VSL sodba II Cp 5065/2006

Jedro

Ustavitev kazenskega postopka zaradi izdaje zavrnilne sodbe nima za posledico odškodninske odgovornosti države. Država odgovarja samo zaradi protipravnega ravnanja organov pregona. Tisti, ki poda kazensko ovadbo zoper neznanega storilca ni odškodninsko odgovoren, razen če se dokaže, da je podal krivo ovadbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od obeh toženih strank zahtevala nerazdelno plačilo 207.360.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 1.455.550,00 SIT in drugotoženi stranki v znesku 835.368,00 SIT, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odgovornosti drugotožene stranke upoštevati, da mora policija pri vodenju predkazenskega postopka ali pri opravljanju preiskovalnih dejanj spoštovati lastninsko pravico preiskovancev še posebej z vidika zmanjševanja potencialne škode. Sodišče prve stopnje bi moralo to dejansko stanje ustrezno raziskati in svoje stališče obrazložiti. Ker tega ni storilo, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka člena 339 točka 14 ZPP, poleg tega pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Organi drugotožene stranke so ravnali nepravilno, ker so zasegli 4000 kosov surovcev za ključe, sheme pnevmatike za rezkanje in obeske z modeli ključev in jih obdržali za dve leti in pol, saj bi morali oceniti katere stvari so nujne, da se kazenski postopek spelje. Pri tem se tožnica sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 326/92, II Ips 349/98. Po mnenju tožnice bi sodišče prve stopnje moralo presoditi ali so policisti sklepali, da obstaja utemeljen sum, da je tožnica storila kaznivo dejanje. Drugotožena stranka bi morala in mogla vedeti in ugotoviti, da zaseženi ključi niso kršili nobene pravice intelektualne lastnine prvotožene stranke. Če bi tožnica dobila zasežene predmete nazaj v relativno kratkem času, v mesecu ali dveh, bi tožnica lahko nadaljevala s proizvodnjo in ji škoda ne bi nastala. Ravnanje policistov je bilo nepravilno, saj ni bilo nikakršnega razloga, iz katerega bi lahko policisti sklepali, da naj bi bili ključi, ki so jih našli pri hišni preiskavi, izdelani z neupravičeno uporabo tujega modela in posledično ni bilo nobenega razloga, da bi se morali predmeti zaseči. Tožnica nadalje navaja, da je nesmiselno ravnanje policistov, ko so dali ključe v strokovno oceno, o domnevni kršitvi pravic intelektualne lastnine oškodovancu, kar je v nasprotju s pravili kriminalistične tehnike in metodike. Prvotožena stranka odgovarja, ker je v času ovadbe vedela, da ponaredkov ni bilo in je tožnica prepričana, a jo je prvotožena stranka namenoma ovadila, čeprav je vedela, da očitanega dejanja ni storila tožnica, niti njen mož. Prvotožena stranka je vedela, da zakonca Vrtačnik ne posegata v intelektualne pravice prvotožene stranke, saj gre za specializiran gospodarski subjekt, ki mu mora biti natančno znana vsebina njegovih pravic intelektualne lastnine in obseg varovanja teh pravic. Prvotožena stranka je namenoma sprožila kazenski postopek zoper tožnico in njenega moža, da bi preprečila delovanje konkurenčnega gospodarskega subjekta. O tem vprašanju se sodišče prve stopnje ne izjasni.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica zoper drugotoženo stranko, so določbe člena 26 Ustave, na katere je oprlo svojo odločitev sodišča prve stopnje, ki določajo, da ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za presojo utemeljenosti zahtevka po členu 26 Ustave Republike Slovenije, je treba dognati ali gre za protipravno ravnanje in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. V konkretnem primeru tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila odredba za hišno preiskavo pred uvedbo kazenskega postopka K 37/2000 O. sodišča v K., ki se je končal z zavrnilno sodbo zoper tožnico in njenega moža nezakonita. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih sprejema, izhaja, da sta bila hišna preiskava in zaseg predmetov odrejena v skladu s pooblastili, ki jih ima sodišče in policija v zvezi s pooblastili (iz členov 214 do 224 ZKP). Čim pa je to ugotovljeno v razmerju policije in sodišča ni elementov protipravnosti, v posledici tega tudi ne more biti odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil poseg ne le zakonit, temveč tudi sorazmeren in se s to ugotovitvijo v celoti strinja in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče in je v zvezi s tem neutemeljen očitek tožnice v pritožbi, da se v tem delu sodbe sodišče prve stopnje ne da preizkusiti. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita, da policisti niso imeli nikakršnega razloga ali dejstva, iz katerega bi lahko sklepali, da naj bi bili ključi, ki so jih našli pri hišni preiskavi, izdelani za neupravičeno uporabo tujega modela in ni bilo nobenega razloga, da bi se morali zaseči, ko pa je bila hišna preiskava in zaseg opravljen v skladu z odredbo dežurnega preiskovalnega sodnika O. sodišča v L. I Kpd 30/2000 z dne 11.1.2000 tako, da je neutemeljena trditev o protipravnem ravnanju policistov, da bi bilo ravnanje preiskovalnega sodnika protipravno, pa tožnica sploh ni zatrjevala oziroma dokazovala. Pa tudi odredba je izdana v skladu s pooblastili, ki jih je imel preiskovalni sodnik v ustreznih določbah ZKP (člen 166, 172 in 224 - 220). V tem primeru ni pomembno ali je bilo ravnanje policije malomarno ali premalo skrbno, temveč ali je protipravno, saj bi bila samo v takem primeru podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati, da ni bilo utemeljenega suma, da sta storila kaznivo dejanje. Za zaseg predmetov ta okoliščina ni pomembna, ko se hišna preiskava opravi zaradi odkritja predmetov, pomembnih za kazenski postopek (prvi odstavek člena 214 ZKP), oziroma zasežejo predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku (prvi odstavek člena 220 ZKP). Tožnica se neutemeljeno in nekorektno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 349/94, ko pa je šlo v tistem primeru za povsem drugačno dejansko situacijo. Po povedanem zgoraj je neutemeljena pritožbena trditev, da gre v konkretnem primeru za objektivno odškodninsko odgovornost drugotožene stranke, saj za kaj takega ni pravne in zakonske podlage.

Tudi ravnanje prvotožene stranke je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno in se tudi pritožbeno sodišče v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v ravnanju prvotožene stranke ni protipravnosti. Prvotožena stranka je v konkretnem primeru podala ovadbo zoper neznanega storilca in šele po vložitvi ovadbe je policija ugotovila, da naj bi bila potencialna storilca tožnica in njen mož. Tudi če bi prvotožena stranka podala ovadbo zoper tožnico, njeno ravnanje ne bi bilo protipravno, saj bi odškodninsko odgovarjala le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe (enako II Ips 673/2003), ki jo citira že sodišče prve stopnje. Tožnica z ničemer ni dokazala v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je prvotožena stranka namenoma (naklepno) ovadila tožnico tako, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko. Nasprotne pritožbene trditve so zaradi tega neutemeljene. Prav tako trditev tožnice, da sodišče prve stopnje v tem delu ni obrazložilo svoje odločitve, saj tožnica očitno pozablja, da bi mogla to trditev dokazati ona in ne sodišče.

Ker ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 742/2021-1
• VSL Sodba I Cpg 448/2018
• VSL Sodba II Cp 2121/2021