VSL sodba II Cp 4925/2006

Jedro

Pravni standard nadzora v šoli (vrtcu) je odvisen od: starosti otroka, duševne zrelosti in osebnih lastnosti otroka, števila nadzorovanih otrok, vedenja o psihofizičnem stanju otroka v času opravljanja varstva oziroma nadzora nad njim.

 

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu in stroških postopka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojenega plačati še obresti od zneska 2.050.000,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini 13,5%, od 28.6.2003 do 2.2.2006 pa v višini predpisane zakonske zamudne obrestne mere in ji povrniti še 76.079,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje do plačila in ji povrniti 333.232,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v delnem zavrnilnem delu in predlaga, da se ji od prisojene odškodnine priznajo še zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 2.2.2006, da toženi stranki ne gre povrnitev vseh revizijskih stroškov in da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati še odškodnino v znesku 1.025.000,00 SIT. Bistvo pritožbenih navedb je:

- ne prereka obsega in intenzivnosti ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti, uveljavlja pa, da je prisojena prenizka odškodnine iz teh naslovov;

- pri dosoji odškodnine je upoštevati, da pravda teče že od leta 1998 dalje, da je bila tožniku prisojena enaka odškodnina že s sodbo 10.9.2001, od takrat pa se je povprečna plačala povečala za 35%, življenjski stroški pa vsaj za 40%. Zaradi tega bo imel tožnik višje stroške pri doseganju satisfakcije. Odškodnina bi morala biti dosojena po cenah na dan sodbe, ne pa na dan 10.9.2001;

- v podobnih primerih je prisojena znatno večja odškodnina. Primerna odškodnina bi bila za telesne bolečine 1.200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 225.000,00 SIT;

- na naroku dne 6.1.2006 je tožeča stranka zahtevala obresti od 1.1.2002 dalje;

- zmotno je stališče, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti celotne stroške revizijskega postopka v znesku 116.160,00 SIT.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, v kateri predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je:

- zmotna je ugotovitev, da bi vzgojiteljica Š. morala tožniku poiskati primerno zaposlitev zaradi tega, ker se je gibal okrog tobogana. Na tobogan se ni možno sklicevati, ker je ugotovljeno, da ni bil vzrok poškodbe;

- osnovno načelo predšolske vzgoje je, da otrok sam izbere, ali bo ali pa ne bo aktiven v skupini in mu je potrebno takšno izbiro omogočiti, ne pa mu na vsak način najti zaposlitev in do njega delovati vsiljivo;

- ravnanje Š. je bilo v skladu s profesionalno skrbnostjo in zato ni nobene krivde za nastali škodni dogodek;

- višina prisojene odškodnine je previsoka. Tožnikov oče je povedal, da tožnik nima nobenih omejitev pri šolski telovadbi in pri dnevnih opravilih kot je oblačenje, prehranjevanje in podobno. Glede skaženosti tožnik ni utrpel nobene šikane. Odškodnina je previsoka tudi v primerjavi z ostalimi primeri znanimi iz sodne prakse.

Pritožba tožene stranke ni, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

1. Ugotovljeno dejansko stanje:

M. M., roj. 5.11.1992, je bil dne 27.7.1998, kot gojenec krškega vrtca na letovanju v F.. Zanj je bila odgovorna vzgojiteljica M. Š., ki je imela v skupini šest otrok. Dne 27.7.1998 so imeli naporen dan, saj so se dopoldne kopali, popoldne pa so bili z jadrnico v P.. Zvečer okrog 19.30 ure so se zadržali na igrišču, na katerem so se zaradi betonske podlage igrali redko. Vzgojiteljice so imele nad otroki dober pregled. Š. je bila od tožnika, ki se je nahajal pri toboganu oddaljena dva ali tri metre. Tožnik je hodil okrog tobogana in si ni našel zaposlitve. Iskal je družbo, s kom bi se igral ali kam bi šel. Tožnik je v času, ko se je nahajal pri toboganu padel. Padca ni videl nihče. Domnevano pa je, da je padel z železne prečke na toboganu. Pri padcu je zadobil poškodbo zlom zunanje grče leve nadlahtnice.

