VSL sodba II Cp 3998/2006

Jedro

Pritožbeni očitek, da naj bi do zaključka glavne obravnave natekle zamudne obresti dosegle prisojeno glavnico, je tako materialnopravnega kot tudi dejanskega značaja. Materialnopravni del predstavlja sklicevanje na zakonsko ureditev iz določbe 376. člena OZ, ki določa omenjeno omejitev teka zamudnih obresti (prepoved ultra alterum tantum). Dejstveni substrat ugovora pa predstavlja prvenstveno postavljena dejanska trditev, da so zamudne obresti presegle glavnico ter konkretni matematični izračun zamudnih obresti, opravljen na podlagi računalniškega programa, ki izkazuje zatrjevano okoliščino, pri čemer odločilne objektivne parametre, ki morajo biti izkazani, da je takšen izračun mogoč, predstavljajo podatki o glavnici, datumu zapadlosti terjatve, številu dni zamude, izbiro ustrezne metode obrestovanja glavnice (linearna oziroma komformna). V skladu z razpravnim načelom uzakonjenim v 1. odst. 7. člena ZPP je tožena stranka tista, ki je dolžna tudi za svoje ugovore, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku, navesti vsa pravno odločilna dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek pod I. točko in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. 2 I 2003/00792, z dne 13.2.2003 vzdržalo v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 4.833.398,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 25.2.2000 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki 136.397,20 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila z naročilnico štev. 43, z dne 2.12.1999 med strankama vzpostavljena gradbena pogodba, na podlagi katere je tožena stranka dolžna plačati opravljena dela tožeči stranki. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila sporna naročilnica dana ing. B. M., s katerim je imela tožena stranka sklenjeno gradbeno pogodbo oziroma pogodbo o investiranju, kar je tožena stranka dokazala s pisnimi dokazi,isto pa so potrdile tudi priče, celo sam B. M.. Nesmiselno bi bilo, da bi za ista dela tožena stranka pogodbo sklenila tudi s tožečo stranko in se ista dela zavezala dvakrat plačati. Ker je imela tožena stranka z B. M. sklenjeno pogodbo, to jasno dokazuje, da ta ni bil pooblaščenec tožene stranke, ki bi v njenem imenu lahko prevzemal obveznosti. Ker je B. M. izkoristil in zlorabil s strani tožene stranke njemu izročeno naročilnico, je tožena stranka tožeči stranki po tej naročilnici izdelan obračun, na podlagi potrjenih in opravljenih del in izdan račun št. 204/99/ne poravnala, v izogib zapletom. S tem pa se je veljavnost izdane naročilnice zaključila. Tožeča stranka je bila nedvomno seznanjena z razmerami in opozorjena na razmerje med toženo stranko in B.M.. V nadaljevanju zato tožeča stranka ni več opravljala del za toženo stranko na podlagi predmetne naročilnice in ji zato ne dolguje nikakršnega plačila. Dela je bil za toženo stranko dolžan organizirati, opraviti in plačati M. B.. Z njim je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo o izvedbi pripravljalnih gradbenih del montažne večnamenske športne hale v območju urejanja BR 1/1. Na podlagi te pogodbe naj bi izvajalec M. opravil zemeljska dela, pripravljalna in gradbena dela za center za mali nogomet, kar vtožuje tožeča stranka. Tožeča stranka je bila tako le podizvajalec, ki ga je najel M. in bi mu moral plačati stroške dejansko opravljenih del. Za vrednost opravljenih del pa je tožena stranka izvajalcu priznala vložek na investiciji v višini 18.977.905,00 SIT. Tožena stranka je priznala, da jo je na gradbišče pripeljal M.. Priče so potrdile, da so se s tožečo stranke prvič srečale na gradbišču, pri čemer so bile prepričane, da dela izvaja na podlagi naročil s strani M.. Ko se je izkazalo, da je ta izročil tožeči stranki naročilnico tožene stranke, pa je tožena stranka nesporazum poskušala takoj urediti. Poravnala je vse obveznosti in naročilnico preklicala ter tožeči stranki izrecno navedla, da je naročnik in plačnik M.. Vsi nadaljnji stroški zato niso obveznost tožene stranke. Da je šlo za zlorabo naročilnice je jasno razvidno iz same naročilnice in sicer iz različnih pisav, saj je M. izpolnil del, ki govori o tem, za koga in za kakšna dela gre. Ker se je med postopkom spremenilo materialno pravo, je izrek, s katerim je sodišče toženi stranki naložilo plačilo obresti od zneska 4.833.398,00 SIT za čas od 25.2.2000 do plačila v nasprotju z odločbo US RS, št. U-I300/04,z dne 2.3.2006, saj so obresti v času po 1.1.2002 in pred izdajo sodbe presegle glavnico. Ker je bil s strani tožeče stranke zahtevani znesek višji, tožena stranka med postopkom obrestim ni mogla ugovarjati, saj na vtoževani znesek še niso presegle glavnice. Pritožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bil B. M. s.p. ne le izvajalec temveč tudi posrednik tožene stranke pri izbiri izvajalcev gradbenih del na podlagi Pogodbe štev. 1-99, z dne 10.12.1999, sklenjene med toženo stranko in njim in da je od tožene stranke prejel bianko naročilnice ter potem, ko je nanjo vpisal ime izvajalca in obseg naročenih del, naročilnico z dne 2.12.1999 tudi izročil tožniku. Tožnik je dela po naročilnici izvršil, tožena stranka pa mu je na podlagi iste naročilnice najprej plačala del opravljenih del v skladu s prvo izstavljenim računom štev. 204/99-ne, ki se je nanašal na opravljena dela v mesecu decembru 1999 (primerjaj nadaljnje neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče pa upoštevaje opisane dejanske ugotovitve soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je tožena stranka na podlagi posredovanja B. M. naročila tožeči stranki sporna gradbena dela na podlagi omenjene naročilnice, na kateri je žig tožene stranke in podpis predstavnika tožene stranke. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev je tudi pravilna izpodbijana pravna presoja prvostopnega sodišča, da je bila med pravdnima strankama sklenjena veljavna gradbena pogodba za sporna dela in da torej tožnik ni nastopal kot podizvajalec, kot še zmotno trdi pritožnik. Tožena stranka mora torej na podlagi tako sklenjene pogodbe toženi stranki poravnati svojo nadaljnjo obveznost, to je tudi plačilo kasneje opravljenih gradbenih del, prav tako navedenih v naročilnici. Na takšno njeno obveznost do tožnika torej tudi ne more vplivati še v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je enako obveznost poravnala tudi B. M., torej drugi osebi in ne izvajalcu del.

