VSL sklep II Cp 3644/2006

Jedro

Kot je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno poudarjeno, pomeni obnova postopka zgolj ponovitev oziroma reprizo pravnomočno končanega postopka, kar pomeni, da gre za presojo pravilnosti s tožbo oziroma predlogom za izvršbo že prej začetega sodnega postopka in na tej podlagi izdane sodbe. To pa pomeni, da je potrebno tudi ugovor zastaranja v obnovljenem postopku presojati glede na okoliščine, ki so bile podane ob vložitvi tožbe oziroma predloga, torej upoštevati dejstvo, kdaj je bilo to upnikovo procesno dejanje, ki je pretrgalo tek zastaralnega roka (člen 388 ZOR), storjeno. Na podlagi obnove postopka je torej vzpostavljena kontinuiteta že končanega postopka, oz. z razveljavitvijo pravnomočne odločbe izpostavlja takšno procesno stanje, kot da postopek pravnomočno ni bil končan. Tako nastala procesna situacija pa pravdnima strankama ne more poslabšati njunih materialnopravnih položajev, ob upoštevanju enakih dejanskih okoliščin, ki so odločilne za presojo njunih procesnih ali materialnopravnih ugovorov.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) razveljavi in se zadeva pošlje sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe sklep za izdajo plačilnega naloga T.s. v L., E. v L., opr.štev. I Pl 978/94, z dne 15.12.1994 vzdržalo v veljavi v 1. točki za znesek 248.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.10.1993 do dne 1.1.2002 ter v 2. točki izreka za stroške mandatnega postopka v višini 4.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.12.1994 do dne 1.1.2002. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 90.400,00 SIT, v roku 15 dni.

Proti navedenemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Ponavlja svoje trditve, da je terjatev zastarala. Sodba se v tem delu ne da preizkusiti, saj nima razlogov oz. so ti nejasni, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po prometni nesreči odklonila preizkus alkoholiziranosti. Ni res, da naj bi toženec in priča J. L. potrdila, da je toženec zavrnil dejansko preizkus alkoholiziranosti. Oba sta enako izpovedovala, da toženec na tistem mestu in na tistem kraju ter pred tistimi ljudmi ne želi opraviti preizkusa. Izpovedovala sta, da ni šlo za absolutno odklonitev temveč za prošnjo oziroma predlog za drugo vrsto preizkusa oziroma preizkus na drugem kraju. Oba sta enako obrazložila tudi razloge za to. Sodbena navedba je v tem delu protispisna. Zmotno in nepopolno ugotovljena je tudi okoliščina, da toženec ni uspel dokazati,da je policista vprašal za kakšen drug preizkus, ki pa mu ni bil omogočen. Niso niti omenjene izjave toženca in priče L., da toženec cel večer ni pil. Izpovedbi prič Š. in L. se nista v ničemer nanašali na škodni dogodek, kljub temu sodišče opre sodbo tudi na ti izjavi. Policijski zapisnik oziroma pripis nanj, sta toženec in priča L. prepričljivo obrazložila, pojasnila in izpodbila. Sodišče bi moralo napraviti zaključek, da toženec ni odklonil preizkusa alkoholiziranosti. Glede odločitve o zamudnih obresti pritožnik izpostavlja, da utemeljitev sodbe, da so zamudne obresti do 1.1.2002 presegle glavnico, ne more biti zajeta v obračunu, ki se ne nahaja v sodbi temveč v prilogi in zato v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi je prekoračen tožbeni zahtevek. Toženec je za zahtevek izvedel šele 13.3.2001, za kar pa je izključno odgovorna tožeča stranka, ki je navedla nepravilen naslov tožene stranke in sicer naslov stalnega namesto začasnega prebivališča, čeprav je bila z začasnim prebivališčem seznanjena.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani sodbi v zvezi z razlogi o ugovoru zastaranja ni mogoče očitati niti v pritožbi uveljavljane procesne kršitve v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj toženčev ugovor zastaranja, ni utemeljen in se sodba v tem delu da preizkusiti, prav tako pa je stališče prvostopnega sodišča, da terjatev ni zastarana materialnopravno pravilna. Kot je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno poudarjeno, pomeni obnova postopka zgolj ponovitev oziroma reprizo pravnomočno končanega postopka, kar pomeni, da gre za presojo pravilnosti s tožbo oziroma predlogom za izvršbo že prej začetega sodnega postopka in na tej podlagi izdane sodbe. To pa pomeni, da je potrebno tudi ugovor zastaranja v obnovljenem postopku presojati glede na okoliščine, ki so bile podane ob vložitvi tožbe oziroma predloga, torej upoštevati dejstvo, kdaj je bilo to upnikovo procesno dejanje, ki je pretrgalo tek zastaralnega roka (člen 388 ZOR), storjeno. Na podlagi obnove postopka je torej vzpostavljena kontinuiteta že končanega postopka, oz. z razveljavitvijo pravnomočne odločbe izpostavlja takšno procesno stanje, kot da postopek pravnomočno ni bil končan. Tako nastala procesna situacija pa pravdnima strankama ne more poslabšati njunih materialnopravnih položajev, ob upoštevanju enakih dejanskih okoliščin, ki so odločilne za presojo njunih procesnih ali materialnopravnih ugovorov. Zakonska ureditev zastaranja pa tudi ne predvideva absolutnega zastaranja, kot še zmotno meni pritožnik. Ker je torej, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožeča stranka mandatno tožbo vložila 29.11.1994, škodni dogodek pa se je pripetil 3.7.1993, je že upoštevaje te ugotovljene okoliščine evidentno, da tri letni zastaralni rok ni potekel, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni v razlogih sodbe navedlo izračuna zamudnih obresti, temveč je to storilo v priloženem računalniškem izračunu zamudnih obresti, ki se nahaja v prilogah C1 in C2 v spisu. Pritožbeno sodišče ocenjuje kot primeren oblikovno tehnični pristop sodišča prve stopnje, ki obsežnega računalniškega izračuna ni povzelo tudi v razloge sodbe, saj bi takšen metodološki pristop kvečjemu zmanjšal preglednost sodbe oziroma jo po nepotrebnem obremenil z obsežnim matematičnim izračunom. Okoliščina, da se ta nahaja v prilogi, na katero se prvostopna sodba sklicuje, pa tudi povsem omogoča preizkus sodbenih razlogov v tem delu in zato tudi ta očitana procesna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storjena. V zvezi s tem pa nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Izdelani izračun zamudnih obresti namreč pomeni le kvantifikacijo oziroma računski izraz v tožbenem zahtevku opisno zahtevanih zamudnih obresti, torej izračun zamudnih obresti v okviru meja tožbenega zahtevka, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04-25, z dne 2.3.2006, v korist pritožnika omejilo tek obresti do 1.1.2002, ko so te po izračunu, ki mu pritožnik substancirano ne očita nepravilnosti, dosegle glavnico. Tudi pritožbena trditev, da je za zahtevek izvedel šele dne 13.3.2001, na pravilnost izračuna ne more vplivati.

