VSL sodba II Cp 2837/2006

Jedro

V. s. RS s tem, ko je po spremembi sodbe v revizijskem postopku vse stroške postopka ponovno odmerilo ter tožnici od tako priznanih stroškov priznalo zakonske zamudne obresti šele od dneva

izdaje svoje odločbe dalje, in ne, kot je zahtevala tožnica, ločeno od prvostopnih ter od pritožbenih stroškov, ni storilo protipravnega ravnanja, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost države.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v znesku 30.210,56 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 11.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP). Poudarja, da je do vtoževane odškodnine upravičena, saj je V. s. RS z odločitvijo o stroških postopka v sodbi opr.št. II Ips 282/99 z dne 23.12.1999 v zvezi s popravnim sklepom z dne 16.3.2000 odstopilo od utečene sodne prakse, s čimer ji je bila kršena pravica do enakega sodnega varstva. S takšno odločitvijo se je njen ekonomski položaj poslabšal, zaradi česar ji je škoda v obliki zmanjšanja premoženja nedvomno nastala. Zato se ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča o nesklepčnosti tožbe. Škoda ji je namreč nastala ravno zaradi zmotne odločitve sodišča o tem, od kdaj ji gredo zakonske zamudne obresti od prisojenih prvostopnih in pritožbenih stroškov. V tožbi je tudi navedla, koliko ti stroški znašajo in od kdaj bi ji morale biti zakonske zamudne obresti priznane, svoje trditve pa je tudi dokazno podprla. Zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno

pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče prvostopnemu pravnemu razlogovanju o nesklepčnosti tožbe glede zatrjevanega nastanka škode kot ene izmed predpostavk civilnega delikta sicer ne more pritrditi, saj je treba pritrditi pritožbi, da se je v primeru, če je bilo tožnici z odločbo V. s. RS št. II Ips 282/99 z dne 23.12.1999 res priznano manj obresti od pravdnih stroškov, kot bi ji pravilno šle, tožničin ekonomski položaj poslabšal, vendar je prvostopna zavrnitev tožbenega zahtevka kljub temu pravilna, saj so jo narekovali drugi razlogi. Pritožbeno sodišče je namreč prišlo ob preizkusu izpodbijane sodbe do zaključka, da tožnica že prve predpostavke, to je obstoja protipravnega ravnanja tožene stranke, ni izkazala.

Tožnica zatrjuje, da ji je škoda nastala z napačno prisojo zakonskih zamudnih obresti s strani V. s. RS v sodbi opr.št. II Ips 282/99, in sicer od prvostopnih in pritožbenih stroškov postopka, saj je odločitev, da ji gredo obresti od vseh stroškov šele od dneva izdaje odločbe VS RS pravno zmotna, hkrati pa odstopa od utečene sodne prakse. Glede presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, je V. s. RS v pravnem mnenju Občne seje dne 14.12.1995 (prim. Pravna mnenja VS RS, št II/95 str. 5-7) že zavzelo stališče, da je treba pri tej presoji izhajati iz narave sodnikovega dela. Zanjo pa je značilna prosta dokazna presoja (prim. 8. člen ZPP) in neodvisnost sodnika pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na ustavo in zakon (prim. 1. odst. 3. člena in 2. odst. 11. člena Zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 s spr; ZS). Ker je mogoče pravna vprašanja različno interpretirati, ni mogoče za protipravno šteti vsako odločitev sodnika oziroma senata, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi lahko bila sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (v tem primeru v postopku ustavne pritožbe, ki bi jo tožnica glede na to, da zatrjuje kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva, lahko vložila, pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tako ravnala). Sodnik po povedanem torej ne more biti odškodninsko odgovoren za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. Ker je sodišče v pravdnem postopku (po nasprotnem razlogovanju določbe 13. člena ZPP) vezano na pravnomočno sodno odločbo drugega sodišča, se v drugi pravdi ne more presojati, ali je bilo v odločbi VS RS materialno pravo pravilno uporabljeno ali ne, saj bi sodišče s tem kršilo načelo pravnomočno razsojene zadeve. Zato tudi če bi se očitek o zmotni uporabi materialnega prava izkazal kot pravilen, to še ne bi predstavljalo protipravnega ravnanja sodišča kot podlage za odškodninsko odgovornost države, saj po povedanem sodišča za pravilno uporabo materialnega prava načeloma ne odgovarjajo, razen če ne gre za grobe kršitve oziroma zlorabe pooblastil.