2. Nadzorstvena dolžnost.

Dolžnost tožene stranke, kot organizatorja letovanja otrok, je bila, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki, ki so se letovanja udeležili. Potrebno varstvo in nadzorstvo je pravni standard, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru določiti potrebna varstvena in nadzorstvena dejanja vzgojitelja. Stopnja in obseg potrebnega varstva ter nadzora je odvisna od: starosti otroka, duševne zrelosti in osebnih lastnosti otroka, število nadzorovanih otrok ter vedenja o psihofizičnem stanju otroka v času opravljanja varstva oziroma nadzora nad njim.

3. Glede na ugotovljene okoliščine:

- da je bil tožnik ob času nesreče star 6 let;

- da so se nahajali na igrišču z nevarno podlago (betonske kocke);

- da je bil tožnik utrujen po celodnevnih aktivnostih;

- da je iskal zaposlitev, da je iskal družbo s kom bi se igral in kam bi šel;

- da je imela delavka tožene stranke pod nadzorom majhno število otrok (šest);

- da tožnik v skupini ni imel prijatelja od doma;

- in ob upoštevanju izjave vzgojiteljice M. Š., da bi tožnika, glede na to, da je iskal zaposlitev morala zaposliti ona, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delavka tožene stranke M. Š. ni v zadostnem in potrebnem obsegu poskrbela za tožnikovo varstvo in njegov nadzor ter da je zaradi te njene opustitvene dolžnosti prišlo do obravnavane nezgode tožnika. Zavrniti je pritožbene navedbe tožene stranke, da vzgojitelja Š. tožniku ni bila dolžna priskrbeti zaposlitve, saj je takšna pritožbena trditev v nasprotju z izjavo vzgojiteljice Š.. Tožnik je v konkretnem primeru iskal zaposlitev, družbo, zato tudi ni slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da bi bilo posredovanje vzgojiteljice vsiljivo. Ravno nasprotno, Če bi vzgojiteljica tožniku našla družbo, zaposlitev, bi sledila temu, kar je tožnik s svojim vedenjem izkazoval, vzgojiteljica pa je to zaznala.

4. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker je njena delavka dne 27.7.1998 opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad tožnikom in je zaradi tega prišlo do škodnega dogodka, v katerem se je tožnik poškodoval, je zato pravilen. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna na podlagi določila 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzroča, razen če dokaže, če je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Iz gornjih navedb jasno izhaja, da delavka tožene stranke ni ravnala tako kot bi morala. Delavka tožene stranke tožniku ni priskrbela zaposlitev, kljub temu, da je glede na okoliščine, v katerih je bil tožnik, vedela, da bi mu jo morala najti.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost višine prisojene odškodnine in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v znesku 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.000.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000,00 SIT. Prisojena odškodnina je v okviru pravnega standarda pravične denarne odškodnine, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede na podobne primere je prisojena odškodnina v višini 12 povprečnih plač primerljiva s primerom čl. 218 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Gospodarski vestnik, Ljubljana 2001, stran 269). Iz tega sledi, da je prisojena odškodnina primerljiva s podobnimi primeri obravnavanimi v sodni praksi. Zato ni slediti pritožbeni navedbi, da se niso upoštevale razmere na dan določitve odškodnine. Obe pritožbi se sicer sklicujeta na podobne primere, jih pa ne navajata. Res je, da je prisojena odškodnina enaka odškodnini prisojeni s sodbo z dne 10.9.2001, razlika pa je v obrestih, ki so sedaj tožniku priznane od 1.1.2002 dalje. Na pritožbene navedbe tožene stranke je odgovoriti, da je bilo dejstvo, da tožnik nima omejitve pri šolski telovadbi in da nima drugih težav pri dnevnih potrebah - oblačenju, prehrani in ostalih potrebah, in da zaradi skaženosti ni utrpel nobenih šikan, upoštevno pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti.

6. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ji gredo od prisojene odškodnine obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini 13,5% letno, od 28.6.2003 dalje pa v višini zakonsko določenih zamudnih obresti. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je tožena stranka takšne obresti tožeči stranki dolžna plačati poleg že prisojenih zamudnih obresti.

7. Tožeča stranka v pritožbi pravilno uveljavlja, da je tožena stranka upravičena do povrnitve revizijskih stroškov le v obsegu, kot je njen splošni uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh revizijskih stroškov v znesku 116.160,00 SIT. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in toženi stranki naložiti, da je že poleg priznanih stroškov postopka dolžna tožeči stranki plačati še 76.079,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

8.Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede obresti in pravdnih stroškov, ni pa uspela glede višje zahtevane odškodnine za 1.025.000,00 SIT. Zaradi uspelega dela niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009