VSL sodba I Cp 638/2006

Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba, le da je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Takšna pogodba vsebuje tudi elemente aleatornosti, saj ob sklenitvi stranka ne ve, ali bo za svojo izpolnitev prejela ustrezno protivrednost. V zvezi z vprašanjem morebitne neodplačnosti pogodbe je potrebno izhajati iz poslovnega namena strank ob sklenitvi pogodbe in ne iz dejanskega stanja ob smrti preživljanca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici, kot nujni dedinji po pok. F. K., pripada iz naslova nujnega deleža znesek 3.296.700,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1999 dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna plačati dosojeni delež in pravdne stroške, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.363.278,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2005, v 15 dneh.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se z oceno vrednosti celotne zapuščine, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ne strinja. Ne strinja se s tem, da se v vrednost daril, ki naj bi jih sama prejela od pokojnega očeta, šteje tudi tisto, kar je oče zanjo potrošil v času njenega šolanja. Starši so po zakonu dolžni preživljati svoje otroke do 26 leta starosti, če se redno šolajo. Vrednosti takšnega preživljanja ni mogoče šteti kot darilo. Podrejeno naj se pri ugotovljenih stroških šolanja za čas gimnazije, upošteva priznani znesek le do polovice, saj je polovico stroškov prispevala njena mati. Med postopkom je zanikala toženkino trditev, da ji je pokojni oče podaril denarna sredstva v višini 14.000 DEM. Toženka svojih trditev ni z ničemer podkrepila, le za znesek 4.000 DEM je navedla, da ga je sama odnesla tožnici, pri tem pa je tožnica pojasnila, da je ta znesek predstavljal posojilo s strani toženke, in ne darilo s strani očeta. Ni sprejemljivo, da je sodišče kot vrednost toženkinih protidajatev upoštevalo tudi tisto, kar naj bi toženka storila v korist očeta in babice v času pred sklenitvijo izročilne pogodbe. Kot odplačni del pogodbe je mogoče šteti le tisto, kar si je oče izgovoril s pogodbo, to pa so bodoče dajatve, glede na čas sklenitve pogodbe. Tudi ni mogoče kot odplačilo za izročeno premoženje šteti tistih toženkinih storitev, ki ne sodijo v okvir obveznosti, ki si jih je oče izgovoril s pogodbo. V ta okvir nikakor ne sodi delo v vinogradu, toženkina pomoč pri postrežbi očetovih poslovnih partnerjev in organizacij njegovih rojstnih dni, kakor tudi ne skrb in hranjenje njegovega psa, prevozi in podobno. V vrednost toženkinih obveznosti se tudi ne more všteti vrednost tistih del, ki so jih opravili toženkin mož, sin, prijatelji. Nesprejemljivo je, da se kot odplačni del izročilne pogodbe ocenjuje skrb toženke za pokojno babico A. Ž.. Res si je skrb zanjo F. K. izgovoril s sporno pogodbo, vendar kljub temu ni mogoče šteti, da je s takšno skrbjo toženka odplačevala premoženje, ki ji ga je pokojni oče izročil. Poleg tega je toženka iz tega naslova že prijavila terjatev v zapuščinskem postopku po pokojni A. Ž.. Do takšnega ugovora tožnice se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče je poklonilo vero vsem toženkinim navedbam in njeni izpovedbi, medtem ko večino navedb tožnice zavrača. Brez pojasnila se je sodišče odločilo, da verjame toženki. Glede spornih dejstev, ki niso bila s strani nobene od pravdnih strank zanesljivo dokazana, bi sodišče moralo sklepati na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Obseg skrbi za F. K., kot ga je sodišče toženki priznalo, je povsem nerealen. Sodišče je povsem pavšalno ocenilo, da toženkina skrb predstavlja 60 % oziroma 70 % vrednosti domske oskrbe. S strani toženke je šlo za povsem običajno človeško pomoč, zato sodišče za primerjavo ne bi smelo vzeti cene domske oskrbe. Sodišče ni upoštevalo, da sta imela pokojni oče in babica svojo pokojnino, s čimer sta lahko krila vsaj del svojih osnovnih potreb. Vrednost iz naslova prevozov je pretirana. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da zapustnik v času smrti ni bil več lastnik osebnih vozil Golfa in Mercedesa, njuno vrednost bi sodišče moralo upoštevati kot del vrednosti zapuščine. Sodišče bi moralo všteti dajatev pokojnega očeta toženki, ko je ta lahko brezplačno živela v hiši zapustnika, kot toženki dano darilo. Odločitev glede pravdnih stroškov je neobrazložena in se ne da preizkusiti. Evidentno pa je višina neustrezna, saj je tožnica opravila preračun njej nastalih stroškov, ki se bistveno razlikuje od priznanih stroškov toženke, kljub temu, da se stroški ne bi smeli bistveno razlikovati.