Opisane dokazne ocene in sprejete pravne presoje pa tudi ne morejo izpodbiti pritožbeni očitki o spregledu izpovedb zaslišanih prič, o tem, da so se s tožečo stranko prvič srečale šele na gradbišču in bile prepričane, da tožnik dela izvaja na podlagi M.naročila in prav tako ne pritožbeno domnevanje, da naj bi bil tožnik seznanjen, kakšno je pogodbeno razmerje med toženo stranko in M.. Subjektivna predstava oseb o pogodbenem razmerju, glede katerih niti ni zatrjevano, da so bile seznanjene z naročilnico ter opisano ugibanje v pritožbi, ne more predstavljati upošteven indični krog, ki bi vzbudil dvom v predvsem na podlagi pravilno ocenjene listinske dokumentacije izdelane zaključke prvostopnega sodišča.

Pritožnik v pritožbi nadalje ponavlja svojo trditev, da naj bi B. M. zlorabil naročilnico, vendar pa ne pojasni, s čim naj bi se zatrjevana zloraba izkazovala. Če pri tem misli na to, da je z izpolnitvijo rubrike - "za" izvajalca prekoračil svoja pooblastila (na takšno miselno pot nakazuje pritožbeni očitek, da ni bil pooblaščenec tožene stranke), mu je potrebno takoj odgovoriti, da zgoraj opisani okvir pravotvornih dejstev, da mu je namreč tožena stranka s pogodbo dopustila opravljati vlogo posrednika pri iskanju izvajalcev in mu izročila neizpolnjeno naročilnico, odstranjuje vsakršen dvom o tem, da naj ne bi izpolnil naročilnico v skladu s tedanjo voljo tožene stranke.

Glede na pritožbene očitke mora pritožbeno sodišče ponovno poudariti, da pogodb z dne 30.11.1999, z dne 10.12. 1999, in z dne 23.12. 1999 z aneksom z dne 30.3.2000, na katere se sklicuje pritožnik, ni podpisal (sklenil) tožnik, in ga zato ne zavezujejo, saj ni pogodbena stranka teh pogodb, kot pravilno izhaja iz sodbenih razlogov. Nobenih obligacijskih učinkov, za kakršne se zavzema tožena stranka, torej zgoraj navedene pogodbe ne morejo imeti v spornem primeru v razmerju med pravdnima strankama, izkazujejo le pravico izvajalca (M.), da lahko delo opravi tudi s podizvajalci, pri čemer jih je dolžan le v primeru sklenjene podizvajalske pogodbe tudi plačati. V spornem primeru pa glede na nanizana dejstva M. te možnosti ni izkoristil, temveč je nasprotno tožniku izročil s strani tožene stranke žigosano in podpisano naročilnico.

