<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 971/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.971.2006
Evidenčna številka:VSL52430
Datum odločbe:12.04.2006
Področje:denacionalizacija
Institut:status podržavljenega premoženja - določanje vrednosti - nezazidano stavbno zemljišče

Jedro

Sodna praksa je sprejela razlago, po kateri kot stavbna zemljišča poleg zazidanih zemljišč šteje še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje, to pa so zemljišča, ki so bila v planih že opredeljena kot gradbena oz. je sprememba namembnosti iz kmetijskih v stavbna vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena. V konkretnem primeru pa je šlo za prenos zemljišč s prisilno sklenjeno pogodbo, vendar iz nje izhaja, da so zemljišča namenjena za razširitev ceste, to pa izhaja tudi že iz predhodno izvedene geodetske odmere in situacijskega načrta. Zato je ob enakem položaju denacionalizacijskih upravičencev utemeljen zaključek, da je potrebna tudi taka zemljišča vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je V.M., rojena, umrla, z zadnjim bivališčem Š. pri L., upravičena do denacionalizacije zemljišč v času podržavljenja in sicer do dela parcele št. 82, njiva 5, v izmeri 2 m2 in dela parc. št., njiva 2, v izmeri 30 m2, vse k.o. P.. Za navedeno zemljišče je sodišče določilo odškodnino v obliki obveznic S. d.d. v nominalni vrednosti 50,40 EUR in kot zavezanca za izplačilo odškodnine določilo S. d.d.. Premoženje, ki je predmet vračila, je sodišče dalo v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer F.J. roj., Š., L.. Nadalje je sodišče zavrglo zahtevo za denacionalizacijo dela parcele 164 in 102 k.o. P., zaradi umika zahtevka za parcelo 45 pa je postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je tudi, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijani sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je k zahtevi za denacionalizacijo priložil tudi listino o podržavljenju, odobren situacijski načrt, iz katerega je razvidno, da je bilo zemljišče odvzeto za gradnjo - širitev republiške in občinske ceste in da so bila mejna znamenja postavljena že v mesecu avgustu 1956. Odvzeto zemljišče se je nahajalo v strnjenem naselju, v 30 metrskem obcestnem pasu ob javni poti, splošno pa je znano, da so v takratnem času, ko vodovodov še ni bilo, hiše oskrbovali s pitno vodo iz vodnjakov. Vodnjak je bil tudi v oddaljenosti 100 metrov od parcel, ki so predmet vrnitve. Pritožnik se sklicuje tudi na Odlok o usmerjanju gradnje stanovanjske hiše na območju K., ki je med drugim določal, da če ni javnega vodovoda, morajo imeti hiše svoj hišni vodovod ali drugačno higijensko oskrbo z vodo. Iz Zakona o uporabi zemljišč iz leta 1956 pa izhaja, da so okrajni ljudski odbori na predlog občinskih odborov z odloki določili, katera zemljišča se smejo uporabiti za gradbene namene samo pod pogojih tega zakona, to pa so predvsem nerodovitna zemljišča in manj rodovitna zemljišča. Torej je bila možna gradnja v vseh naseljih, ne glede na to, ali so se nahajala na območju mestnega ali primestnega značaja ali ne. Tako je bila možna gradnja tudi v Š. pri L.. Iz dopisa E. L. tudi izhaja, da je bilo zemljišče oddaljeno od nizko napetostnega omrežja manj kot 200 metrov. O. sodišče ni dosledno upoštevalo navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Ta v 11. čl. navaja, da se kot stavbna zemljišča vrednotijo zemljišča, ki so bila v času podržavljenja stavbna zemljišča. Navodilo v 2. odst. opredeli zemljišča kot zazidana in nezazidana, nadalje pa na komunalno opremljena in komunalno neopremljena. Pritožnik povzema določila odloka ter zaključuje, da sta bili podržavljeni zemljišči po vseh pogojih odloka nezazidani komunalno opremljeni stavbni zemljišči. Sodišče je kršilo določbe materialnega zakona, pa tudi 8. čl. ZPP v smeri skrbne presoje vseh dokazov. Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj navaja vse elemente, kateri so zahtevani za stavbna zemljišča, nato pa odloči, da je potrebno zemljišča šteti kot kmetijska zemljišča. Pritožnik opozarja tudi na navedbo iz obrazložitve, po kateri naj bi za ceno kvadratnega metra kmetijskega zemljišča navedel 3 do 6 DEM. Sam je govoril od 3 do 6 dinarjih, kar pa je velika razlika. Sodna odločba je tudi upoštevala listine nasprotnega udeleženca, ne pa zakona. Zemljišče bi namreč lahko komunalno opremili brez večjih stroškov. Glede 5. točke sklepa pa pritožnik še dodaja, da je odločba M. protizakonita in nična, zato ne more imeti nobenega učinka v tem sodnem postopku. Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik s pritožbo izpodbija predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje glede dejanskega statusa zemljišča, ki je bilo predmet prisilno sklenjene kupne pogodbe z dne 1.11.1959 med V. M., roj., umrlo in upravo cest O.L. in ki je predmet denacionalizacije. Gre za del parc. št. , njiva , v izmeri 2 m2 in del parc. št. , njiva , v izmeri 30 m2, vpisanih v k.o. P. Pri tem utemeljeno poudarja, da je bilo zemljišče prisilno prodano za izgradnjo in razširitev javne ceste, kar je bilo znano že ob sami sklenitvi pogodbe. Že pred njo in sicer v letu 1955 (primerjaj situacijski načrt, priloga C5) je bila namreč opravljena odmera tega dela zemljišča za novo cesto, situacijski načrt zanjo pa je bil odobren dne 21.4.1958. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da le pavšalni zaključek prvostopnega sodišča o tem, da iz prodajne pogodbe ne izhaja, da gre za stavbno zemljišče, parceli pa tudi nista zapisani v odloku o ožjih gradbenih okoliših v občinah okraja L. kot parceli v ožjem gradbenem okolišu, še ne zadostuje za sklep, da je predmet denacionalizacijskega postopka kmetijsko zemljišče. Po določilu 44. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91 s spremembami) se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Pri tem ZDEN ne določa, katera zemljišča so bila podržavljena kot kmetijska in katera kot stavbna zemljišča. Sodna praksa je sprejela razlago, po kateri kot stavbna zemljišča poleg zazidanih zemljišč šteje še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje, to pa so zemljišča, ki so bila po takratnih planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena in zemljišča, katerih sprememba namembnosti iz kmetijskih zemljišč v stavbna je bila vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena (primerjaj odločbe V. S.: ). V konkretnem primeru denacionalizacijski upravičenki zemljišča niso bila podržavljena z aktom oblastnih organov, temveč so bila na upravo cest OLO L. prenešena s pogodbo. Iz nje tudi izhaja, da bo prodano zemljišče služilo kupcu za razširitev ceste (primerjaj pogodbo na listovni A1, člen 3). To pa je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi pri določanju statusa zemljišča, ki je bilo že nekaj let pred sklenjeno pogodbo odmerjeno za razširitev ceste in vrisano v plane komunalne izgradnje cest. Ob enakem položaju denacionalizacijskih upravičencev, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z aktom oblastnih organov oziroma tistih, ki jim je bilo premoženje odvzeto po prisilno sklenjenih pogodbah, je utemeljen zaključek pritožnika, da je potrebno parcele ob podržavljenju vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče. Pri tem tudi ni bistveno, da iz Odloka o ožjih gradbenih okoliših v občinah okraja L. ne izhaja, da bi bili parceli vključeni v ožji gradbeni okoliš, saj je bila določba 11. čl. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS 23/92), ki je v 2. odst. predpisovala, da se za stavbna zemljišča štejejo zemljišča, ki so bila kot taka opredeljena po urbanističnih dokumentih, veljavnih v času podržavljenja, v tem delu razveljavljena z odločbo U.S.