Tožena je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja, da je sporna pogodba po svoji naravi pogodba o dosmrtnem preživljanju, torej odplačna pogodba in da sta pogodbenika ob zapisu pogodbe izhajala iz enakih vrednosti terjatev, torej iz predpostavke, da je vrednost bremen, ki jih je prevzela toženka enaka vrednosti izročenega premoženja. Pogodba je aleatorna. Pogodbeni namen ni bila daritev.

Pritožba ni utemeljena.

Oče pravdnih strank, F. Ž. in toženka, sta dne 18.9.1990 sklenila pogodbo o izročitvi premoženja (priloga B1). Glede na vsebino pogodbe, je sodišče prve stopnje opredelilo pravno naravo te pogodbe kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju (sodišče pri presoji pogodbe namreč ni vezano na naslov). Ugotovilo je, da pogodba vsebuje elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju "glede na to, da predvideva prenos lastninske pravice na prevzemnico šele po izročevalčevi smrti, izročevalec pa si je izgovoril oskrbo do smrti" (2. odstavek stran 7 sodbe). S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba, le da je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca (1. odstavek 117. člena Zakona o dedovanju - ZD v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Takšna pogodba vsebuje tudi elemente aleatornosti, saj ob sklenitvi stranka ne ve, ali bo za svojo izpolnitev prejela ustrezno protivrednost. V veliko primerih preživljanec prejme do svoje smrti manj, kot je vredno premoženje, ki ga izroči. Ali je je v takšnih primerih razliko potrebno obravnavati kot darilo? Stališče teorije in sodne prakse je enotno, dejansko stanje ob smrti ni odločilno. Važen je poslovni namen strank ob sklenitvi pogodbe. Tudi v konkretnem primeru je potrebno sporno pogodbo obravnavati s tega stališča. Odločilno je, kakšen namen je hotel F. Ž. doseči s pogodbo, ali je hotel podariti svoje premoženje, ali pa si je želel (v bolezni in starosti) zagotoviti dosmrtno pomoč in oskrbo kot protivrednost za izročeno premoženje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za delno odplačno, delno neodplačno pogodbo (2. odstavek stran 7 sodbe). Ocenilo je dajatve toženke (glede na povedano brez potrebe) in vrednost izročenega premoženja in ugotovilo, da je znašala vrednost izročenega premoženja 498.565,76 DEM (2. odstavek stran 10 sodbe), vrednost toženkinih dajatev pa 124.880,89 DEM (2. odstavek stran 21 sodbe), torej približno 1/4 vrednosti izročenega premoženja. Sporno pogodbo je torej obravnavalo kot darilno do 3/4, le do 1/4 pa kot odplačno pogodbo. Glede na vsebino pogodbe, ki po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je šlo v konkretnem primeru, vsaj v pretežni meri, za odplačno pogodbo (v pogodbi je dokaj natančno urejena dolžnost preživljanja; ugotovljeno je, da prevzemnica že od avgusta 1987 izročevalcu pere, čisti stanovanje, mu pomaga pri delu, od oktobra 1989 pa ga tudi neguje, mu nudi pomoč in skrbi zanj, opravlja vsa dela v vinogradu in druga dela, ki so potrebna; da za mater izročevalca skrbi že od avgusta 1989; da sta zgolj iz pristojbinskih razlogov stranki ocenili izročeno premoženje), je takšna ocena sodišča prve stopnje, nedvomno v korist tožnice. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do (podrobnih) pritožbenih navedb v zvezi z vrednotenjem toženkinih dajatev (1. odstavek 360. člena ZPP). Iz istih razlogov (ne gre za odločilna dejstva), sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Z oceno vrednosti "izročenega" premoženja (498.565,76 DEM) in v posledici darila (373.684,87 DEM), pritožbeno sodišče soglaša. Sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj osebnih vozil Mercedes 300D in Golf, ni šteti v obseg "izročenega" premoženja (1. odstavek stran 9 sodbe). Dodaja še, da po paragrafu 943 ODZ (v zvezi s 1060.členom OZ) pisna oblika pogodbe ni bila potrebna, če je darovalec predmet daritve dejansko izročil.

K vrednosti neodplačnega dela sporne pogodbe, darila, 373.684,87 DEM, je sodišče prve stopnje na podlagi 28. člena ZD, prištelo vrednost darila F. Ž. danega sinu B., 96.692,00 DEM in vrednost daril F. Ž. tožnici, 57.600,627 DEM in dobilo vrednost premoženja (zapuščine), 527.977,.497 DEM, na podlagi katere je nato izračunalo nujni dedni delež tožnice. Glede na pritožbene navedbe v zvezi z izračunom daril danih tožnici, pritožbeno sodišče pripominja, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje upravičeno pokritje stroškov šolanja obravnavalo kot darilo dano tožnici, glede na to, da tega toženka ni bila deležna. Ker je le v zvezi s šolanjem na fakulteti tožnica navajala, da je polovico teh stroškov prispevala njena mati (list. št. 286), sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da tudi pri izračunu stroškov šolanja v gimnaziji, upošteva le polovico teh stroškov. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da toženka ni izkazala, da bi F. Ž., oče pravdnih strank, tožnici še za življenja izročil poleg zneska 4.000 DEM, glede katerega pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, še 10.000 DEM. Le pavšalna izpovedba A. M. v tej smeri (1. odstavek, stran 23 sodbe) je za izkaz tega dejstva premalo. Vendar to na spremembo uspeha tožnice v tej pravdi ne vpliva. Tudi, če se držimo natančnega matematičnega izračuna sodišča prve stopnje, je končni izračun tak, da je tožničin nujni dedni delež že pokrit. Vrednost celotne zapuščine je upoštevajoč odbitek 10.000 DEM pri vrednosti daril danih tožnici, sedaj 517.977,497 DEM, 1/6 od tega zneska (tožničin nujni delež) je 86.329,581 DEM. Vrednost njej danih daril je sedaj 86.061,627 DEM. Razlika je 268 DEM. Upoštevajoč že povedano, da je sodišče prve stopnje z oceno, da kar 3/4 sporne pogodbe predstavlja neodplačno pogodbo, odločilo v korist tožnice in da pri oceni odplačnosti in neodplačnosti tudi ne gre za matematični izračun, je ta razlika zanemarljiva in kot povedano na uspeh tožnice v tem pravdnem postopku, ne vpliva. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje zakaj bivanje toženke v hiši njenega očeta, ni šteti kot njej dano darilo ( šlo je le za sobo brez vode in sanitarij, najemnina je bila "pobotana" z deli, ki jih je opravila za očeta - 3. odstavek stran 23 sodbe).

Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek na izplačilo nujnega deleža oziroma na dopolnitev le-tega, zavrnilo.

Pritožba zgolj pavšalno izpodbija odmero toženki priznanih pravdnih stroškov. Glede na takšno pavšalno izpodbijanje, pritožbeno sodišče le ugotavlja, da obveznost tožnice temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožnica v pravdi ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške. Kolikor bi želela izpodbiti odmero le teh, bi morala pritožbene navedbe konkretizirati. Odmera sodišča prve stopnje je namreč razvidna iz stroškovnika tožene stranke (priloga B 14) in bi jo tožnica lahko vpogledala in preizkusila (1. odstavek 150. člena ZPP).

Pritožba tožnice je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tožena stranka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1378/04
• VSL sklep I Cp 1872/2000
• VSM sodba I Cp 1306/2008