<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 3323/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.3323.2006
Evidenčna številka:VSL52419
Datum odločbe:13.12.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost za drugega - odgovornost za delavce - odgovornost delodajalca - odgovornost delavca - namen - naklep

Jedro

Toženec, ki je sicer nedvomno usmrtil tožnikova psa, tega ni storil z namenom, da bi tožniku povzročil škodo, zato ob dejstvu, da je svoje dejanje (škodni dogodek) povzročil kot delavec, ni odškodninsko odgovoren.

Namen (naklep) je v civilnem pravu vselej usmerjen k povzročitvi določene škode.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 47.300,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.03.2006, opr. št. P 166/99-33, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta od toženca zahteval plačilo odškodnine v znesku 320.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in mu naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 101.720,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložil tožnik, ki navaja, da je prvostopenjsko sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da tožencu ni bilo mogoče dokazati, da je škodo povzročil namenoma, tj. bodisi z direktnim bodisi z eventualnim naklepom, kar naj bi bil pravni temelj konkretnega odškodninskega zahtevka v smislu določb 2. odstavka 170. člena ZOR, zaradi česar je tožnik zahteval povzročitev škode neposredno od povzročitelja oziroma delavca. Toženec je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri VZS in zato strokovnjak, kar pomeni, da so mu bili dobro poznani veterinarski predpisi, torej tudi predpisi, ki so veljali glede evtanazije živali. Navedeno dokazuje, da se je toženec svojega ravnanja zavedal, saj mu je moralo biti jasno, da je škodljiva posledica evtanazije smrt živali in da poprava napake ni več možna, zato so podani vsi pogoji za povrnitev škode. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v razjasnjevanje dejanskega stanja, in sicer ali je šlo v konkretnem primeru za evtanazijo ali ne. Tako toženec kot priča sta izpovedala, da je bil eden od psov privezan in ni povzročal nobene grožnje več, drugi pes pa je bil pri njem oziroma je hodil okoli njega in prav tako ni povzročal nobene grožnje za javni promet. Evtanazirati žival bi pomenilo usmrtiti jo iz razloga, da bi ji skrajšali trpljenje oziroma če bi povzročala škodo. Nadalje navaja, da je sodišče nekritično ocenilo izpovedbo priče P., ki prizna, da ni vsemu sledila, ker je bila v hlevu, hkrati pa se spominja, kako je toženec klical nadrejenega, ne pa koga, ki naj bi odredil evtanazijo. Koga je klical, ne ve niti sam toženec, kar pa bi moral dokazati on, saj je dokazno breme na njem. Sodišče prve stopnje brez resne presoje verjame vsemu, kar je navedel toženec, in sicer, da je storil vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, postopek pa je dokazal, da ni poznal predpisov, ki bi jih moral. Prav tako sodišče ni izvedlo vseh dokazov, čeprav bi jih po njegovem mnenju moralo. Navaja še, da za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembno, ali so psi imeli ovratnico ali ne, saj je ključno, da toženec predpisov ni poznal, prav tako pa ni nobenih dokazov, da je v tistem času res veljal kontomac. Prav tako sodišče ni izvedlo dokazov v smeri, ali je v tistem času veljal kontomac ali ne. Navaja, da so po njegovem mnenju podani vsi elementi odškodninske odgovornosti ter da bi prisojena odškodnina, ki bi jo odstopil zavetišču za živali na Lipcah, pomenila minimalno satisfakcijo ter zagotovilo, da toženec takšnih dejanj v bodoče ne bo ponavljal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Toženec je na vročeno pritožbo tožnika (po svoji pooblaščenki) odgovoril, in sicer navaja, da morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, da bi tožnik s tožbenim zahtevkom lahko uspel. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da toženec sicer ni ravnal v skladu z veterinarskimi predpisi, vendar se v dokončno presojo, ali je bilo toženčevo ravnanje protipravno ali ne, ni spuščalo, saj je ugotovilo, da v toženčevem ravnanju ni najti elementa hotenja - volje (da na vsak način usmrti psa in povzroči škodo), ki skupaj z razumskim elementom tvori krivdo. Toženec sicer meni, da ni ravnal protipravno, kar bi lahko dokazal, vendar bi bil dokazni postopek v tej smeri v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ravnalo pravilno in sledilo izpovedbi priče P., ki ni imela nikakršnega interesa za razplet pravde. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča nesporno izhaja, da toženec škode ni povzročil namenoma, če pa je bila podana lažja oblika krivde, pa toženec ni več pasivno legitimiran. Toženec ni nikoli zanikal, da je usmrtil psa, je pa trdil, da je to storil pri opravljanju delovnih obveznosti in ne namenoma, vsekakor pa ni imel namena povzročiti škode. Navaja še, da opozarja na razlikovanje med civilnopravnim namenom in naklepom v kazenskem pravu, saj je pri slednjem voljna sestavina naklepa vezana na prepovedano posledico, ki ni vselej škoda, ta pa je predmet odškodninskega delikta; volja povzročitelja je pri namenu v civilnem pravu usmerjena k povzročitvi določene škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takega naklepa toženec ni imel, zato manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti, zato tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi, je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri dokazovanju (ne)krivde torej velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena (ta je v konkretnem primeru na tožencu), medtem ko mora oškodovanec (konkretno tožnik) dokazati obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta, tj., da škoda izvira iz nedopustnega dejanja, da je škoda sploh nastala (obstoj škode) ter da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja (konkretno toženca) in nastalo škodo.

V skladu z določbo 1. odstavka 170. člena ZOR za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči delavec, odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec takrat delal. Oškodovanec pa ima pravico, da povrnitev škode zahteva tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (2. odstavek 170. člena ZOR).

V obravnavani zadevi je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bil toženec v času škodnega dogodka zaposlen kot veterinarski higienik pri Veterinarskem zavodu Slovenije. Glede na zgoraj navedeno določbo 170. člena ZOR bi bil torej za škodo, ki jo je toženec povzročil tožniku, lahko odgovoren toženčev delodajalec (vendar ta v predmetni zadevi ni tožena stranka), toženec pa le, če ne bi uspel dokazati (dokazno breme je na njem), da škode ni povzročil namenoma.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožencu pri njegovem ravnanju ni mogoče očitati naklepa, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na tem mestu velja pritrditi materialnopravnemu stališču, ki ga v odgovoru na pritožbo navaja toženec, in sicer, da je treba naklep v civilnem pravu razlikovati od naklepa v kazenskem pravu. V civilnem pravu govorimo raje o namenu (dolus): povzročitelj, ki ravna namenoma (naklepoma), se zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna sestavina). Volja povzročitelja pa je pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k povzročitvi določene škode (več o naklepu v civilnem pravu glej v Jadek Pensa, D., in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 797). V obravnavani zadevi bi to pomenilo, da bi moralo biti toženčevo voljno ravnanje usmerjeno k temu, da bi s svojim ravnanjem tožniku povzročil škodo, ne pa le volja, da tožnikova psa usmrti, kar je nedvomno storil. Ugotovljeno dejansko stanje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, saj je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča izčrpna in prepričljiva, pa ne dopušča drugačnega zaključka od tega, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Tožnik v pritožbi prvostopenjskemu sodišču sicer očita, da je izpoved priče P. ocenilo nepravilno, češ da je sama izpovedala, da ni bila ves čas ob tožencu. Slednje sicer drži, vendar pa je sodišče prve stopnje priči sledilo v tistem delu, ko je izpovedala, da je bila ob tožencu in o njegovem takratnem ravnanju, ta del njene izpovedbe, ki je za odločitev edini pravno relevanten, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo (primerjaj 8. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Ker je toženec torej uspel dokazati, da mu pri storitvi škodnega dogodka ni mogoče očitati namena (naklepa) povzročitve škode, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi ugotavljalo obstoj ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Če namreč niso kumulativno izpolnjeni vsi elementi, odškodninska odgovornost ne more biti podana, zato bi bilo izvajanje dokazov glede ostalih predpostavk v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (1. odstavek 11. člena ZPP). Tožnikove pritožbene navedbe glede toženčeve skrbnosti in poznavanja strokovnih predpisov se nanašajo na ugotavljanje protipravnosti toženčevega ravnanja (in delno tudi na obstoj vzročne zveze), s čimer pa se prvostopenjsko sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, upravičeno ni ukvarjalo.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka, nastale v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 13.300,00 SIT, 250 točk za odgovor na pritožbo, kar ob vrednosti točke 110 SIT znaša 27.500,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 34.000,00 SIT, skupaj tedaj 47.300,00 SIT.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 154/1, 158, 170, 170/1, 170/2, 154, 154/1, 158, 170, 170/1, 170/2. OZ člen 131, 131/1, 135, 147, 147/1, 147/2, 131, 131/1, 135, 147, 147/1, 147/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODUxNg==