatev dolžnikov po sklepu, opr. št. N 803/89 z dne 10.2.1992, je znašala le 745.450,20 SIT, sedaj pa samo obresti znašajo 25.051.944,00 SIT. Še pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa pa je Ustavno sodišče RS z odločbo, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, določilo, da se 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) razveljavi in se 277. člen ZOR uporablja tudi za plačilo zamudnih obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastale pred njegovo uveljavitvijo in ki tečejo po 1.1.2002. Ker so v konkretnem primeru obresti že presegle

glavnico, bi jih sodišče prve stopnje lahko obračunalo le do 1.1.2002, čeprav je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo, nastalo pred uveljavitvijo OZ.

Pritožba dolžnikov je bila vročena upnici, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba upnice je bila vročena dolžnikom, ki pa nanjo niso odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo upnika:

Pritožbena trditev, da upnica plačil, zaradi katerih je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo, ni prejela, ni utemeljena. Dolžniki so svoje ugovorne navedbe o prenehanju terjatve zaradi izvršenih plačil izkazali s predložitvijo potrdil o plačilu oziroma plačilnih nalogov (priloga B 21, B 26 in B 27), iz katerih sta razvidna datum in znesek vplačila. Ta potrdila so bila skupaj z dolžnikovima ugovoroma v skladu s 57. členom ZIZ vročena upnici (gl. odredbo na red št. 117 in pripeto povratnico ter odredbo na red št. 123 in pripeto povratnico), ki je na nanju tudi odgovorila. V svojih odgovorih na ugovor pa ni zatrjevala, da ta plačila niso bila izvršena ali da teh plačanih zneskov ni prejela, temveč le, da gre v teh primerih lahko le za delno plačilo, pri katerem je treba upoštevati pravilo o vračunavanju, ki ga določa 313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR). Ker so dolžniki poleg glavnice dolgovali tudi obresti in stroške, je sodišče prve stopnje pri vračunanju pravilno uporabilo določbo 313. člena ZOR, kot je predlagala upnica in je razvidno iz izreka ter razlogov izpodbijanega sklepa. Iz njih pa tudi izhaja, da z izvršenimi plačili upničina terjatev ni bila v celoti poravnana in da se v preostalem delu izvršba nadaljuje. Glede na vse navedeno pa upničinih pavšalnih pritožbenih trditev, da plačil ni prejela, ne da bi bile te trditve glede na predložene in prejete dokaze o plačilih kakorkoli konkretizirane in izkazane, ni mogoče sprejeti.

Ker torej pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja upnica, niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP; v zvezi s 15. členom ZIZ), je treba upničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbo dolžnikov:

Pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo ob vračunanju izvršenih plačil vračunati najprej glavnico, šele nato pa stroške in obresti, ker so to v svojih ugovorih predlagali dolžniki, je zmotno. ZOR v 313. členu določa, da se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Navedeni vrstni red vračunavanja bi se lahko spremenil le ob dogovoru z upnikom. Če pa takega dogovora ni, dolžnik glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Ob (delnem) plačilu zato dolžnik ne more izbrati, da plačuje samo glavnico. Takšna izjava nima pravnih učinkov. Znesek plačila se zato v teh primerih vračuna po vrstnem redu, kot ga določa 313. člen ZOR, kar je storilo sodišče prve stopnje tudi v obravnavani zadevi.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je v razlogih izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na obseg nadaljevanja izvršbe, prišlo do pomote pri navedbi višine glavnice, ki jo še dolguje dolžnica. Sodišče prve stopnje je namreč na 10. strani sklepa navedlo, da se izvršba zoper dolžnico S.B. nadaljuje še za glavnico v znesku 85.040,15 SIT in zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska, čeprav je predhodno samo ugotovilo (6. stran sklepa), da preostanek glavnice, ki jo je dolžna plačati dolžnica, znaša 10.999,97 SIT. Ker je bila z izvršenim plačilom delno poravnana tudi glavnica v višini 85.040,15 SIT, kot je navedeno tudi v izreku sklepa, je treba pritrditi pritožbi, da se izvršba zoper dolžnico lahko nadaljuje le še zaradi izterjave preostanka glavnice v višini 10.999,97 SIT in zakonskih zamudnih obresti od navedene glavnice za čas od 17.5.2003 dalje do plačila. Čeprav gre v tem delu res za pomoto sodišča prve stopnje, pa ta ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa. Pravnomočen namreč postane le izrek sodne odločbe, ne pa obrazložitev ali njeni razlogi. Stranke in sodišče zato na razloge niso vezani. Pomembno je, da je v izreku sklepa pravilno navedeno, v kakšnem obsegu se izvršba zoper dolžnico ustavi, morebitna napačna navedba obsega, v katerem se izvršba nadaljuje, v razlogih sklepa, pa ne preprečuje, da sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ne bi moglo upoštevati pravilne višine preostale dolžničine obveznosti.

Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno stališče, da bi v obravnavanem primeru moralo sodišče upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 - 64/-01) namreč v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedeno pomeni, da se za razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno,razveljavljeni del zakona uporablja. Za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo in v izreku izrecno odločilo tudi o teku zamudnih obresti, se torej še vedno uporablja 277. člen ZOR. Zato sodišča pri opravljanju izvršbe določbe 376. člena OZ ne upoštevajo. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku v pravnomočen izvršilni naslov, tudi glede konca teka obresti, ni mogoče posegati. Glede na to, da je bila tudi v obravnavanem primeru izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, tj. sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 803/89 z dne 10.2.1992, ki je postal pravnomočen že dne 17.4.1992, in je v njem odločeno tudi o višini in teku zamudnih obresti, pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede na navedeno niso utemeljeni.

Ker torej pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljajo dolžniki, niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je treba pritožbo dolžnikov zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZOR člen 277, 277. ZUstS člen 44, 44. OZ člen 376, 376.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODU2Mg==