Kljub temu pa je omenjeno navodilo pomembno glede metodologije vrednotenja stavbnega zemljišča. Tega namreč deli v dve kategoriji kot zazidano stavbno zemljišče in nezazidano stavbno zemljišče, slednjega pa na komunalno opremljeno in komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Prvostopno sodišče je v svojem sklepu, čeprav se je postavilo na stališče, da gre za kmetijsko zemljišče, obrazložilo tudi pogoje opremljenosti zemljišča. Ugotovilo je, da sta bili parceli takrat že elektrificirani in od možnega priključka za vod nizke napetosti oddaljeni manj kot 200 metrov, da sta mejili na javno pot oziroma cesto in da javno vodovodno omrežje na območju P. - L. v letu še ni bilo zgrajeno. Vse te ugotovitve med strankama niso sporne, vendar pa pritožnik zatrjuje, da je potrebno kot komunalno infrastrukturo glede vodovodne napeljave upoštevati tudi vodnjake, ki jih je takrat imela vsaka hiša. Po določilu 11. čl. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, se za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. To pa so po navodilu tista zemljišča, ki se nahajajo v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter so bila oddaljena do 100 metrov od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 metrov od možnega priključka na nizko-napetostno električno omrežje oziroma zemljišča v 30-metrskem obcestnem pasu ob javni cesti, če je bilo tam možno graditi objekte, ter sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja komunalne opremljenosti (elektrifikacija, oskrba z vodo).V obravnavani zadevi sta bila sporna dela parcel sicer elektrificirana in v primerni legi glede na cestno omrežje, med strankama pa je sporen pogoj priključitve na vodovodno omrežje. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da vodnjak ne predstavlja takšne komunalne infrastrukture, da bi bil izpolnjen pogoj iz navodila. Takšno je tudi stališče sedanje sodne prakse, ki razlaga 3. odst. 11. čl. Navodila glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 metrov od javnega vodovoda ali v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala določena možnost razširjenega vodnega omrežja in izvršitev priključka nanj. Vodnjak, kot objekt namenjen zbiranju in shranjevanju vode, sam po sebi takšne komunalne infrastrukture ne more predstavljati (primerjaj tudi odločbo V.S.). Ker tako obravnavanih delov parc. št. in , vpisanih v k.o. P., ni mogoče šteti kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, niso pa se tudi nahajala v mestih ali naseljih mestnega značaja (za katera velja posebno vrednotenje), je potrebno vrednost le-teh ocenjevati po določbi 15. čl. Navodila. Ta pa določa, da se vrednost nezazidanega stavbnega zemljišča, ki komunalno ni bilo opremljeno in ga ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, določi kot za kmetijsko zemljišče po predpisih iz 3. odst. 44. čl. ZDEN. Na takšen način pa je sodišče prve stopnje tudi ovrednotilo sporna zemljišča in njihovo vrednost določilo v 2. točki izreka sklepa. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče torej soglašalo s pritožnikom, da je predmet denacionalizacijskega postopka stavbno zemljišče, pa je glede na ugotovljene pogoje opremljenosti s strani prvostopnega sodišča in uporabo metodologije iz navodila ugotovilo, da gre za komunalno neopremljeno stavbno zemljišče, ki pa se vrednoti povsem enako kot kmetijsko zemljišče in je torej odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede vrednosti odškodnine pravilna.

Pritožnik v pritožbi opozarja še na zapis v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede cene 1 m2 kmetijskega zemljišča, pri čemer naj bi sodišče napačno povzelo dejanske navedbe predlagatelja o takratni vrednosti zemljišč. Vendar pa je ta pritožbena navedba nerelevantna, saj je prvostopno sodišče vrednost zemljišč pravilno izračunalo na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišču porabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, ob upoštevanju površine, vrste rabe in razreda ter z odlokom določenih količnikov za katastrski okraj Kamnik. Nerelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na Odlok o usmerjanju gradnje stanovanjskih hiš na območju K., saj je sodišče pogoje za opremljenost nezazidanega stavbnega zemljišča moralo presojati glede na sprejeto navodilo, poleg tega pa se pritožnik na citirani odlok v prvostopnem postopku ni skliceval, pa tudi k pritožbi ga ni predložil. Glede pritožbenih navedb v zvezi s 5. točko izpodbijanega sklepa glede zavrženja zahteve za denacionalizacijo dela parcele 164 in 102 k.o. P. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog za denacionalizacijo pravilno zavrglo, saj predlagatelj ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi bili zemljišči predmet pogodbenega prenosa, o čemer bi po določilu 5. čl. ZDEN odločalo sodišče v nepravdnem postopku, temveč je v zvezi s tem navedel, kar izhaja tudi iz spisa Upravne enote D., da je o njih tekel upravni postopek, ki je bil tudi pravnomočno končan. Sodišče bi o zahtevku lahko odločalo le po 5. čl. ZDEN v zvezi s 56. čl. citiranega zakona, ki ureja pristojnost sodišča v denacionalizacijskem postopku, v primeru prehoda premoženja v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, oziroma predstavnika oblasti, takšnega pravnega posla pa kot že rečeno pritožnik v zvezi z omenjenima parcelama (in dela parcele) ni zatrjeval.

Glede na vse navedeno in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa (določilo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 36/04, prečiščeno besedilo v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, Uradni list SRS 30/86), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

 


Zveza:

ZDen člen 5, 44, 5, 44. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 11, 11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODUyNg==