VSL sodba II Cp 5196/2006

Jedro

Zdravstveni dom odgovarja za delo zdravnika, ki nepooblaščeno brez privolitve pacienta sporoči podatke o zdravstvenem stanju tretji osebi.

 

Izrek

Pritožbi tožnice se deloma ugodi in se v obsodilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1. "Prvotožena stranka Z.d. N. je dolžna plačati tožnici 500.000,00 SIT in ji povrniti 161.050,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2006 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba."

2. V ostalem delu se pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, prav tako se v celoti zavrne pritožba prvotožene stranke.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnici 350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2006 dalje do plačila in ji povrniti 121.966,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku in v celoti zoper drugotoženca je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je tudi naložilo, da je drugotožencu dolžna povrniti 213.264,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnica navaja, da je prisojena odškodnina premajhna glede na posledice, ki so jo prizadele in jih še vedno občuti. Sodišče ni upoštevalo, da je drugotoženec v zapisniku 27.9.2001 za razliko od zapisnika 10.11.1997 navajal povsem nova dejstva, o katerih tožeči stranki ni povedal ob obisku v njegovi ambulanti. To dejstvo je boleče za tožnico, ko omenja posebne terapije. To kaže na popolno zavajanje in neodgovorno obnašanje drugotoženca ter razkritje osebnih zdravstvenih stvari javnosti in je drugotoženec to delno vedel. Višina zahtevane odškodnine je postavljena realno. Sodišče napačno ugotavlja, da trpljenje tožnice izhaja iz predhodnih postopkov pred sodiščem. V tem primeru ne gre za samoiniciativnost delavcev. Tako prvotožena in drugotožena stranka bi morali zavrniti zaprosilo o. p. Š. - T. in sta solidarno odgovorni za nastalo škodo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi prvotožena stranka navaja, da za odgovornost prvotožene stranke ni podlage v 1. odstavku člena 147 OZ, ker gre za škodo, ki izvira iz kršitve osebnostne pravice do zasebnosti tožnice, ki ni v zvezi z delom prvotožene stranke, ker je storjena kršitev poklicnih dolžnosti in etike vezana na osebno izobrazbo in status drugotoženca, ker delo zdravnikov ni primerljivo z običajnim razmerjem delavec - delodajalec in ker drugotoženec o. p. Š. ni odgovarjal v imenu zdravstvene ustanove, temveč kot zdravnik tožnice. Objektivna odgovornost prvotožene stranke za vsakršno poklicno in etično napako ali kršitev visoko strokovnih in poklicno samostojnih zdravnikov pa ni v duhu časa in razvoja odškodninske odgovornosti, zlasti če gre za kršitev osebnostnih pravic. Prvotožena stranka ima pravico dokazovati, da za tako kršitev ni krivdne odgovornosti. Prvotožena stranka bi enako kršitev lahko storila samo, če bi kot organizacija odgovorila na dopis odvetnikov. Prvotožena stranka ni mogla pričakovati, da bo njen delavec kršil osebnostne pravice tožnice in tega tudi ni mogla preprečiti ali odvrniti. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da je bila kršitev osebnostne pravice pri delu in v zvezi z delom prvotožene stranke. Prvotožena stranka se tudi ne strinja z oceno, da je drugotoženec škodo povzročil malomarno, saj že samo njegova obsodba pred Z. z. predstavlja domnevo o namenoma storjeni kršitvi. Tožničina škoda, ki izvira zgolj iz same kršitve osebnostne pravice, ne opravičuje dosojene odškodnine, temveč največ simbolično oziroma nižjo odškodnino od dosojene. Sodna praksa ne bi smela priznavati odškodnin zgolj po subjektivnem prepričanju prizadetih, temveč le tistim, pri katerih se kršitev odraža v njihovem realnem zunanjem življenju, kar pa se pri tožnici ni.

Tožnica je na pritožbo prvotožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba tožnice je deloma utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa neutemeljena.

Ob nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je drugotoženec kot zdravnik zaposlen pri prvotoženi stranki, poslal pooblaščencu nasprotne stranke v drugem postopku podatke o zdravstvenem stanju prvotožnice brez njenega privoljenja, so pravilni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka odškodninsko odgovorna prvotožnici za nastalo škodo. Pravna podlaga za odgovornost prvotožene stranke je določba člena 147 Obligacijskega zakonika (v nadaljnjem besedilu OZ), na katerega je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v zaključke sodišča prve stopnje, da je drugotoženec sporni ambulantni zapisnik poslal v zvezi s svojim delom, saj je opremljen celo z žigom prvotožene stranke, okoliščina ali je prvotožena stranka prejela zaprosilo odvetniške družbe za podatke o tožničinem zdravstvenem stanju pa v ničemer ne vpliva na razbremenitev odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Okoliščine, ki jih opisuje prvotožena stranka v pritožbi (kršitev osebnostne pravice, kršitev poklicnih dolžnosti in etike drugotoženca, da je drugotoženec storil kršitev kot zdravnik tožnice) v ničemer prvotožene stranke ne razbremenijo odgovornosti, kot neutemeljeno trdi v pritožbi glede na 1. odstavek člena 147 OZ, niti na to ne vpliva poklicna samostojnost zdravnika in zavezanost k etičnim načelom, na katero se sklicuje prvotožena stranka. Kako odgovarja prvotožena stranka za strokovne napake zdravnikov in kako je ocenilo ravnanje drugotoženca (ali je storil dejanje namerno ali iz malomarnosti) za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke v tej zadevi ni pomembno in na te trditve prvotožene stranke pritožbeno sodišče zaradi tega ne odgovarja. V določilu člena 147/1 OZ je uzakonjeno načelo domnevne krivde delodajalca, obenem pa je delodajalcu priznana možnost dokazovanja, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba. Prvotožena stranka slednje okoliščine, ki bi jo razbremenila odgovornosti, sploh ne dokazuje tako, da tudi iz teh razlogov tožnici odškodninsko odgovarja.

Drugotoženec bi tožnici odgovarjal odškodninsko, če bi škodo povzročil namenoma (2. odstavek člena 147 OZ). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugotoženec škode ni povzročil namenoma, temveč iz malomarnosti in tožnica tej ugotovitvi niti ne oporeka, temveč v pritožbi samo pavšalno zatrjuje, da je odškodninsko odgovoren tudi drugotoženec je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženca.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zaradi posega v njeno zasebnost trpela duševne bolečine in glede na oblike trpljenja, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje in ob upoštevanju subjektivne prizadetosti tožnice je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino, saj je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v znesku 500.000,00 SIT in je bilo v tem obsegu pritožbi tožnice ugoditi in prisojeno odškodnino zvišati za 150.000,00 SIT, pritožbo prvotožene stranke, ki zahteva znižanje odškodnine, pa zavrniti. Prvotožena stranka se neutemeljeno sklicuje na ravnanje tretje osebe (M.), ko pa je njen delavec omogočil, da so podatki o tožničinem zdravstvenem stanju prišla v roke tretji osebi in s tem omogočila razširjenje govoric po širši okolici.

Glede na navedeno je bilo pritožbo prvotožene stranke zavrniti, pritožbi tožnice pa delno ugoditi in zvišati prisojeno odškodnino za 150.000,00 SIT, v preostalem delu pa tudi pritožbo tožnice zavrniti (člen 353 in 358 ZPP).

Delna ugoditev pritožbi tožnici ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških glede prvotožene stranke. Tožničin uspeh v tej pravdi je 75 % (100 % po temelju, 50 % po višini). Ob ugotovljenih stroških na prvi stopnji 292.000,00 SIT je tožnica upravičena do povrnitve 75 %, to je 219.000,00 SIT. Stroški prvotožene stranke znašajo 231.181,20 SIT in tožena stranka je upravičena do povrnitve 25 %, to je 57.950,00 SIT. Po pobotanju ostane razlika 161.050,00 SIT, ki jo je dolžna povrniti tožnici prvotožena stranka. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 374/2004
• VDS sodba Pdp 677/99
• VDS sodba Pdp 1214/2000