Pritožnik pa v tem pritožbenem postopku prvič navaja, da je kasneje preklical naročilnico, kar pomeni nedopustno navajanje novega dejstva v pritožbenem postopku upoštevaje določilo 1. odstavka 337. člena ZPP, po katerem sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena zakona. Pritožnik pa niti ne pojasni, zakaj te trditve ni navedel že pred sodiščem prve stopnje in se zato pritožbeno sodišče s to pritožbeno trditvijo niti ni smelo ukvarjati, (ob strani puščajoč evidentno pravno nerelevantnost sklicevanja na enostranski "preklic" dvostranega pogodbenega razmerja).

Pritožbeni očitek, da naj bi do zaključka glavne obravnave natekle zamudne obresti dosegle prisojeno glavnico, je tako materialnopravnega kot tudi dejanskega značaja. Materialnopravni del predstavlja sklicevanje na zakonsko ureditev iz določbe 376. člena OZ, ki določa omenjeno omejitev teka zamudnih obresti (prepoved ultra alterum tantum). Dejstveni substrat ugovora pa predstavlja prvenstveno postavljena dejanska trditev, da so zamudne obresti presegle glavnico ter konkretni matematični izračun zamudnih obresti, opravljen na podlagi računalniškega programa, ki izkazuje zatrjevano okoliščino, pri čemer odločilne objektivne parametre, ki morajo biti izkazani, da je takšen izračun mogoč, predstavljajo podatki o glavnici, datumu zapadlosti terjatve, številu dni zamude, izbiro ustrezne metode obrestovanja glavnice (linearna oziroma komformna). V skladu z razpravnim načelom uzakonjenim v 1. odst. 7. člena ZPP je tožena stranka tista, ki je dolžna tudi za svoje ugovore, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku, navesti vsa pravno odločilna dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Zgoraj nanizane trditve in podatke mora torej tožena stranka, ki se na obstoj omenjene prepovedi sklicuje, substancirano strniti v povezan krog oziroma podatke uporabiti pri vnosu v računalniški program, ki izračuna višino nateklih zamudnih obresti ter izračun, ki je tako lahko šele podvržen kontroli sodišča, predložiti oziroma vsaj navesti datum, kdaj so zamudne obresti glavnico dosegle. Ali še drugače rečeno: ustrezna aktivnost sodišča v smeri ugotavljanja utemeljenosti ugovora je upoštevaje načelo razpravnosti lahko sprožena šele ob trditvi, da je potrebno uporabiti omenjeno zakonsko prepoved, ker so zamudne obresti dosegle glavnico in potrebni substanciranosti takšne trditve - vsaj navedbi dejanskega podatka o tem, kdaj so zamudne obresti dosegle glavnico. Uporaba zgornje premise sodniškega silogizma je torej lahko omogočena šele na podlagi ustrezne dejanske podlage, ponujene s strani tožene stranke. Za konkretni primer, ko tožena stranka prvič v pritožbi uveljavlja obravnavani ugovor, pa nadalje velja, da bi morala tožena stranka uveljavljati takšne trditve podkrepljene z izračunom upoštevaje določbo 1. odstavka 286. člena ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer čim so zamudne obresti dosegle vtoževano glavnico. Te so namreč - kot pokaže računalniški izračun - dosegle glavnico celo že do 27.6.2003, torej precej časa pred zaključkom prvostopnega postopka. V skladu z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP sme, kot sicer že zgoraj rečeno, pritožnik tudi še v pritožbenem postopku navesti nova dejstva in predložiti nove dokaze vendar le izjemoma, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti že v prvostopnem postopku. Pritožbeno sklicevanje, da tega ugovora pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel navesti, češ, da tedaj zamudne obresti od vtoževane glavnice še niso dosegle vtoževane glavnice, pa je ovrženo z gornjo ugotovitvijo, da je bil obravnavani zakonski limit dosežen že več kot tri leta pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče s tem pritožnikovim ugovorom, ki je kot rečeno tudi dejanskega značaja, ni smelo ukvarjati.

Glede na povedano je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 4482/2006
• VSK sklep II Cpg 128/2006
• VSL sodba I Cp 4312/2008