VSL sodba I Cp 1755/2006

Jedro

Tožnica bi morala med pravdo upoštevati, da je toženec stvar odsvojil. Toženec ne more izpolniti obveznosti, ker predmeta nima več v posesti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se poslej glasi:

I.

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je tožnica lastnica shrambe v kleti stanovanjske zgradbe na B. p. v L, ki se nahaja pred shrambo št. in ki sedaj nosi št. .

2. Toženec je dolžan izročiti tožnici v nemoteno last in posest izpraznjeno shrambo v kleti stanovanjske zgradbe na B. p. v L, ki se nahaja pred shrambo št. in ki nosi sedaj št. , vse v 15 dneh. "

II.

Toženec je dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 130.850,00 (stotridesettisoč osemstopetdeset SIT) v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako kot je zapisano zgoraj, potem ko je ugotovilo, da je tožnica lastnica shrambe, kot je opisana, da toženec sicer shrambe nima več v posesti, ker pa jo je odsvojil med pravdo, to nima vpliva na odločitev glede na določbo 190. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Zoper sodbo se pritožuje toženec in poudarja, da nikoli ni nikomur nič vzel. Stanovanje je podedoval. Prodano je bilo po predpisih. Vsaki stanovanjski enoti pripada delež skupnih prostorov. Z odprodajo stanovanja nima več nobenih deležev v nekdanjem bloku. Sprašuje se, kako tožnica po skoraj 15 letih ugotovi, da nima več kleti, sedaj pa naj on dokazuje, da je uporabljal klet na pravi poziciji. Če je bila narejena napaka pri dodeljevanju kleti, naj jo odpravi tisti, ki jo je zagrešil.

Pritožba je utemeljena.

Glede na vsebino pritožbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje je sedaj razjasnjeno vprašanje, katera shramba v kleti je predmet spora. Sporno pa ostaja vprašanje, ali je mogoče ugoditi zahtevku glede na to, da je toženec med pravdo prodal stanovanje, kupcema pa je hkrati izročil ključe sporne shrambe, torej jima jo je izročil v posest.

Sodišče prve stopnje je poleg ugotovitve, da je tožnica lastnica, tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici shrambo izročiti. Sodišče prve stopnje je hkrati ugotovilo, da toženec shrambe nima več v posesti, svojo odločitev pa je podprlo s sklicevanjem na 190. člen ZPP in na pravno teorijo v zvezi s tem vprašanjem (Tone Frantar, dr. Aleš Galič).

Navedenim komentarjem na načelni ravni oziroma teoretično prav gotovo ni mogoče oporekati. Prenos navedenih stališč na konkreten, tu obravnavani primer, pa bi po prepričanju pritožbenega sodišča pri izvršitvi sodbe pod tč. 2. pripeljal do nerešljive situacije.

Materialnopravna podlaga odločanja pod tč. 2. izpodbijane sodbe je 1. in 2. odstavek 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki ga je za ta primer treba uporabiti glede na določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Po tej določbi, ki je vsebinsko enaka 92. členu SPZ, lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar, lastnik pa mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tožnica je sicer dokazala, da je lastnica kleti in v zvezi s tem je sodišče prve stopnje opravilo izčrpni dokazni postopek, dokazala pa je tudi, da je ob vložitvi tožbe stvar - shramba bila v posesti toženca, vendar pa je v obravnavanem primeru med pravdo, leta 2001 toženec prepustil posest na shrambi tretji osebi (gl. obravnava 24.2.2004, list. št. 23). Tako je torej navedeno določbo ZTLR treba povezati s 190. členom ZPP. Tožnica je namreč med pravdo zvedela, da je toženec stanovanje prodal, ključe shrambe v kleti pa izročil kupcema. Tožnica bi morala zahtevek prilagoditi navedeni situaciji: ali umakniti tožbo in zahtevati povrnitev pravdnih stroškov po 1. odstavku 156. člena ZPP ali spremeniti tožbo tako, da bi zahtevala odškodnino, če bi štela, da so za to izpolnjeni pogoji (taki spremembi bi se toženec ne mogel upreti glede na 186. člen ZPP). S stališče navedenega člena bi bil torej tožničin položaj zadosti zavarovan. Skratka, obravnavana situacija zahteva uporabo relevančne teorije. Tožnica bi bila torej v konkretnem primeru dolžna prilagoditi zahtevek nastali situaciji, saj je že med pravdo zvedela za prenos posesti, torej odtujitev v smislu 190. čl. ZPP (glej dr. Jože Juhart, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 284 in 285).

Sodba se glasi, da je toženec dolžan shrambo izročiti tožnici. Sodi se po stanju na dan zadnje glavne obravnave, tedaj pa toženec shrambe ni imel več v posesti. Ni mogoče sprejeti razlage sodišča prve stopnje, da bo navedena sodba učinkovala proti pridobitelju in da bo proti njemu izvršljiva. Glede na stranke, ki so nastopale v pravdi, in glede na sodbeni izrek, je v obravnavani zadevi toženec dolžnik, tožnica pa upnica (glej 16. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in 2. odstavek 17. člena istega zakona). O prehodu obveznosti po 2. odstavku 24. člena istega zakona je mogoče govoriti šele potem, ko je bil izvršilni naslov že izdan (glej komentar k 24. členu ZIZ, GV Založba Ljubljana 2002, Hinko Jenull, stran 92 in 93). V 1. in 2. odstavku 19. člena ZIZ je določeno, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ta rok pa začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Če naj bi bila torej odločba izvršljiva proti tistemu, ki je stvar pridobil, bi mu morala biti vročena. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, da bi se učinki sodne odločbe raztezali na tretjo osebo, ki v postopku ni sodelovala (v zvezi s tem glej tudi Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, k členu 92, dr. Andrej Berden, stran 478). Skratka: toženec zahtevanega ne more izpolniti, ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje predmeta na dan odločanja nima več v posesti in torej po materialnem pravu ni zavezanec glede na določbo že citiranega 37. člena ZTLR. Na tretjo osebo se sodba ne more raztezati, ker v pravdi ni sodelovala. Sodbe oziroma njenega izreka ni mogoče razumeti drugače kot tako, kot je zapisan: da je torej toženec dolžan izpolniti tožnici, tega pa že po samih ugotovitvah sodišče prve stopnje ne more. Tožnica bi torej med pravdo morala zahtevek prilagoditi nastali situaciji.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. To velja tudi za ugotovitveni del, kajti štelo je, da oboje predstavlja celoto (glej komentar k že citiranemu 92. členu SPZ na strani 475 in 476 dr. Andreja Berdena). Sodišče prve stopnje je torej po vsem povedanem dejansko stanje pravilno ugotovilo, materialnopravno pa je napačna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku (4. točka 378. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je odločilo, da mora toženec nositi tiste stroške, ki so nastali do tedaj, ko je tožeča stranka zvedela, da je toženec prepustil posest shrambe drugemu. Do takrat nastali stroški so namreč nastali po njegovi krivdi (1. odstavek 156. člena ZPP). Ugotovitve sodišča prve stopnje namreč kažejo, da bi tožnica uspela, če bi toženec posesti shrambe med pravdo ne prenesel na drugega.

V skladu s stroškovnikom (list. št. 67) in delno upoštevaje tudi odmero, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, gredo stroški tožeči stranki do vključno 24.2.2004, ko je zvedela za prenos posesti. Gre ji skupaj 1010 točk, upoštevaje odmero s prve stopnje, poleg tega pa še 2% od tega zneska za materialne stroške (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife), torej še 20 točk. DDV je treba plačevati šele od 1.7.1999 dalje, tako da gre DDV na odvetniške storitve le od 600 točk (ne gre DDV za tožbo 21.11.1995, za pripravljalni spis 12.4.1996 in za dopis sodišču 11.10.1996). 1030 krat 110 je 113.300,00 SIT; 20 % DDV od 66.000,00 SIT (600 točk) je 13.200,00 SIT; 4.350,00 SIT so sodne takse. Skupaj je to

130.850,00 SIT. To so stroški, ki jih mora plačati toženec v 15 dneh, medtem ko obresti od pravdnih stroškov tečejo šele, če stroškov v roku ne bo plačal.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cp 243/93
• VSL sklep I Cpg 1185/2003
• VSK sklep Cp 1319/99