Pritožnik pa utemeljeno opozarja na storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja nasprotje v razlogih sodbe o tem, kaj sta izpovedovala toženec in priča J.L. in samim zapisnikom o izpovedbah teh dveh. Sodišče prve stopnje je namreč v nasprotju s trditvami tako toženca kot tudi priče L. njune izpovedbe povzelo kot, da sta oba izpovedovala, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti. Oba pa sta izpovedovala drugače in sicer, da je toženec prosil policista, da se preizkus alkoholiziranosti opravi drugje in sicer tako, da tega ne bi opazili v bližini nahajajoči se gostje hotela, ki so toženca poznali. To pa pomeni, da iz izpovedb obeh zaslišanih izhaja, da toženec preizkusa alkoholiziranosti ni zavrnil, marveč predlagal le drugačno - diskretnejšo izvedbo takšnega preizkusa, takšnemu predlogu pa bi morala policista ugoditi. Očitano nasprotje v zvezi s pravno odločilnim dejstvom torej obstoji in se sodba sodišča prve stopnje zato ne da preizkusiti, s čimer je storjena očitana procesna kršitev. Zato je moralo pritožbeno sodišče zgolj iz tega razloga ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno obravnavati zadevo, ponoviti izvedene dokaze (lahko tudi zgolj s prečitanjem zapisnikov o zaslišanju prič in tožene stranke) in v zadevi ponovno odločiti. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi tudi sporni zapisnik, iz katerega pa samo po sebi ne izhaja, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti. Zgolj izjava toženca v policijskem zapisniku, da ne vidi potrebe, da se opravi preizkus alkoholiziranosti, nujno ne pomeni niti indica o tem, da je bil takšen preizkus s strani toženca zavrnjen, še posebej upoštevaje, da tudi že do sedaj ni bilo ugotovljeno, da naj bi policista po takšni izjavi, ki direktno ne predstavlja nudenje odpora zahtevanemu preizkusu, sploh vztrajala pri izvršitvi preizkusa in tudi ni bilo ugotovljeno, da naj bi se toženec uprl izvedbi preizkusa alkoholiziranosti na podlagi odvzema krvi oziroma da naj bi bil takšen preizkus s strani policistov sploh zahtevan. V novem postopku tudi ne bo mogoče upoštevati izpovedb zaslišanih policistov, ki se dogodka niti nista več spomnila in zato pomeni njuno zaslišanje v konkretnem primeru tudi neprimeren dokaz.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165/3 člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1484/98
• VSL sodba I Cp 2087/2004
• VSK sodba in sklep I Cpg 8/2005