VSL sodba II Cp 3257/2006

Jedro

V primeru, da denacionalizacijski postopek še ni pravnomočno končan, oškodovanec ne more vložiti tožbe, saj škoda še ni znana, niti se ne more sklicevati, da je delo organa protipravno, ker ni izdal odločbe v enem letu od vložitve zahteve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 134.475.301,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 501.500,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravdni postopek, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, opisani razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka pa so v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Sodišče v škodo tožeče stranke šteje, da ni dokazala protipravnosti in da je bila prisiljena zaradi izgube minimalne možnosti pridobiti parcelo 2011/1 k.o. Spodnje Radvanje v naravi, spremeniti v vračilo nadomestnih zemljišč ali v obliki obveznic. Nadalje sodišče v škodo tožeče stranke šteje, da ni izkoristila pravnega sredstva molka administracije in posledično upravnega spora. Tožena stranka je ravnala protipravno, ker je kršila predpisani enoletni zakonski rok vsaj za delno odločanje v upravni zadevi. Ko je tožeča stranka poskusila vse, da bi sklenila poravnavo o členu 69 ZDen K. d.o.o. in ker do tega ni prišlo, je predlagala izdajo delne odločbe. Protipravno je ravnanje tožene stranke v stečajnem postopku, saj sta bila upravni organ in sodišče dolžna spoštovati začasno prepoved razpolaganje z nepremičnino parc. št. 2011/1. Sprožen je bil stečaj in pravne posledice so za sodišče sprejemljive. Za državne organe bi morala veljati še strožja načela pravne države. V postopku K. d.o.o. je šlo za zlorabo prava in se ni mogoče sklicevati na pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča iz leta 1996. Tožeča stranka nadalje navaja, da sodišče zaključuje, da zaradi tega, ker denacionalizacijski postopek še ni končan tožeči stranki škoda še ni nastala in tudi v bodoče ne bo. Po znanih podatkih bo odškodnina v obveznicah sedaj znašala okoli 10.000,00 DEM, ker se bo izhajalo, da gre za kmetijsko zemljišče, podjetje G.d.o.o. pa je že v letu 1995 tožeči stranki ponujalo po 100 DEM za mý, saj je bilo znano, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Sodišče sploh ni ocenilo izračuna izgube koristi skupaj z obrestmi. Sodba je v nasprotju z enotno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča, da je ravnanje upravnih organov v postopku denacionalizacije najpozneje od 1.7.1996 dalje protipravno.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka so kot pravilno navaja sodišče prve stopnje določbe člena 23 in 26 Ustave. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz splošnega načela odškodninskega prava izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob neskladnih pogojih odškodninskega delikta: da je škoda nastala; da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno in mora vse zgoraj navedene predpostavke, razen odgovornosti dokazati tisti, ki jih zatrjuje, to je oškodovanec, to je v konkretnem primeru tožeča stranka. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je protipravnost ravnanja tožene stranke, da organ (upravna enota) ni odločila o zahtevku za denacionalizacijo v enoletnem roku od vložitve zahteve in zaradi protipravnega ravnanja, sodišče, ker je v stečajnem postopku prodalo parcelo 2011/1 k.o. S. R. v stečajnem postopku. Ob tem, ko je enoletni rok, na katerega se sklicuje tožeča stranka, instrukcijski rok in ko tožeča stranka ni izkoristila pravnih sredstev, s katerimi bi zahtevala izdajo odločbe po določbah ZDEN in ZVP, se tožeča stranka ne more sklicevati na protipravnost ravnanja upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji. Tožeča stranka tudi brez vsake podlage trdi, da je bila sporna parcela v stečajnem postopku prodana zaradi protipravnega ravnanja sodišča v stečajnem postopku, saj ne dokazuje, v čem je protipravno ravnalo sodišče. Ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka v stečajnem postopu ni prijavila terjatve in postavila izlločitvenega zahtevka, ne more očitati sodišču, ki je vodilo stečaj, protipravnost. Ob tem, ko denacionalizacijski postopek še ni končan in ni odločeno v kakšni obliki in v kakšni višini bo vrnjeno premoženje, tudi ni znana višina škode, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Višina eventualne škode bo znana šele, ko bo končana denacionalizacija. Vsekakor pa te škode ne predstavlja vrednost parcele z zamudnimi obrestmi kot zatrjuje in dokazuje škodo tožeča stranka. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje, da ji škoda nastaja tudi zaradi odločanja v nerazumnem roku, saj v tej smeri ni postavila trditev, niti ji odškodnina zaradi odločanja v nerazumnem roku ne gre, ker ni izkoristila pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago, niti odločanje v nerazumnem roku velja samo za odločanje v

sodnih postopkih (člen 23 Ustave) ne pa tudi za odločanje pred upravnim organom, kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, saj ne konkretizira v čem naj bi bila zatrjevana kršitev, zgolj pavšalno sklicevanje na določbe ZPP pa ne zadostuje za uveljavljanje te kršitve. Ravnanje tožeče stranke v upravnem postopku, ko je spremenila zahtevek, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi in na njih pritožbeno sodišče kot nepotrebno ne odgovarja.

Neutemeljeno pritožba trdi, da je sodišče v škodo tožeče stranke štelo, da ni izkoristila pravnih sredstev in da je to neživljenjsko in krivično. Kakšna pravna sredstva v skladu z obstoječimi predpisi bi morala vložiti tožeča stranka, ji je sodišče prve stopnje pojasnilo v izpodbijani sodbi in se v izogib ponovnem ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Ponovno navajanje redosleda dogajanja v denacionalizacijskem postopku, ki ga tožeča stranka navaja v pritožbi, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Koliko je G.d.o.o. tožeči stranki ponujal za sporno zemljišče ob tem ko denacionalizacijski postopek še ni končan, za odločanje v tej zadevi, kot že omenjeno ni pomembno. Prav tako sodišče zaradi tega ni bilo dolžno ocenjevati izgube koristi, kot neutemeljeno trdi pritožba in zaradi tega tudi ne gre za zatrjevano bistveno kršitev postopka. Sodba po povedanem in glede na navedeno tudi ni v nasprotju s prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča.

Ker ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo katero od kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek člen 350 ZPP), odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009