Pravnomočnost sodne odločbe torej ne preprečuje možnosti presoje siceršnjega protipravnega ravnanja sodišča v odškodninskem sporu. Vendar lahko o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le v primeru, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona, ali če je določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ali na primer, če neko dejanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali pa je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar predstavlja njihovo zlorabo (prim. odločbe VS RS opr.št. II Ips 714/2003 z dne 12.,1.2005, II Ips 556/2002 z dne 13.11.20003, II Ips 35/98 z dne 13.1.1999).

Tožnica V. s. RS sicer očita tudi odstop od utečene sodne prakse in s tem kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku, vendar tudi ti očitki ne utemeljujejo sklepa o protipravnem ravnanju sodišča.

Sodna praksa glede prisoje pravdnih stroškov nikoli ni bila povsem enotna. Dolgo časa je bilo sporno vprašanje, ali strankam sploh pripadajo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov. Praksa V. s. RS pa še danes ni povsem enotna glede vprašanja, ali je treba stroške v primeru spremembe sodne odločbe odmeriti skupaj za ves postopek ali ločeno (prim. Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 63). Nadalje tudi ni mogoče pritrditi izvajanjem pritožbe, da naj bi bila tudi praksa priznavanja zamudnih obresti od posameznih stroškov povsem utečena. Ob vpogledu v bazo odločb V. s. RS je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je V. s. RS stroške na način, kot so bili odmerjeni tožnici, že večkrat odmerilo (prim. odločbe II Ips 413/2003 z dne 25.11.2004, II Ips 441/2004 z dne 26.1.2006, II Ips 314/2004 z dne 12.10.2005, II Ips 309/2000 z dne 13.12.2000, II Ips 110/99 z dne 11.11.1999). Res je sicer, da je v velikem številu primerov obresti priznalo tako, kot jih za pravilne šteje tožnica, vendar glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi bila sporna odločitev sodišča v očitnem nasprotju z utečeno sodno prakso, saj ne gre za osamljen primer. V novejšem času pa se celo uveljavlja praksa, po kateri se zamudne obresti priznavajo šele od poteka paricijskega roka dalje (prim. sodbo V. s. v L., opr.št. II Cp 2322/2005 z dne 25.1.2006; enako pa je odločilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi).

Po povedanem ni mogoče zaključiti, da je V. s. RS s sporno odločitvijo storilo napako, ki bi bila tako resna in neopravičljiva, da bi jo bilo moč šteti za zlorabo sodne oblasti in s tem pravni temelj odškodninske odgovornosti. Kršitev, ki jo zagreši V. s. RS, je namreč sposobna inducirati odškodninsko odgovornost države le izjemoma, če očitno in namenoma krši veljavno pravo.

Pa tudi sicer je treba glede očitane kršitve ustavne pravice do enakega sodnega varstva še dodati, da odločanje o stroških postopka ne predstavlja odločanja o glavni stvari, torej materialni pravici, glede katere stranka uveljavlja sodno varstvo, zato je tudi s tega vidika vprašljivo utemljevanje protipravnosti s takšnimi očitki.

Po povedanem je treba zaključiti, da tožnica protipravnosti kot prve prepostavke civilnega delikta ni izkazala, in to je bil tisti razlog, ki je narekoval zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi in jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odst. 350. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 806/94
• VSL sodba I Cpg 877/2004
• VSL sodba II Cp 5006/2006